Ko se delavci ujamejo v past

Podobnih primerov najrazličnejših manipulacij delodajalcev je precej, opažajo na ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer se v Verigi dobrih ljudi z brezplačno pravno pomočjo trudijo pomagati tistim, ki se niso znali ali pa upali zoperstaviti svojim delodajalcem.

Ko te na mizi pričaka nezakonita odpoved

Vstopim v prijetno razmeroma novo neprofitno stanovanje. Tam me pričaka nasmejana 31-letna Julija. Zadihana, utrujena, a nasmejana. Ker je pravkar prihitela iz službe. Zdaj jo namreč ima. Povsem na novo. "Ravno dva meseca," mi pove ponosno. Julija je vajena dela. Že od svoje polnoletnosti skrbi sama zase in za svoje finance. Zato ji je bilo najhuje, ko so jo lani odpustili iz službe, ki jo je rada opravljala in zaradi katere je lahko dobro poskrbela za svojo družino. "Vse se je začelo z mojo drugo zanositvijo. Že takrat se mi je plača izdatno zmanjšala, prihrankov nisem imela, partner nima visoke plače. Veselila sem se, da se po koncu porodniške vrnem v službo, v katero sem rada hodila. Šefica mi je obljubila, da me bo služba prav gotovo čakala, zato nisem iskala druge. A ko sem prišla prvi dan v službo, me je na mizi čakal list papirja, v pisarni pa direktorica, ki se je "opravičevala", da so pač vzeli drugo, ker me ni bilo toliko časa in da se lahko ločimo sporazumno," energično razlaga Julija, ki je na srečo takrat vedela, da če podpiše sporazumno odpoved, ne bo upravičena ne do nadomestila na Zavodu za zaposlovanje ne do socialne pomoči. "Jasno je bilo, da sem višek, niso me več hoteli nazaj, šefica mi je zato pred nos porinila odpoved zaposlitve zaradi poslovnih razlogov. Kaj pa sem hotela," razlaga Julija, "podpisala sem".

Novopečenih mamic se ne sme odpustiti

Julija namreč ni vedela, da je njena odpoved nezakonita. Ker delodajalec do izteka porodniškega dopusta in še en mesec po tem oziroma ves čas, ko mati doji otroka (za to potrebuje potrdilo pediatra), ne sme izvajati nobenih aktivnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi in pogodbe v tem času ne sme odpovedati. Izjema je izredna odpoved ali postopek prenehanja delodajalca. Za tako odpoved pa mora delodajalec pridobiti soglasje delovnega inšpektorja. Zato Juliji tudi ni bilo povsem jasno, zakaj so ji po treh tednih z Zavoda za zaposlovanje, kamor je vložila vlogo za denarno nadomestilo, poslali vprašanje, ali bo svojo bivšo delodajalko tožila. Julija ni konfliktna oseba, tudi razumela je nekako, da je bila delodajalka morda v stiski, ker je zaposlila novo, podjetje je prizadela tudi korona, zato je le zamahnila z roko. Čez nekaj tednov pa je od Zavoda dobila še obvestilo, da do denarnega nadomestila ni upravičena, saj je bila odpuščena nezakonito, ni pa v 30 dneh vložila prošnje za pravno varstvo.

