Ob prihodu na Proletarsko pa me pričaka mlada, lepa gospa. "Pripravljena sem vam pomagati organizirati počitnice za vaše otroke v Angliji". Hitro ugotoviva, da se poznava že iz preteklosti, ko smo skupaj organizirali predpraznično dobrodelno akcijo za ogrožene družine Slovenije. Pa se je z odhodom v tujino te mlade, izobražene in plemenite dame stik zgubil. Znova ga je našla, sama. Ugotavljam, da se te lepe zgodbe in še lepše vezi praktično nikoli ne prekinejo. Le prehajajo na druge ravni in se množijo. In tolikokrat poudarjam, da sem hvaležna življenju za toliko plemenitih ljudi, prostovoljcev, sodelavcev, prijateljev in znancev, skratka sopotnikov življenja, ki so z nami zato, da zmoremo in znamo, ne tarnati, pač pa reševati nepredstavljive stiske majhnih in večjih ljudi naše dežele. Z mlado gospo dogovoriva projekt. Posloviva se, saj gospa še to dopoldne hiti nazaj v Anglijo.
Sodelavke imajo medtem že razgovore z uporabniki. Pristopim k družini, ki jo imamo v obravnavi. Moj bog, v vsej skromnosti, ki jo premorem, ne morem mimo dejstva, da pred nama s sodelavko sedita človeka, ki že po oblačilih in obutvi kričita revščino. Z družino brez mamice se ukvarjamo že nekaj časa. V njej sta dva otroka posebnih potreb. Oče gara in krpa mesec z mesecem s prihodki, ki jih prejema. Ne mine pa teden, da se v njihovo življenje ne pripeljejo novi problemi. Ki jim jih zadaja tudi sorodstvo. In še enkrat ugotovimo, da še kako velja rek, če pomagati ne moreš, vsaj ne škodi. Dogovorimo način reševanja dodatnih zapletov družine, ki terjajo tudi finančno in pravno pomoč in jih podpremo s hrano, čistili in oblačili.
Na hodniku me pričaka razburjena gospa. Mudi se ji, saj ima čez dobro uro že začetek službe. Mamica samohranilka je. Pred več kot desetimi leti je imela v starejši večstanovanjski hiši, kjer je bila v podnajemnem stanovanju, priložnost nakupa hišne pralnice. V velikosti približno 40 kvadratnih metrov. Bila je redno zaposlena. Imela je nekaj skromnih prihrankov in nanje ji je banka odobrila hipotekarni kredit. Zbrala je natanko toliko sredstev, kot je bil znesek nakupa pralnice. Toda hkrati s tem je dodobra preračunala njene obveznosti odplačila dolga. Po sistemu en sadež na dan za oba otroka, en topli obrok, nobenih oblačil in obutve. Bo vse predelovala sama iz rabljenih oblačil. In ob rednem delu si je pridobila še čiščenje skupnih prostorov objekta, v katerem je živela in še sosednje zraven. Sorodnik ji je pomagal, da sta uredila prostor pralnice v lično stanovanjce. V katerem je prvič v njenem življenju zadihala svobodno s svojima otrokoma. Ki sta se močno razveselila svoje sobice, v kateri nista pogrešala prijateljev. Po njih sta hrepenela, ko so z mamico bivali vsi v eni sobici, ki je bila kuhinja, dnevni prostor in spalnica. S strani otrok soseske sta bila dobesedno izločena, saj nihče ni zmogel k njima v stanovanje, njiju pa tudi ni nikoli nihče povabil k sebi domov. V družini ni bilo ne TV, računalnika, telefonov pa tudi ne. Za to ni bilo nikoli dovolj sredstev. Takrat pa sta dobila svojo sobico. Majhno, ampak je bila njuna. Mamica ju ni mogla bolj osrečiti kot prav s tem, da sta lahko vsak na svoji mizici delala domače naloge in se igrala.
