Njena pot ni bila nikoli lahka, a kljub temu je vselej vztrajala in verjela, da bo s pridnim delom našla način za preživetje. Vendar življenje včasih postane neusmiljeno. Ko je zbolela za rakom, se ji je sesul svet: svojo bolezen je zdravila na onkološkem inštitutu, izgubila je službo, sicer pa tudi že pred zdravljenjem več mesecev ni prejela niti evra plače za svoje opravljeno delo. Ko so se začeli nabirati dolgovi, je to razžiralo njeno dušo in srce – ob vsaki kuverti je začutila grozo in strah, saj je zanjo pomenila le še en opomin, da je situacija ušla nadzoru. "Ko si obupan in na dnu, postane odpiranje kuvert grozno mučenje in možgani ti ne delajo več," je potožila. "Vse, o čemer razmišljaš, je, da si poraženec – najprej sam pri sebi, nato še za svojega otroka."
Vsakodnevni boj z boleznijo je bil že sam po sebi velik zalogaj, hkrati pa ji je zaradi slabega počutja in kemoterapij zmanjkalo moči, da bi si denar služila z dodatnimi popoldanskimi deli. Edino sidro v njenem življenju je bila hčerka, ki je bila zaradi finančne stiske primorana pustiti srednjo šolo in začeti delati prek študentskega servisa – vsaj toliko, da sta skupaj lahko kupili najnujnejše in poravnali vsaj kakšno položnico. Mama je ob tem čutila silno krivdo, občutek sramu jo je spremljal ob vsakem pogledu na hčer, ki je za njiju žrtvovala lastno mladost.
Ker je bila njena celotna socialna mreža zelo omejena, se je mama pogosto počutila povsem samo in ujeto v neznosno nemoč. "Včasih sem pomislila na konec, a me je ljubezen do hčerke vedno znova držala pri življenju," mi je odkrito priznala. Prav ta ljubezen jo je gnala, da je zbrala pogum in našla pomoč, kar pa je bilo čisto naključje. "Ob naključnem brskanju po spletu sem naletela na ime Veriga dobrih ljudi. Po tem, ko sem prebrala vašo predstavitveno stran in kakšne oblike pomoči nudite, sem dobila občutek, da ti pa vedo, kaj delajo, in sem poslala mail," nam zaupa. Ko je prišla k nam na razgovor in sedla za mizo, so se njene roke tresle, njen pogled je begal, a je vseeno verjela, da morda lahko v naši organizaciji najde tisti žarek upanja, ki ga je tako zelo potrebovala.
'Potrebovala sem čas, da sem sama sebe prepričala, da si zaslužim vašo pomoč'
Bilo je jasno, da potrebuje nekoga, ki ji bo dal občutek varnosti, zato smo ji naprej prisluhnili ter ji poskušali dati občutek razumevanja in spoštovanja. Nato smo se sistematično lotili iskanja rešitev: preverili smo, katere oblike socialne pomoči so na voljo in ji pripadajo, povezali smo se z donatorji, ki so prispevali finančna sredstva, in vzpostavili pravno pomoč, da se je zavarovala pred izvršbami in rubeži.
Zaradi neplačanih najemnin je ostala tudi brez strehe nad glavo in si je morala poiskati novo stanovanje. Našla je preprosto bivališče, ki pa je imelo samo kopalnico in kuhinjo. S pomočjo dobrosrčnih ljudi in doniranega pohištva sta s hčerko lahko opremili svoj dom in si povrnili občutek domačnosti in varnosti. "Potrebovala sem čas, da sem sama sebe prepričala, da si zaslužim vašo pomoč," je pogosto ponavljala. Te besede se mi še danes vtisnejo v srce, saj odražajo, kako globoko jo je zaznamoval občutek krivde in sramu.
Ko so se stvari uredile, je hči spet sedla v šolske klopi in sklenila, da bo poskusila dokončati vse, kar ji je ušlo izpod rok. Zahvaljujoč rešenim dolgovom in prenehanju rubežev, je mama končno zaživela mirneje – po dolgih obdobjih agresivne bolezni in stresnega vsakdana ni bilo več groze, ki bi prežala med odpiranjem pošte ali ob pogledu na prazen hladilnik. Zaradi agresivnih terapij je mama med zdravljenjem izgubila nekaj zob, kar je močno prizadelo njeno samozavest in hkrati zelo otežilo iskanje nove zaposlitve, ker jo je videz ustavil že na prvem koraku. S pomočjo dobrih ljudi smo ji uspeli priskrbeti zobozdravnika, ki ji je v kratkem času popravil in povrnil nasmeh. Mama sedaj aktivno išče zaposlitev in je prepričana, da se bo kmalu vrnila na trg dela.
Danes v njenem glasu nič več ne slišim tistega obupa, ki je prej zastiral vse sanje: "Po dolgem času neprestane borbe in neprespanih noči končno živiva mirno in brez strahu. Hladilnik ni več prazen, položnice so poravnane, rubežnikov ni več na vidiku". Ko opisuje, kako vidi našo vlogo, jo preplavijo čustva: "Do vašega dela in zaposlenih čutim samo globoko hvaležnost. Za naju ste postali družina, ki je nikoli nisva imeli. Vsako dobro novico želim najprej deliti prav z vami."
Prav take zgodbe mi vedno znova vlijejo še več moči in upanja, da lahko s skupnimi močmi pomagamo družinam, ki v nekem trenutku zaradi nastale situacije ne zmorejo same. Vsekakor verjamem, da tisti, ki so za hip potrebovali našo roko, čez čas prav to ljubezen in podporo nesebično vračajo širši družbi. Mnoge od družin, ki so bile v programu deležne pomoči, danes že same pomagajo drugim in vsak dan znova dokazujejo, kako pomembno je, da se človek v stiski ne počuti sam.
Naj nam ta zgodba služi kot opomnik, da nikoli ne vemo, kdaj se lahko življenje nenadoma obrne – a prav tako nikoli ne vemo, kdaj naša pomoč pomeni rešilno bilko za nekoga, ki nemočno tava v temi. Naj se Veriga dobrih ljudi nikoli ne pretrga.