"Svet se mi je podrl," razlaga Julija, "s partnerjem sva ostala le z eno plačo, to je le nekaj čez 1000 evrov, z dvema otrokoma, šoloobveznim, vrtčevskim, z vsemi položnicami, najemnino, lizingom, kreditom, kje je še hrana! Ko sem tistega dne, ko sem morala pogledati resnici v oči, hčerko peljala na trening, ki ji pomeni vse na svetu, in je pravkar razlagala, da bi umrla brez njega, sem sklenila, da bom raje stradala, kot ji ukinila trening, ali pa pač ne plačala kakšne položnice. Bilo mi je grozno. Pri revščini ne gre le za to, da nimaš kaj jesti, gre tudi za izobraževanje, za to, da otrok ne "izpade" iz družbe." Na srečo si je Julija skozi leta spletla dobro socialno in prijateljsko mrežo. Pri položnicah za trening in šolo so ji pomagale njene prijateljice, za druge, kot so ogrevanje in ostalo, so ji pomagali pri Verigi dobrih ljudi. Julija je vztrajno iskala službo. "Poslala sem toliko prošenj, da sem prav gotovo na Zavodu postavila rekord!" v šali pove Julija. A je trajalo kar nekaj mesecev, preden je dobila zaposlitev. "Zelo hitro se zatakne, ko poveš, da imaš majhnega otroka. To pomeni več bolniških. Doživela sem tudi, in to ne le enkrat, ko so me spraševali, če mislim imeti še kaj otrok." Julija ni obupala. Po petih mesecih iskanja in pošiljanja prošenj je le dobila primerno službo, ki jo rada opravlja in je vesela, da ni več na plečih prijateljev, dobrih ljudi in države. Želi pa opozoriti vse, naj bodo previdni pri podpisovanju kakršnih koli pogodb, naj bo to o novi zaposlitvi ali odpovedi zaposlitve.

Če ne podpišeš sporazumne odpovedi, te bom očrnil

"Veliko je manipulacij delodajalcev, ki se poskušajo izogniti svojim obveznostim. Delavci pa so v zelo podrejenih položajih," opaža tudi Tjaša Tomažin Raspotnik iz Verige dobrih ljudi, ki z brezplačnimi pravnimi nasveti sprejema številne obupane delavce, ki se počutijo ponižane in izigrane.

Delodajalci recimo precej radi pred zaposlene potisnejo sporazumne odpovedi. Tako se želijo izogniti odpravninam. In kaj to za odpuščenega, ki to podpiše, pomeni? Da zaradi takšnega sporazuma, seveda v narekovajih, saj so zaposleni ob odpustih večinoma v podrejenih položajih, ostane brez nadomestila in tudi brez denarne socialne pomoči. Pa kljub temu takšne odpovedi ljudje podpisujejo. "Ali ne razumejo, za kaj gre, velikokrat jim delodajalci rečejo, da jih bodo krivdno odpustili, če ne bodo podpisali, kar je pač nemogoče, takšna krivdna odpoved je nezakonita, ampak oni tega ne vedo," razlaga Tomažinova, "velikokrat se bojijo, da nikjer drugje ne bodo dobili službe, saj jim delodajalci grozijo, da jih bodo očrnili povsod drugje, če ne podpišejo".

Na obisku v Delavski svetovalnici

Vstopim v Delavsko svetovalnico, kjer že nekaj časa sodelujejo tudi z ZPM Ljubljana Moste Polje in z Verigo dobrih ljudi. Prevzame me kakofonija človeških glasov, telefonskih klicev, trkanja na vrata. Delavska svetovalnica nikoli ne spi. Vodja pisarne Goran Lukić je pravkar dobil še en primer nezakonitih pogodb: "Delavec, ki me je klical, je v pogodbi imel zapisan maksimalni odpovedni rok. To pomeni, da do konca maksimalno vlečeš delavca. Recimo imajo zapisano: Če zapustiš delovno mesto v roku dveh let, je odškodnina taka pa taka, če zamudiš na delovno mesto, moraš plačati toliko in toliko, če greš od mene prej kot v petih letih, moraš plačati več 1000 evrov, vrniti denar od zdravniškega pregleda itd. To vendar ni sužnjelastništvo! Ne moreš imeti ti verige okoli gležnja, na njem pa napisano 2000 evrov."

