Vsako leto posebej ob slovesu starega leta zbujamo tudi željo, da bi v novem, kot država in družba, vendarle zmogli med ljudi vnašati večjo spoštljivost in si prizadevali za enakost. Da bi domoljubje izražali tudi s prizadevanji, da bi bilo leto dobro za vse prebivalce. Da bi z zavedanjem potrebe po zmanjšanju razslojevanja zmogli prijaznejši diskurz z zelo pomembnimi sporočili vrednosti vsakega posameznika. Da bi znali in zmogli razbremenjevati eksistenčne in druge stiske otrok, mladih in staršev, ostarelih, nemočnih ... skratka vseh najranljivejših. Da bi prekinili izločanja, izključevanja in poniževanja vseh, ki so jim bolezni, nezgode, tragedije ali drugi nenadni dogodki in slabe okoliščine spremenili tok življenja in jih pahnili pod prag tveganja revščine. Da bi znova obudili tiste stike in prijateljstva, ki so otroke, mladostnike in starše odmaknili od vrstnikov, sošolcev, sosedov, sodelavcev, znancev, poslovnih partnerjev ... Pogosto tudi širše družine. Da bi otroke, mlade in starše, tudi s podporo, ki jo nudimo v Verigi dobrih ljudi, usmerili na pot prizadevanj za lastno preživetje in preživetje družine, ki nikakor ne more biti uspešna, če na njej ostajajo popolnoma sami in osamljeni. Če se jim sesuva vse, v kar so verjeli in za kar so se trudili in kar so ustvarjali. Če ni nikogar, ki bi pristopil, ponudil roko, čas, znanje, dobrine in vse tisto kar je treba za njihovo novo rast in razvoj. Vse tisto, kar potrebuje vsak, ki je iz različnih razlogov in okoliščin zdrsnil v revščino. In prav v tem času smo obiskali tudi družino, ki je sama, samcata družno izražala nagnjenje k zapustitvi tegob tega sveta.
Silvo (ime je spremenjeno) je mož in očka. Ko je še obiskoval srednjo šolo, je prizadevno pomagal dedu in očetu pri obdelavi lesa in drugih opravilih. In nadaljeval tudi v času študija. Kajti oba sta skrbela za dobro vpeljano obrt, ki je širši družini omogočala dostojno življenje. In nič več od tega. Kajti vrednote, ki so jih uresničevale tudi generacije pred njimi, so terjale od vsakega nadaljnjega rodu, da na temeljih danega pošteno ustvarja in nadgrajuje obrt zase in svojo družino. Po končani fakulteti sta Silvu njegov ded in oče skupaj prepustila vodenje obrti. Bil je izobražen, tudi že izkušen, tehnološko napreden, inovativen. Bil je silno delaven in tudi spreten na komercialnem področju. Zato je obrt v nekaj letih razširil v tehnološko in proizvodno podjetje, ki je pričelo izdelovati ekološko in toplotno varčne elemente za gradnjo objektov. Že prvi proizvodi so takoj osvojili tuji trg. Zato je pogumno razširil proizvodnjo elementov z dodatno izgradnjo proizvodnih objektov, ki jih je sodobno opremil z napravami in stroji, za katere se je zadolžil. Hkrati pa je omogočil delo okoliškim prebivalcem.
Ob vsem je poskrbel še za složno družino in štiri zdrave potomce. Kljub skrbi za gospodinjstvo in vzgojo otrok je k vodenju podjetja pripomogla tudi njegova žena. Bila je ekonomistka, zato je opravljala vsa računovodska opravila. Naročila so deževala, Silvo pa je želel čim več postoriti sam, zato je proizvodnji pridal še montažna opravila, ki jih je uresničeval za začetek kar sam. Veliko je prepotoval. Od doma v tujino in nazaj. Pogosto se je, ob velikih naročilih in da ne bi preveč obremenil delavcev, ponoči loteval tudi proizvodnje elementov. Nepredstavljiva so bila prizadevanja Silva in njegove žene, da bi s prodajo in montažo povečala zaslužek, s katerim bi čim prej poravnala tudi dolgove za proizvodne prostore ter stroje in naprave. In tako, kot se je sam, ko je bil še otrok, loteval dela ob očetu in dedu, tako je v proizvodnjo, ki je bila avtomatizirana, vključeval tudi svoja večja otroka. Edino, kar je Silvo v danem trenutku pogrešal, je bil njegov oče. Znal mu je modro svetovati in ves čas napredka podjetja ga je spodbujal. Ni ga bilo več. Sam pa si je tako zelo želel razbremenitve marsikatere dileme, in sicer prav v pogovoru z njim.
