Letos je ob vse večjem številu novih prosilcev za pomoč tudi več poti po Sloveniji, ko družine obiščemo na domu. Vselej je lažje, če to storiva skupaj s sodelavko, saj si takoj lahko izmenjava občutja, videnja, mnenja glede na videno in slišano. Danes bova obiskali več družin, zato nama v skladišču pred odhodom založijo prtljažnik s paketi hrane in higienskimi pripomočki.
Tudi tokrat naju vodi navigacija. Po dolenjskih gričih slediva navodilom in znajdeva se pred hišo, ki ne ustreza opisu iz vloge za pomoč. Še ne stopiva z vozila, ko zagledava lastnika z ženo. Kajti znašli sva se na dvorišču slavnega Slovenca. V zadregi se opravičiva in prosiva za pomoč pri iskanju naslova. Prijazno naju usmeri na pravi naslov. No, vsekakor sva hvaležni za ponujeno kavo, a raje ob drugi priložnosti.
Na pravem naslovu naju presenečena sprejme mamica, ki se je komaj prebudila. V zadregi se opravičuje za nered, ki vlada v temačnem, vlažnem kletnem stanovanju. V naročje vzame najmlajšega otroka in naju povabi naprej. Opiše nama škodo, ki jo je povzročilo neurje pred dobrim mesecem dni, in pove, da so najnujnejše že sanirali. Groza jo je, da bi se takšno neurje ponovilo, saj je voda drla v že tako vlažno stanovanje z vseh koncev in uničila še tisto malo, kar so imeli. Pohištvo se še zmeraj ni posušilo. Ogledava si stanovanje in pograbi me tesnoba in hkrati jeza, da v naši deželi dopustimo tako zanikrne življenjske pogoje. Spalnica, kjer spi tudi najmlajši od treh otrok, je brez okna. Ostala okna v stanovanju pa so tako majhna, da je stanovanje nemogoče prezračiti. Vonj po plesni je začutiti v vseh prostorih. Najhuje je v kopalnici, kjer je vlaga vdrla tudi v električno napeljavo. Potrudili so se sanirati, kolikor so lahko. Sama je doma z otrokom, ki ima razvojne težave in zahteva veliko pozornosti, mož pa je po poškodbi roke nezaposljiv. Čakajo in upajo, da se bo gibljivost roke povrnila. Tako bi družina lažje živela, saj so zdaj popolnoma odvisni od socialne pomoči in podpore, ki jo dobijo preko nas. Na poti do naslednje družine utrinjava doživeto. Enotni sva si v tem, da je treba zares pomagati v vsem, kar nudi program Veriga dobrih ljudi, otroci pa so tudi že vključeni v Botrstvo.
Poti so dolge, doživetja ob številnih obiskih družin pa različna.
Obe je presunila še zadnja pot tega dne. Obiskali sva mamico z otrokom. Obe sta doživeli hudo nasilje prav vseh oblik. Mamica je zaradi poškodb povsem nemočna in ne zmore dvigniti niti lažjega bremena. Devetletni otrok je zato njena velika opora in zaradi situacije, v kateri sta, prisiljen izdatno pomagati pri vseh gospodinjskih opravilih in urejanju njunega doma in življenja. Njun dom pa je le majhna sobica, v kateri je vse – spalnica, kuhinja, kopalnica in dnevna soba v enem. S sodelavko nisva mogli dojeti, da je mogoče bivati v tako majhnem in utesnjenem prostoru. A za mamico, nad katero se je dolga leta izživljal partner, je to svoboda. Ko nama je opisala vse, kar sta z otrokom doživela, je njen lep obraz prekrila takšna žalost, da ni bilo videti niti kančka upanja v boljše čase. Vendar se za zdaj kaže, da je otrok iz peklenske situacije vendarle izšel brez hujših čustvenih brazgotin. Oba sta v res izjemno težki situaciji, ki se lahko reši le, če mami, glede na njeno stanje, odobrijo invalidsko upokojitev. A čakanje lahko traja še mesece. Seveda smo ob njima z vsem, kar zmoremo in znamo, in tudi še bomo, čeprav jima primernega stanovanja, žal, ne bomo zmogli uresničiti.
Vsakič, ko se odpravimo na pot, spoznavamo, kako pomembno je doživeti družino, ki se obrne ali pa jo usmerijo k nam za pomoč, neposredno v njihovem domu. Še tako poglobljen pogovor in dokazila ne predstavijo tega, kar spoznamo in doživljamo na vsakem obisku posebej. In prav to nam tudi omogoča, da smo v celostni podpori in pomoči posamični družini skozi Verigo dobrih ljudi pa tudi otrokom v Botrstvo lahko konkretni in hkrati uspešni.
KOMENTARJI (34)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.