Zdravje pusti podjetju, sebi pridelaj revščino

Zadnje čase se na njihovo pisarno obrača tudi vse več izgorelih in bolnih ljudi, ki ali zaradi pomanjkanja kadrov ali škrtih delodajalcev delajo preko svojih meja. "Kolikor zdržiš, zdržiš, ko padeš, pa naslednji!" je do takšnega izkoriščanja kritičen Lukić. "Imamo gradbene delavce, ki delajo po 300 ur, natakarje čez 300, strežnice, ki se iztrošijo že po nekaj letih dela in za vedno zapustijo svojo panogo. In to govorimo o delavkah in delavcih, ki so nekje 40, 45 let. Bolj ko grejo k starejšim letom, bolj je njihovo slabo zdravstveno stanje očitno. In potem se njihove diagnoze samo še združujejo." Revmatoidna obolenja, artritis, sindrom karpalnega kanala, mišično-kostna obolenja, fibromialgija je le nekaj najpogostejših poklicnih bolezni v teh panogah.

"Mislim, da se veliko premalo o tem v Sloveniji govori, v bistvu imamo gmoto teh diagnoz na kupu, ampak nobeden tega ne vidi."

V pisarno pokliče čistilka. Delala je dolga leta, po cele dneve. Potem so jo izdala kolena, tudi hrbtenica. Začele so padati številne diagnoze, vreče zdravil, pristala je na dolgotrajni bolniški. Tudi njen mož je iztrošen, njegov kolk je uničen. In to samo zato, ker je toliko časa čakal na operacijo, na bolniško pa ga je bilo strah iti, ker drugače z ženo ne bi preživela. "In na koncu bomo imeli oba na invalidski pokojnini, če jo bo sploh gospa dobila, ker se to veže tudi na delovno dobo, ima je pa premalo, saj ji delodajalci niso povsem redno plačevali prispevkov. No, in bosta oba imela invalidski pokojnini oba nekje 700 evrov, najemnine bodo šle pa samo še gor! In veste, koliko je takih ljudi, ki so v teh škarjah?" zaskrbljeno pripoveduje Lukić. "Zdaj si pa prestavljajte, delavci, ki so na minimalcu, izgorevajo vsak dan, zbirajo diagnoze, padejo v dolgotrajno bolniško, iz te bolniške v invalidnost, s teh 870 evrov neto padejo na nadomestilo 500 evrov, na nadomestilo za invalidnost na 400 evrov, najemnina gre pa samo še gor. Ker te generacije, ki zdaj prihajajo, nimajo lastniškega stanovanja. In teh ljudi bo vse več. In da ne bo pomote, ne gre samo za nizko kvalificirane. Ogromno je ljudi, ki imajo "elitna dela", ampak samo navzven! To ni elitno, to je mezdno delo!"

Sramota države – iztrošene, bolne in revne generacije, tudi visoko kvalificiranih delavcev

Ravno pred našim prihodom je v pisarno klicala prevajalka. Za računalnikom presedi dneve in noči, a ji ne plačujejo redno oziroma pod ceno. A sprejme tudi slabo plačana dela. Ker potrebuje denar. Pred dnevi se je po pomoč k njim obrnila ilustratorka. Ima vnetje karpalnega kanala. Ker je prav tako delala dneve in noči. Zaradi poškodbe je morala zavrniti stalne stranke in kot samozaposlena na koncu zapreti svoje podjetje. Ostala je brez dohodkov.

V Sloveniji imamo epidemijo diagnoz in okrog te epidemije bodo zrasle cele generacije, je zaskrbljen Lukić, "in vse te generacij bodo v dolgotrajni revščini ne le do penzije, do smrti".

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Slovenijo v primerjavi z ostalimi državami postavljajo v malce nerealno sliko. Na primer, v Franciji imajo poklicnih bolezni povprečno 1500 na leto, na Danskem 1800, pri nas pa le okoli 30, pa še to večinoma šele na ravni invalidskih komisij. Kje so ostali, glede na to, da so lani na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi absentizma porabili 720 milijonov evrov, kar je celo višji znesek od stroškov primarnega zdravljenja.? "In to me straši. Ker to so generacije, ki so tukaj in zdaj! In ne le ena, ampak 10, 15 generacij."

Morda v razmislek. Ko človek za svoje delo na koncu dobi le piškav oreh, od katerega seveda ne moreta preživeti ne telo ne duša, res postane breme države, predvsem pa ob tem postane tudi njena velika sramota.