'Mama je počakala, da je zaključila šolo, da je ne bi bremenila njena smrt ob najpomembnejšem izpitu'

To jutro me je zvonjenje telefona presenetilo še v pižami."Moje žene ni več, gospa. Odšla je, za vedno." Na drugi strani hlipajoče razlaga moški glas. "Saj me poznate, dve leti sva z ženo prihajala k vam," hiti pojasnjevat. Brskam po možganih, kdo bi lahko bil, medtem pa gospod pove vso žalostno zgodbo. V zadregi ga ponovno povprašam po imenu. A gospod ne sliši, ne zmore in nadaljuje s podrobnostmi: "Ne bom zmogel sam. Hči je še majhna, komaj dobri 2 leti ima. Večja hči se je že odselila k fantu, ne morem pričakovati, da bo skrbela za tako malega otroka. Mama je počakala, da je zaključila šolo, da je ne bi bremenila njena smrt ob najpomembnejšem izpitu." Ponovno vprašam za ime, a gospod me v stiski ne sliši. Ko izlije vse svoje strahove in občutke, šele prideva do imena.

Spomin takoj navrže dejstva. Mamico sem tistega zimskega dne pred dvema letoma sprejela v pritličju, saj je z dojenčico prišla direktno iz porodnišnice in ne bi zmogla niti ene stopnice. Mož je v rokah držal malo štručko, ki je neumorno jokala. Mamica je utrujeno sedla. Povedala je, da je poporodno slabo počutje posledica onkološke bolezni, ki so jo ugotovili v času poroda in po njem. Z možem in mladostnico so tedaj živeli v nujni bivalni enoti, saj se jim je tik pred porodom pripetilo, da so izgubili streho nad glavo. Najemodajalec se je odselil v tujino in prodal stanovanje praktično čez noč. Ostali so na cesti. Takrat sta mesto ter stanovanjski sklad imela toliko posluha, da sta družini takoj uredila namestitev, da bi mamica odšla mirna na porod. Toda nujni bivalni prostor, ki so ga tedaj imeli, mamici ne bi dopuščal počitka, ki ga je zares potrebovala. Bil je utesnjen – tako soba kot kuhinja so bili en sam prostor. 

Za družino so bili to res težki časi. Ob hudem bolezenskem stanju je gospa potrebovala primeren prostor za miren počitek. Tedaj sem bila zares vesela takojšnje podpore in pomoči Ljubljanskega stanovanjskega sklada, ki je s pomočjo Mestne občine Ljubljana mamici znova takoj omogočil dodatne prostore. Dve leti in pol smo bili povezani, saj smo družini pomagali na različne načine (plačila položnic, pomoč v Botrstvu srednješolki,  ponudili smo psihosocialno pomoč onemogli mamici, jih materialno oskrbovali, pomagali do alternativnih zdravil), da je družina zmogla sprejeti realnost mamine napredujoče bolezni. 

Dve leti in pol se je mlada mamica borila z boleznijo. In to nedeljo, žal, omagala. Gospod pove, da se je večja hči po letošnjem zaključku šolanja odselila. Ostal je sam z mlajšo deklico. Dela v gradbenem podjetju, kjer ga lastnik nujno potrebuje in pričakuje čim prej nazaj na delu. Že tik pred smrtjo žene se je gospod obrnil za moralno in fizično podporo in pomoč na sorodnike, ki živijo v tujini. Njegova mati je pripravljena priti takoj v Ljubljano in prevzeti skrb za malčico, a je virus zaprl meje."Prosim, pomagajte nam, ne morem si privoščiti, da izgubim še službo. Komaj smo zmogli čez ženino bolezen," je nemočen očka.

Sesedem se na stol v pisarni in s sodelavci premlevamo, kaj lahko storimo. Po pogovoru z veleposlaništvom se obrnem na Ministrstvo za zunanje zadeve in človeka, ki že ves čas pandemije dela čudeže pri vračanju ljudi v domovino. Ko gospodu Andreju Šteru povzamem žalostno zgodbo družine, je takoj pripravljen storiti vse, da bo gospodova mama že v nekaj dneh lahko pri vnučki in sinu. In navdušena sem, da končno, po kar nekaj izkušnjah z mlini sistema, naletim na človeka, ki je tako proaktiven in pripravljen iskati rešitve, ne pa predstavljati ovire. 

Vsem nam olajša stisko tako hitra rešitev in zavedamo se, da smo gospodu in malčici rešili veliko zagato. Kljub zares težkemu obdobju bosta očka in deklica imela najboljšo podporo v babici in mami, saj je silno pomembno, da se kot širša družina podpirajo in si pomagajo.  

Telefoni zvonijo – receptor sporoča, da me na vhodu čaka gospa, ki želi nujen pogovor. Odidem po gospo, ko  me preseneti  druga žalostna novica. Umrl je častni član ZPM Ljubljana Moste Polje, predsednik našega častnega razsodišča, gospod Jože Benčina. Resnično me prizadene, saj je neumorno deloval v naši organizaciji več kot 40 let. Bil je pravni strokovnjak, zagovornik pravičnosti in etičnosti, človekoljub, zares velik človek. V vsem. Tako srčno nas je podpiral v vseh naših prizadevanjih za enake možnosti otrok, mladih in družin Slovenije, da je s skupaj s svojo ljubljeno ženo pridobil počitniški dom Vila Šumica v Kranjski Gori. Deloval je kot naš zaupnik, varuh in bil je nadvse moder človek. Ko je bil predsednik nadzornega odbora Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, je strogo nadziral ves potek sredstev, in z njim smo dorekli, da kot humanitarna organizacija nimamo in ne bomo imeli blagajniškega poslovanja. Saj lahko le z zbiranjem preko transakcijskega računa dokazujemo, da so vsa zbrana sredstva porabljena za točno določen in  pravi namen. In iz tistih časov smo ohranili  in še poglabljamo preglednost, kredibilnost in sledljivost vsakega centa. 

Toliko koristnih napotkov smo prejeli od njega, toliko modrosti, ki jih predajamo naprej. Res sem hvaležna, da smo ga imeli priložnost spoznati in z njim sodelovati. Z njegovo smrtjo bo v naši organizaciji ostala zares velika praznina.

Bolečina duše se razlije po vsem telesu. Gospe, ki sem jo sprejela, se opravičim in poprosim sodelavko, da se pogovorijo z njo o njeni stiski.