Prijela sem ga za roko in vprašala, ali so očala njegova. Hlipaje je povedal, da je srečal sošolca, ko je v košarico nalagal kruh, po katerega ga je poslala mama. "Nič mu nisem storil," je nadaljeval v joku. "Kar udaril me je po obrazu in mi zlomil očala. Že v šoli me kar naprej žali in frca v glavo in spotika," je še dodal. Med pripovedovanjem se je umiril. "Ne vem, zakaj sem ga moral srečati še tukaj. Brez očal ne vidim dobro. Strah me je, kaj bodo rekli doma".
Vprašala sem ga po kruhu. Povedal je, da ga je pustil v trgovini in ušel, da mu vrstnik ne bi sledil. Predlagala sem, da se skupaj vrneva nazaj in mu ponovno kupim kruh za domov. Pustil mi je, da sem ga peljala za roko in skupaj sva se bližala prodajalni. Še danes ne vem, kaj je zagledal, a naenkrat se je obrnil in stekel na prosto. Sledila sem mu, vendar sem bila prepočasna, da bi ga ujela. Ko sem prišla spet pred trgovino, ga ni bilo več na spregled.
Želela sem mu pomagati iz stiske, a nisem mogla. Če ne bi imela seznama živil, ki sem jih morala nujno nakupiti, bi se zagotovo obrnila tudi sama in brez vsega odšla domov. V moj spomin so namreč privrele mnoge zgodbe otrok in mladostnikov, ki v domačem ali šolskem okolju doživljajo izključevanje in nasilje vseh vrst.
Na misel mi je prišlo vse, kar jim povzroča bolečino, ki je prepogosto ne morejo ali nočejo deliti z nikomer. Vse, kar razjeda njihovo dušico, vnaša miselno bolečino, krni njihove sposobnosti in jih odmika od sebe samih, pa tudi od svojcev, vrstnikov in sošolcev ter jih zaznamuje do te mere, da čustveno in duševno obolevajo. Če imajo starše, ki prepoznajo njihovo bolečino, lahko vsaj poiščejo pomoč.
Odmik od nasilja in lovljenje sreče otrok in mladostnikov na počitnicah ZPM Moste-Polje
Tisti dan, ko sem srečala jokajočega dečka, so otroci našega vsakdana odhajali na jesenske počitnice. Vodstvo ter skrbni, odgovorni in vzorni spremljevalci, vzgojitelji, animatorji, terapevti in pedagoške vodje so zanje pripravili resnično dobre programe in jih odpeljali, kot vselej trdim, loviti srečo. Odšli so se zabavati v počitniška domova v Kranjski Gori in na morju v Zambratiji, pa tudi na potovanje v tujino. Za varno druženje ter sproščene, zanimive in ustvarjalne dejavnosti mlajših učencev smo poskrbeli tudi v počitniškem varstvu v Ljubljani.
Mnogo let sem čas jesenskih počitnic preživljala z otroki in našimi srčnimi spremljevalci tudi sama. Prav opisan dogodek je zbudil spomine na vse preveč otrok, ki so tako kot deček doživljali nasilje v lastnih družinah, šoli in drugod. V naše programe ali na počitnice so prihajali v velikih stiskah in strahu, da se ne bi vsakovrstno nasilje nadaljevalo tudi med dotlej neznanimi vrstniki.
Vzorci, ki jih otroci prinašajo iz družin in okolij, se širijo in izražajo na vsakem koraku
Ti otroci imajo ob sebi vse nas – odlične spremljevalce, svoje vzornike, terapevte in strokovnjake, ki jim zmorejo pomagati iz labirinta vzorcev, ujetih v nasilju. Nihče jih ni naučil strpne komunikacije, prepoznavanja svojih čustev in njihovega pravilnega izražanja. Nihče jim ni nudil pozornosti, ki bi jo na poti odraščanja morali občutiti.
Spomnila sem se Mitje, na videz nežnega dečka, a njegove oči so ves čas iskale žrtev, na katero bi lahko prenesel svojo notranjo jezo. Ta se je pojavljala večkrat na dan, a brez vidnih sprožilcev, saj ga je razjezilo praktično vse. Njegovi verbalni in fizični napadi prvi dan tabora so bili spontani in pogosti. Morali smo takoj ukrepati. Dogovorili smo se, da ga usmerimo na vodenje ena na ena, kar pomeni, da je bil terapevt ali eden od spremljevalcev le z njim. Kasneje je bilo vedno več otrok s stiskami, kot jih je imel Mitja.
Otroci so v terapevtu ali vzgojitelju videli razumevajočega sogovornika. Imeli so odraslo osebo, ki so ji lahko zaupali in jim je nudila občutek varnosti in sprejetosti. V tistem tednu so našili prave prijatelje in se brez strahu in stiske, sproščeno družili z vrstniki. Spoštljivi so bili tudi do spremljevalcev.
Prav vsaka zgodba otrok, ki so izvajali nasilje ali pa bili žrtve nasilja vrstnika, je bila težka. V mnogih primerih srhljiva. Vsi ti otroci so doživljali različne vrste nasilja, naj je šlo za domače ali šolsko okolje. Doživljali so izključevanje in vse, kar jih je oblikovalo v jezne, maščevalne ali prestrašene in tihe otroke. Niso znali obvladovati svojih izražanj jeze in obupanosti ter svojih čustvenih stanj. V njihova življenja dotlej niso prihajale spodbude besede, ljubezen in razumevanje. Prav tako niso bili deležni topline doma in varnega okolja.
Vsakovrstnega nasilja, izločanja in izključevanja med otroki je vse več. Namesto, da bi jih njihova medsebojna drugačnost bogatila, postajajo žrtve drug drugega. Otroci postanejo odlični posnemovalci družinske dinamike. Razlikujejo se po statusu, videzu, znanju in interesih, slednje pa pogojuje vse globlja razredna družba, kar se najbolj odraža prav med osnovnošolci.
Otroci so zrcalo odraslih
Zgodb je, kolikor je otrok. V ta namen želimo predstaviti tudi vsa prizadevanja v številnih vseslovenskih programih, ki jih odgovorno in prizadevno uresničujemo. Mednje sodijo Botrstvo v Sloveniji, Veriga dobrih ljudi, Dobro sem, humanitarni tabori, letovanja in drugi. Učinkovito pomagajo razreševati stiske otrok, mladih in odraslih. Vsakodnevno se borimo za družbeno odgovornost, pravičnost, enakovrednost, dostopnost, za družbo spoštovanja, razumevanja in sodelovanja.
Odrasli bi morali biti zgled našim otrokom. Z osredotočanjem na spoštljivo in strpno komunikacijo, se naučijo medsebojnega sodelovanja in to brez materialnega predznaka, etiketiranja po barvi polti in drugih drugačnosti, ki poglabljajo neenakost in neenakovrednost. Otroci in mladi potrebujejo vrednote, ki jih učijo ceniti naravo in družbo ter živeti življenje ne na račun drugih, ampak drug z drugim. Kdaj bomo sprejeli, da drugačnost ne ločuje in izključuje, ampak bogati?