Živeli so zelo skromno. Mamica je 'štedila' kar se je le dalo, da je lahko redno poravnavala vse kreditne in življenjske obveznosti. Ni si niti zamišljala, da bi ostala kakšna položnica neplačana. Če je otrokoma ponoči kuhala kosila za naslednji dan, je skrbno načrtovala dva obroka. Sama je zaužila samo toliko, da je pokušala, če je hrana dobra. Skromnost, ki so jo živeli, jih je še bolj oddaljevala tudi od sostanovalcev v hiši, toda kredit za stanovanje je bil že skoraj poplačan. In družina je upala sanjati, da se bo lahko, po zadnjem obroku kredita, bolj posvečala drug drugemu in si bodo morda lahko privoščili tudi kak izlet k sorodnikom, ki so živeli daleč stran. Gospa nikoli ni razmišljala o tem, kakšna lastninska razmerja imajo drugi stanovalci te hiše. Pred nekaj meseci pa je ta večstanovanjska hiša, ne ve po kakšnem ključu, v večini postala last nekega gospoda. Tako so govorili sosedje. Ni mogla razumeti, da bi bil lastnik celega objekta nekdo drug in ne stanovalci v njem. Razložili so ji, da niso vsi lastniki, ampak je kar nekaj najemnikov od lastnika tega objekta. In vsem najemnikom bo sedaj ta novi lastnik izročal najemne pogodbe ali jim omogočil odkup po sedanji ceni za kvadratni meter stanovanja. Vesela je bila, da je sama vendarle lastnica in se z novim lastnikom ne bo treba ukvarjati. Pa jo je pred tednom dni obiskal. Mirno ji je povedal, da je stanovanje, v katerem biva z otrokoma, njegovo! Da ga ima možnost odkupiti ali pa ji bo z naslednjim mesecem zaračunal najemnino, ki pa ne bo nizka. Gospa je bila prepričana, da se je gospod zmotil. Pokazala mu je notarsko overjeno pogodbo o nakupu, pa dokazila o plačilu, najetju kredita in podobno. Pa je gospod terjal zemljiškoknjižni izpis. Zanj je gospa tedaj slišala prvič. Ko je stanovanje kupila, ji nihče ni povedal kaj mora storiti, sama pa se tudi ni pozanimala, da je treba lastnino vpisati v zemljiško knjigo. Gospod, novi lastnik je povedal, da lahko vso dokumentacijo vrže v koš, z njim pa bo sklenila ali kupoprodajno pogodbo ali pa najemno pogodbo za stanovanje, ki je sedaj pač njegovo.
Gospa je bila prepričana, da gre za veliko pomoto. Zato je gospoda lastnika še enkrat poklicala in ga tudi obiskala. Pokazal ji je zemljiškoknjižne vpise stanovanj, med katerimi je bilo tudi njeno. Obupana, objokana in nemirna je želela takoj odgovor, kaj naj stori. Kako naj uveljavi svojo pravico do stanovanja. Kako naj uredi zemljiško-knjižni vpis. Poskušali smo jo potolažiti. Ni je bilo mogoče. Dogovorili smo se, da bo ob naslednjem obisku prinesla nakupno in kreditno dokumentacijo, ki jo bo proučila naša pravnica in bomo tedaj dogovorili nadaljnje poti do njene stanovanjske pravice.
Gospa je odšla in v tem dnevu smo bili soočeni še z enim primerom podobne goljufije.
Pri drugi sodelavki pa želi pogovor z menoj starejši gospod. Pridružim se jima. Ima sina, ki mu je odstopil stanovanje. Sin je očka dvema osnovnošolcema. Njegova žena in mamica otrok pa je neozdravljivo bolna do te mere, da v celoti potrebuje nego in oskrbo. Dva osnovnošolca ji močno pomagata, pomaga tudi sam, vendar preprosto ne zmore vsega, kar potrebuje tako zelo hudo bolna oseba. In potrebuje tudi posebno posteljo, ki jo ne more kupiti, saj z eno plačo, pa četudi mu pomaga gospod z majhno pokojnino , ne zmore skozi mesec. Mamica potrebuje sanitetni material, pleničke ... Eno uro na dan prejema tudi zunanjo pomoč, vendar jo mora plačati. Otroka sta tako dežurna ob nepokretni mamici. Gospod prihaja po pomoč v imenu sina, saj on ne zmore prav nikamor. Njegovo življenje je že dve leti zgolj delo in skrb za tako hudo bolno ženo. Ko pa gospoda ni doma, priskočijo dedek in otroka, ki svoje otroštvo preživljata ob bolni mamici. Z gospodom dogovorimo način reševanja zares težkega stanja družine njegove sina. Otroka pa vključimo v program Botrstvo in če bo očka dovolil, da se malce odmakneta od vsakdana, tudi na prihajajoče jesenske počitnice ...
Še je bilo stisk tega dne. In tudi jutri bodo in naprej prav vsak dan. Prihajajo temni meseci in njim primerne zgodbe ...
