V svoji rojstni državi je bila mamica ena boljših študentk, zato ni nobeno presenečenje, da so jo zaposlili takoj po uspešno zaključeni izobrazbi. V tistem kraju je bil tudi sedež podjetja, ki med drugim uspešno posluje tudi v Sloveniji, zato so v upravi zaposleni tudi slovenski državljani. Mamica je spoznala enega od teh postavnih mladih mož in hitro sta ugotovila, da sta izjemno sorodni duši, ter kmalu stopila na skupno življenjsko pot. Oba sta aktivno govorila več tujih jezikov, zato jima jezik ni predstavljal ovire. Po pol leta se jima je pridružil še sinček in lahko bi rekli, da so postali popolna, srečna in zdrava družina. Življenjska rutina jim je omogočila, da so vsaj trikrat v letu za dva tedna ali več obiskali očetovo rodno domovino, nad katero je bila mamica navdušena.
Mož je izražal vse večje domotožje in željo, da bi njegova družina živela v Sloveniji, zato sta se odločila varčevati in vse prihranke vložiti v nakup novega doma v Sloveniji. Mož ji je zagotavljal, da bo mamica lahko v Sloveniji dobila delo v podjetju, kjer je bil zaposlen tudi sam. Tako so čakali le na prvo priložnost, ki bi možu omogočila dobro delovno mesto v Sloveniji z dobro plačo. Ko je imel sin osem let, se jim je želja uresničila in tako so se pred dobrim letom in pol preselili v Slovenijo, mamica takrat noseča z drugim otrokom.
Osemletni sin je bil izjemno talentiran na športnem in na glasbenem področju. V prejšnjem okolju je bil vključen v različne tečaje, s katerimi je bliskovito razvijal svoje talente. Dečka so sošolci in vrstniki v novem okolju zelo lepo sprejeli. Lepo dobrodošlico so mu pripravili tudi v športnem klubu, v katerega sta ga starša vključila takoj ob selitvi, v šoli pa se je spoprijateljil s sošolcem, katerega oče je bil profesor glasbe. Tako je nadaljeval tudi glasbeno usposabljanje. Po dveh mesecih bivanja v Sloveniji je mamica prezgodaj rodila drugega otroka, s hudimi telesnimi okvarami. Vsa njena energija in čas sta bila odtlej usmerjena v novorojeno bitje, ki je potrebovalo nego praktično dan in noč. Večji otrok je bil že relativno samostojen, zavzet in priden, zato s šolo in dejavnostmi ni imel nobenih težav. Poleg tega je bil tako zelo okupiran z drugimi dejavnostmi, da ni potreboval večje pozornosti mamice.
Le mož se je pričel po rojstvu drugega otroka vedno bolj odmikati od družinskega življenja. Večkrat je izostajal od doma, mnogokrat tudi ponoči in vse pogosteje tudi ob koncih tedna. Mamica se je sama ukvarjala z otrokoma, mlajšega otroka vozila na številne preglede, bolnišnične in druge obravnave. In pogosto obupavala nad stanjem. Socialne mreže v tem času še ni uspela splesti, saj jo je presenetil prezgodnji porod, prav tako si še ni uspela urediti zaposlitve v Sloveniji. Mož se je medtem preselil v drugo spalnico in se izmikal pogovoru o stanju družine ter o tem, kako bi mami lahko pomagal pri družinskih obveznostih. Ko ga je enkrat z otrokom obiskala na delu, očeta ni bilo tam. Izvedela je, da ni več zaposlen v tistem podjetju. Še isti teden je oče otrok mamico obvestil, da ima dva meseca časa, da se izseli iz "njegovega" doma, ker si ustvarja novo družino.
Mamica je mirno sprejela vse moževe pogoje, kot da je pričakovala tak razplet. Na srečo so živeli v kraju, kjer ni bilo težko najti nove strehe nad glavo, zato je bila njena selitev z otrokoma dokaj hitra. Zataknilo pa se je pri sredstvih. Mož ji je odrekel vso finančno podporo in plačila za otroka. Najbolj jo je bremenilo to, kako bo starejšemu otroku, ki je bil že tako prizadet zaradi odhoda očka, omogočila obiskovanje dejavnosti, ki so bile plačljive. Za otroka je bila vključenost v dejavnosti v tistem času več kot neobhodna, saj ga je razbremenjevala občutka zapuščenosti s strani očeta.
Mamica je rešitve iskala tako, da je v času, ko je starejši sin lahko pazil na mlajšega otroka, čistila stanovanja ter s tem zaslužila toliko, da je lahko za otroka kupila hrano. Na Verigo dobrih ljudi so jo usmerili njeni delodajalci.
Pomoč je bila takojšnja. Zagotovili smo ji celostno podporo in pomoč, otroka pa vključili v program Botrstvo, da je lahko še naprej nadaljeval s športnimi vadbami in glasbenim izobraževanjem. Vključili smo ga tudi v humanitarno letovanje in druge prostočasne dejavnosti, ki jih nudimo otrokom in mladostnikom v stiski. Mamici smo omogočili brezplačno pravno pomoč, terapije ter finančno in materialno pomoč. Ob vsej tej podpori pa je bila mamica izjemno prizadevna tudi sama, tako da bo kmalu zmogla naprej brez naše pomoči.
To noč mi je mamica sporočila, da je oslabljeno srčece malčka prenehalo biti. Sporočilo me je globoko pretreslo. Občutila sem potrebo mamice, da v teh težkih trenutkih ne ostane sama. Da potrebuje sočutje, razumevanje, sogovornika. Takoj sem se odzvala – in z njo delila bolečino duše.
