Zato tudi letos vsak počitniški dan rešujemo eksistenčne stiske povsem novih uporabnikov – tistih, ki se z revščino in njenimi posledicami srečujejo prvič. Pred epidemijo so namreč spadali v tako imenovani srednji razred, ki je zmogel poskrbeti zase, za svoje družine in zaposlene, s svojim delom pa je pošteno poravnaval dajatve državi. Njihove zaposlitve ali dejavnosti pa še niso bile dovolj donosne, da bi si lahko prihranili sredstva za hude čase. Še več – večina jih je ves svoj zaslužek investirala v storitvene dejavnosti, prostorske pogoje in zaloge ali pa v nakup in prenovo domovanj. Starši so lahko poskrbeli za družinske počitnice ob morju, v hribih, tudi v tujini. Poskrbeli so za šolanje otrok in njihovo vključevanje v dejavnosti. Na začetku lanskega leta, ob razglasitvi prvega vala epidemije, pa so se jim pričela majati tla pod nogami, ki se mnogim majejo še danes. Tako ni dneva, ko ne bi prejeli klicev, prošenj in sporočil z isto vsebino: pomagajte. Nikoli doslej nismo ugotavljali tako velike duševne, materialne, finančne in fizične izčrpanosti. Kaže se v tem, da posamezniki "zamrznejo" in nenadoma izgubijo svoje sposobnosti. Preprosto ne zmorejo niti pomisliti, da bi prosili za pomoč, hkrati pa niti ne vedo, kam se obrniti. Tako stanje pa terja zares temeljito in celostno podporo in pomoč vsakemu posebej. Ob finančni in materialni podpori takoj nudimo tudi psihosocialno, pravno in drugo potrebno in ustrezno obravnavo, seveda tudi obisk na domu. In tako je tudi tokratna pot po Sloveniji vodila zgolj do domov družin, potopljenih v tako imenovano koronarevščino.
Ena od družin, ki sva jih ta dan obiskali, je bila družina mamice s petimi otroki. Z možem sta imela espe, vsak pa je opravljal svojo dejavnost. Čeprav je bila družina velika, sta složno opravljala delo in gospodinjska opravila ter starševsko poslanstvo. Zaposlena sta imela še dva sodelavca. Posli so tekli in odločila sta se prav vsak cent vložiti v širitev dejavnosti, seveda pa je bil zajeten strošek tudi preživljanje velike družine. Kljub skromnosti so si lahko pogosto privoščili kak kratek izlet, otroke pa sta vključevala v različne dejavnosti, saj so bili vsi zdravi in polni talentov. In prav ob večji investiciji, ki je terjala tudi del kreditnih sredstev, so izredni ukrepi za zajezitev prvega vala epidemije ustavili njuna prizadevanja. Po dobrih dveh mesecih, ko država še ni imela izdelane strategije pomoči, sta ostala brez centa. Svoji družini pa sta imela tudi dva njuna zaposlena, ki jima nista zmogla zagotoviti prihodka, čeprav sta jima uredila čakanje na delo, nato pa prenehanje delovnega razmerja. Prav vsak dan sta se ukvarjala z upniki, ki so terjali plačilo za dobavljeno blago, ter z neporavnanimi položnicami in podjetniškimi dajatvami. Na banki jima je z velikimi napori uspelo urediti moratorij odplačevanja dolga. Povsem brez finančnih sredstev sta obupano iskala kakršno koli delo, da bi zmogla zagotoviti vsaj preživetje družine. In po nekaj mesecih agonije se je v obeh naselila nestrpnost. Nista je znala niti zmogla reševati. Začeli so se vsakodnevni spori, ki so prehajali v nasilje močnejšega nad šibkejšimi člani družine.
Spor med starši, ki se je razplamteval tudi v nasilje nad otroki, je potopil espe, ki je že bil obremenjen z dolgovi, izvršbami in tudi rubeži. Nasilje v družini so pristojne institucije rešile z očetovo prepovedjo približevanja. In tako je mamica z otroki ostala sama. Brez vseh sredstev, z goro finančnih obveznosti in brez vsakega upanja, da bi pričela znova. Toda otroke in sebe je rešila nenehnega strahu.
Ob našem obisku je mamica povedala, da so tik pred deložacijo. Da imajo v enostarševski družini še kopico drugih težav, ki jih je povzročilo stanje, v katerem so pristali. Najbolj jo prizadenejo prav izrazite čustvene in vedenjske motnje otrok, ki so posledica vsega, kar so doživljali v času popolne zapore naše države. Ostali so brez vozila, ki ga je rubežnik že zasegel, izropani sta tudi otroški sobici. Kar pa je ostalo, skorajda ni več uporabno. Otroci so šolsko leto zaključili mnogo slabše kot lansko. Vanje sta se naselila nemir in negotovost, varno zavetje doma je izpuhtelo. Počitnice preživljajo izključno doma. Letos so tudi spoznali, da niti hrana ni samoumevna, saj so bili večkrat lačni. Širše družine, ki bi jim lahko priskočila na pomoč, nimajo.
Mamica je še povedala, da otroci skoraj ne gredo iz stanovanja, saj nočejo srečati sošolcev, ki veselo razlagajo, kje so bili ali kam gredo na počitnice. Pripoved sklene z bojaznijo, da bi otroci ob vsem, kar so doživeli, izgubili še streho nad glavo. Hvaležna je, da ji pristojni CSD stoji trdno ob strani ter da prejema denarno socialno pomoč in otroške dodatke, prejela pa je še izredno denarno pomoč, kar jim omogoča vsaj osnovno preživetje. Vse ostale težave ostajajo nerešene.
Z mamico smo zasnovali načrt reševanja nastalega stanja v okviru programa opolnomočenja, ki ga nudi Veriga dobrih ljudi. Potrebovala bo tako finančno kot tudi materialno in pravno pomoč. Vsem članom družine bomo nudili tudi psihosocialno podporo, otroci bodo vključeni v program Botrstvo, vključili pa smo jih tudi v letovanje na morju v okviru humanitarnega programa Junak Deželak.
Obiski družin, ki jih je v revščino potisnilo stanje, nastalo zaradi razglašene epidemije in ukrepov za preprečevanje njenega širjenja, nas vsakič znova opominjajo, kako zelo tanka je meja med dostojnim življenjem in revščino. In ob vsaki javni informaciji o širjenju virusa in novih sevih nas preplavljata še večja skrb in strah. Kajti če bodo ukrepi znova vključevali zaprtje storitvenih in drugih dejavnosti, o čemer se že govori, revščina v naši deželi ne bo več rešljiva.
