Vsa pozornost je bila usmerjena v ozko, makadamsko gozdno pot, ki je vodila do prve družine, ki sva jo želeli obiskati. Ves čas so naju spremljali telefonski klici, tako da sva komaj zmogli izmenjati nekaj besed o stanju družine nameravanega obiska. Prav ko bi morali zaviti na še ožji del poti, je znova zazvonilo. Nekoliko vznemirjen glas je bil namenjen meni. "Več kot uro se vas trudim priklicati, pa ste ves čas zasedeni." Poskušam se opravičiti, da vendarle ves čas sprejemamo klice staršev in otrok v stiski. Prijazen glas na drugi strani pa: "Gospa Ogulin, kličem iz bolnišnice, tokrat gre za vas!" Skupaj s sodelavko pozorno poslušava, saj je telefon usmerjen v zvočnik vozila. Komaj sledim obcestnim smerokazom. Misli prehitevajo pot. Ko zaključim razgovor, se miselno in čustveno premaknem. Na tisto drugo stran. Tisto, na kateri še nisem uspela obžalovati pred kratkim umrle mlade mamice, ki jo je povzročila najhujša, neozdravljiva bolezen.
Pogledam sodelavko. S solzami v očeh, osupla kot sem sama, strmi skozi vetrobransko steklo. Tiho nadaljujeva pot. Vendarle imava še zajeten del poti do cilja. Misli so se umikale dejstvom, povezanim s pravkar slišano informacijo. Usmerjenost na pot je terjala maksimalno zbranost na nalogo, ki sva jo morali opraviti v prav tistem dnevu.
Kot bi življenje sklenilo družino preizkušati do njenih skrajnih atomov moči, sva pristali pred staro kmečko hišo. Tako, ki sodi v neke druge, pretekle čase. Najin prihod sta zaznala mladeniča, ki sta se takoj skrila za improvizirano postavljen kokošnjak. Ob vstopu v hladen in temen prostor je, na razmajani in z oblačili obloženi klopi, sedela sključena ženička. Po videzu sodeč, bi lahko dejali, da gre za ostarelo neurejeno suhljato gospo upadlega, bledega in zgubanega obraza. Klop je bila naslonjena na kmečko peč, ki že kar precej časa ni več služila svojemu namenu. Razpoke med obloženimi ploščicami so pričale, da ne tesni več. Mamica je bila ob najinem obisku vidno v zadregi. Povedala je, da se zadnje obdobje vse bolj slabo počuti. Pobarali sva jo, če ima stike s pristojnim CSD, pa daljnimi sosedi. Povedala je, da je stike prekinila, saj po njeni oceni, niso koristili lažjemu preživetju te enostarševske družine. Pobarali sva jo, kdaj je bila nazadnje pri zdravniku, pa je povedala, da pred kratkim, vendar je zdravnik povedal, da potrebuje več počitka in močno hrano. Te pa vselej zmanjka, saj odraščajoča sinova potrebujeta mnogo več, kot je z njenim proračunom, pokojnino po umrlem možu, pa otroškimi dodatki, zmore nabaviti. Komaj vidno se je razveselila vseh živil, ki sva jih pripeljali. Hkrati s prehrano sva pripeljali tudi oblačila, obutev in higienske pripomočke, kar je za trenutno stanje družine predstavljalo pravo olajšanje. Mama je še povedala, da sta otroka v zadnji sezoni zelo zrastla, da nimata več primernih oblačil, pa tudi obutve ne. Da imajo težave celo z nakupom šolskih potrebščin in drugih dobrin, potrebnih za življenje. Da pa je redno in najprej poplačevala položnice, ki pa so tako narastle, da jih preprosto ne zmore več.
Ogled hiške je izražal nepredstavljiv nered. Tako v silno majhni kuhinji kot v dveh majhnih sobicah, namenjenih otrokoma. Postelje so bile polomljene, oblačila razmetana, prav tako ponošena obutev. Mamina postelja pa je bila z oblačili nametana klop ob peči. Vse je izražalo, da ne zmorejo gospodinjstva, pa tudi minimalne higiene ne.