Vse je teklo, kot je moralo. Postavljen je bil tudi že lasten dom, kot promocijska varčna hiša, za domači trg. Le žena je na Silvu opazila vse večjo utrujenost in ga tudi opozarjala, da mora poskrbeti za počitek. Silvo ni slišal opozoril. Vse večkrat je bil dan in noč na delu. Kot skrben mož in oče pa se je ženi vselej javil, preden so otroci odšli spat, prebudil pa jih je tudi zjutraj, če je ponoči delal. Tistega večera so odšli spat, ne da bi si voščili za lahko noč. In tudi zjutraj so se prebudili brez očetovega klica. Ko je Silvova žena pospremila otroke v šolo in vrtec, jo je doma pričakala policija. Ki je prispela s sporočilom, da se je Silvo pri delu, pozno zvečer, v tujini hudo poškodoval. Za njegovo življenje se je zdravstveno osebje še borilo.
Dolgo je trajala bitka zdravnikov, da so ga znova obudili. Posledice težkih poškodb in zapletov so terjale več kot dve leti intenzivnega zdravljenja. In ko je bila bolnišnična rehabilitacija zaključena, so Silvu zdravniki pred odhodom domov povedali, da dela, ki ga je opravljal, v veliki meri ne bo več zmogel. Sam pa je bil prepričan, da bo nadaljeval tam, kjer ga je nezgoda ustavila. Velika je bila dilema žene, ki je poskušala v času zdravljenja Silvu prikriti, kaj vse se je v njegovi odsotnosti dogajalo doma. Ves njen trud ohranjanja posla in premoženja je bil zaman. Kajti zaposleni so odšli. Proizvodnja se je ustavila. Upniki pa so z izvršbami in rubeži z minimalnim ovrednotenjem proizvodnih prostorov in opreme odpeljali vse, kar je družina več let dobesedno garaško ustvarjala.
Ko se je Silvo vrnil v domačo oskrbo, njegova družina ni bila več takšna, kot jo je zapustil. Večja otroka sta čustveno in duševno močno obolela. Eden niti šolanja ne zmore več. Zapustili so jih vsi prijatelji, sošolci, poslovni partnerji ... Tudi širša družina. Žena na obisku pri svojem možu nikoli ni tožila, kako hudo ji je. In kaj se dogaja. Kako težko živijo doma. Bila je pridna, prizadevna in vso zelenjavo in živila je pridelala sama, skrbela tudi za ozimnico in zato, da kljub temu, da niso imeli nobenih sredstev preživetja, otroci niso bili lačni. Ni jih pa zmogla obvarovati vseh zbadljivk in žaljivk, pa nenehnih obiskov rubežnikov. In doma ni zmogla skriti obupa in joka in nemoči. In otroci je niso znali in ne zmogli tolažiti. Prav vsi se v svojem domu niso več počutili varni. In strah jih je bilo za življenje očeta in družine nasploh. Šele doma je Silvo izvedel, kako resno je v času njegovega okrevanja zbolela tudi žena. In ni zmogla do zdravniške pomoči, ker ni imela denarja za dodatno zdravstveno zavarovanje. Sredstev, da bi zmogla poravnati stroške zdravljenja zase, pa ni bilo.
In Silvo je v rokah držal sklep o deložaciji iz lastnega doma.
Najprej ga je obšla misel na samomor. In z njim bi odšla tudi družina ...
Ker se v tem času rubeži dogajajo zelo pogosto, je na mestu vprašanje – kako je sploh dopustno, da je vrednotenje zarubljenih osnovnih sredstev in predmetov tako zelo ponižujoče nizko. Silvo je imel skoraj povsem nove stroje in naprave, nekaj še povsem novih, v nakupni embalaži, visokih vrednosti, ki so jih rubežniki pobrali za manj kot 10-odstotno nakupno vrednost. In družino s tem še dodatno razvrednotili in oškodovali. Kdo je odgovoren za taka početja, ki so tako družino Silva in ostale družine ter posameznike s podobnimi težavami še dodatno razvrednotili in oškodovali, namesto da bi jim pomagali pri iskanju rešitev iz nastale stiske.
Prav zato je tako zelo pomembno, da smo pozorni, sočutni, solidarni, pošteni in pravični. Da nikoli ne sodimo, pač pa pristopamo k ljudem, ki so jih bolezni, nezgode, tragedije ali okoliščine ustavile in prekinile prizadevanja sebi, družini in družbi omogočati življenje vredno življenja.
Vse, kar zmoremo in znamo, bomo storili tudi za Silva in njegovo družino, da ohrani vsaj streho nad glavo. In poskušali v podporo in pomoč pritegniti tudi tiste, ki so mu pripravljeni pomagati. Kajti če je izbojeval ponovno življenje – tako zelo upamo, da bo s skupnimi pomočmi zmogel tudi novo rast. Zase in družino.
