Ko steber družine postane najstnik

To obdobje je mnogim ljudem prineslo paleto različnih stisk. Veliko smo jih prestregli tudi na Zvezi Anita Ogulin, še posebej v okviru programa humanitarne pomoči Veriga dobrih ljudi, ki obravnava mladoletne otroke in njihove družine. Klicala nas je strokovna delavka – predlagateljica, ki nas je usmerila na družino, v kateri je dijak skrbel za preživetje cele družine. 

"Poslala sem vam vlogo, prosim, preverite, če ste jo prejeli. Zadeva je zelo resna. Družini smo pomagali po svojih zmožnostih, več od tega ne zmoremo. Prosim, pomagajte jim, zelo me skrbi zanje, še posebej za sina!" To so bile besede predlagateljice, ki je družino obravnavala v okviru pomoči, na katero se je fant obrnil zaradi poplačila rednih mesečnih stroškov. Pregledala sem elektronsko pošto in med poplavo vseh prošenj našla njegovo. Še danes me stisne pri srcu, ko se spomnim opisa zgodbe takrat 19-letnega Klemna, dijaka četrtega letnika srednje šole.

Fant je ostal brez rednega mesečnega prihodka iz naslova študentskega dela, ki mu ga je odvzel covid-19. Oče je dobro leto pred tem zapustil družino in ji pustil nič drugega kot dolgove. Skrbi za sina žal nikoli ni izražal. Mama je pod težo stisk in alkohola dolg še povečala. Da sta s Klemnom lahko ostala v najemnem stanovanju, je Klemen poiskal študentsko delo v industrijskem obratu. K sreči je s šolo uspel skleniti dogovor, ki mu je omogočal, da je bil kljub rednemu šolanju lahko odsoten od pouka. 

Medtem ko so bila osrednja skrb njegovih sošolcev redno obiskovanje pouka, domače naloge in učenje, je on služil denar za preživetje družine. Prosti čas je namenjal učenju in prilagojenemu opravljanju šolskih obveznosti. Vse to je šlo, dokler sveta ni prizadela pandemija covida-19. Prizadela je tudi Klemenovo družino, ki je ostala brez temeljnega prihodka. Klemen je kot študent moral na čakanje in kljub izpadu prihodka ni bil upravičen do nobenega nadomestila.

Nikoli ne bom pozabila prvega telefonskega pogovora s Klemnom, ki je na mojo zaskrbljenost ob celotni situaciji nelagodno in s prisiljenim nasmehom dejal: "Pa saj bova že nekako, sedaj imam vsaj več časa za učenje." Poleg nekaterih zaskrbljujočih dolgov, za katere sem takoj vedela, da mu jih bomo lahko pomagali poplačati, me je močno skrbelo, da je 19-letnik prevzel skrb za družino, ki ji ni mar zanj. 

Mama je bila takrat ravno zaradi restrikcij začasno odpuščena iz zdravljenja na psihiatrični kliniki. Zaradi svojih težav gospa ni bila sposobna skrbeti zase, kaj šele za sina ali za dolgove. Ob vsem tem niti pomislila nisem, da razgovor ob vključitvi v program Veriga dobrih ljudi opravljam z otrokom in ne z njegovim staršem, kot je to običajno. Če ne bi slišala njegovega še vedno malo deškega glasu, bi bila prepričana, da govorim z odraslo osebo, ki je v življenju že marsikaj izkusila. V pogovoru je bil mentalno in čustveno zrel. Tudi zdaj, ko pišem te spomine, imam cmok v grlu. Ni prav in je krivično, da otroci in mladostniki prestajajo take življenjske izkušnje. Veliko bi pomenilo, če bi bili ob tem deležni vsaj varnosti in ljubezni svojih staršev.

Nisem mogla mimo skrbi za njegovo življenje. Zanimalo me je, kako zdaj živi in kako si predstavlja svojo prihodnost. Z veseljem je hitel razlagati, da so v tovarni, kjer opravlja študentsko delo, zelo zadovoljni z njim in so ga po končani srednji šoli pripravljeni zaposliti. To je videl kot edinstveno priložnost, saj bi prejemal redno plačo, ki bi bila boljša od trenutnega študentskega plačila, poleg tega pa bi mu zagotovila še nekaj drugih ugodnosti, ki jih kot študent nima. 

To je pripovedoval s takim navdušenjem, da je dajal občutek, da je to edino, kar mu je pomembno v življenju. Bil je vesel, da je našel delo, ki si ga je vedno želel opravljati. Kljub temu da sem bila vesela zanj, sem bila še vedno radovedna, ali je kdaj razmišljal, da bi se po srednji šoli še naprej izobraževal, glede na to, da je bil ob zahtevnih življenjskih razmerah uspešen dijak. "Vedno sem sanjal, da bi imel tudi sam možnost študirati, ampak veste, mama ni sposobna za delo, oče naju je pustil z dolgovi, račune pa je treba plačati." Ko sem slišala te besede, sem vedela, da bo Klemnu treba ponuditi celostno pomoč, priložnost, ki mu je starši niso.

Danes sem prejela Klemnovo elektronsko pošto. Tako kot zadnja štiri leta in pol je tudi ta mesec poslal dnevnik za mesec oktober. Tokratnemu opisu preteklega meseca je priložil še račun za plačilo obroka šolnine za magistrski študij. Vsak mesec ekipa z veseljem in ponosom prebere njegov dnevnik, ki je vedno bogat z novimi izzivi in življenjskimi izkušnjami, lepimi in malo bolj bridkimi. Kot vedno pravimo: problemi so večinoma rešljivi. Če jih ne zmoremo rešiti sami, je vedno nekdo, ki nam lahko pomaga. Če Klemen pred skoraj petimi leti ne bi poiskal pomoči, bi bila njegova življenjska zgodba drugačna, glede na takratno stanje morda precej tragična.

Z različnimi oblikami pomoči je dobil podporo in priložnost za pisanje novega poglavja v svojem življenju. Z brezplačno pravno pomočjo je uredil zadeve na področju družinskih razmer, s pomočjo brezplačnih terapevtskih svetovanj se je uspešno soočil z duševnimi stiskami, ki jih je povzročilo odraščanje. Za potrebe študija je prejel računalnik, za preživetje in študij pa smo mu pomagali s finančno podporo, ki so jo zanj namenili donatorji. Klemna smo podprli in mu ponudili priložnost, da je izkoristil svojo voljo in potencial za boljše ter uspešno življenje. Veselim se dne, ko bo poslal svoj zadnji dnevnik, v katerem bo zapisano: "Uspelo mi je!" A mi vemo, da mu je uspelo že dolgo nazaj.

Zaskrbljeni smo, saj je zgodb, podobnih Klemnovi, vedno več. Želimo si, da bi pristojni odločevalci našli sistemske rešitve, ki bi otrokom in mladostnikom omogočile enake možnosti za dostojno življenje in izobraževanje, ki jim jih njihovi starši iz različnih razlogov ne omogočijo. Do takrat pa bomo na Zvezi Anita Ogulin prek naših programov in s podporo donatorjev še naprej delovali po vrednotah in načelih, h katerim nas je Anita ves čas skrbno učila in spodbujala. Treba je pomagati tam in tako, kot to zmoremo in znamo. Nikoli ne vemo, kdaj bomo mi tisti, ki bomo potrebovali pomoč. Skupaj smo močnejši in še tako velike težave so rešljive.