Mamica je bolehala že kot otrok. Zato kaj več od osnovne šole niti ni zmogla zaključiti. Starši so jo vključili v delo v bližnji obrat invalidskega podjetja, kjer je spoznala svojega bodočega moža in očeta obeh otrok. Ker je bilo v njenem primarnem domu sedem otrok, so bili starši zelo veseli, da se je dokaj hitro odselila k družini partnerja. In tam sta se tudi kar takoj poročila. Toda domačija moža je bila še bolj skromna kot njen dom. Zato sta vsak prislužen cent vložila v ureditev hiške, v kateri sta živela še zelo bolehna starša moža. Skrbela sta za živino, urejala polja in negovala stara starša. Ki pa sta zavoljo bolezni še pred rojstvom prvega otroka zapustila ta svet. Ko je obrat, kjer je bila zaposlena mama, prenehal delovati, je ostala – tedaj že z dvema otrokoma, doma. Eden od njiju je bil rojen z razvojnimi težavami. Mami je bilo bolj kot gospodinjstvo v veselje, da poskrbi za živino in pridelano zelenjavo. Zato se je mož in oče otrok usmeril v gospodinjstvo in se močno posvečal tudi vzgoji otrok. Pred nekaj leti pa je hudo zbolel tudi očka. In po nekaj kratkih mesecih neozdravljive pogubne bolezni tudi umrl. Tedaj smo se prvič srečali z družino, saj je bilo njihovo stanje zares težko. Skozi Botrstvo v Sloveniji smo pomagali otrokoma, da sta zmogla šolske obveznosti in starejšemu sinu omogočili plačilo dijaškega doma, da zmore uspešno uresničevati izobraževanje za želeni poklic. Povezava s strokovnimi delavkami CSD je mamici omogočila, da je zmogla za silo obvladovati gospodinjstvo. Pomoč družini pa smo v zadnjem obdobju nudili skozi Verigo dobrih ljudi, saj smo jo opremljali s kurjavo in večkrat prehrano, ter poplačili obveznosti, ki jih v zvezi s šolanjem otrok niso zmogli. Ko pa se mamica več kot mesec dni ni več oglašala na naše klice, prav tako tudi ne otroka, smo ocenili, da družino obiščemo.
Iz vsega doživetega je družina potrebna neprekinjene celostne podpore in pomoči. Seveda jo bomo nudili v okviru Verige dobrih ljudi in ob ključnem sodelovanju pristojnega CSD, ki je v preteklosti z družino že tesno sodeloval, pa jih je mamica povsem izključila. V podporo družini smo vključili še daljne sorodnike, ki dotlej z družino sploh niso sodelovali, pa so bili tokrat pripravljeni stopiti skupaj. Še večjo skrb kot doslej pa bomo namenili tudi mlajšemu sinu, ki zaključuje osnovno šolo. Četudi ima razvojne primanjkljaje, je ročno silno spreten in mu bomo omogočili nadaljnje izobraževanje. Oba pa opremljamo tudi že za dejavno vključevanje v domače gospodinjstvo, tam, kjer je mamica šibkejša.
Čeprav je bil to dan, ko sva imeli v načrtu obiskati še več družin, sva uspeli obiskati in materialno oskrbeti le še dve družini.
Ko sva se pod noč skozi temačne in gozdne poti iz povsem drugega konca naše domovine vračali domov, sem se tudi sama počasi začela zavedati, da sem se tudi sama znašla na drugi strani, ki zdaj od mene zahteva vso energijo in voljo. V teh trenutkih sem še toliko bolj hvaležna za celotno ekipo ZPM Ljubljana Moste-Polje, ki tudi brez moje nenehne prizadevnosti uspešno pomaga otrokom in družinam in uresničuje poslanstvo organizacije.
