Humanitarni projekt Veriga dobrih ljudi nudi družinam v stiski različne oblike pomoči, samo v prvem letu delovanja je obravnaval več kot 700 družin. Ena prvih oseb, s katerimi se srečajo družine, ki pridejo po pomoč, je Živa Logar, koordinatorka projekta, ki izvaja tudi delavnice, razgovore in terensko delo.
Družine sicer k njim velikokrat usmerijo strokovne institucije, nekateri pa so v program že bili vključeni ali poznajo njihove programe iz medijev. Družine, ki se znajdejo v stiski, pokličejo ali se v času uradnih ur osebno zglasijo v prostorih ZPM Moste-Polje.
Kot pojasnjuje Logarjeva, je prvi korak k vključitvi družine v program Veriga dobrih ljudi pogovor. "Ko nekdo pride k nam, najprej preverimo njihovo situacijo," pojasnjuje in dodaja, da so ljudje, ki so v zelo hudih stiskah, v krču in polni močnih čustev, po navadi žalosti, lahko tudi jeze. "Zato najprej poskušamo umiriti situacijo, da se lahko normalno pogovorimo, kajti če so prisotne močne emocije, je težko dobiti prave informacije."
Zato stremijo k temu, da jim ponudijo varen prostor. "Prvi stik je zelo pomemben, da se počutijo varno, da nam lahko zaupajo najbolj intimne zadeve," pravi. Ko ljudje zadihajo in se umirijo, skupaj pregledajo nastale okoliščine, ali so zaposleni, imajo otroke, koliko otrok je v družini. "Čeprav smo organizacija, ki v program vključuje družine z mladoletnimi otroki, pa nas pokličejo tudi druge ranljive skupine. Nobenemu ne zapiramo vrat, ampak poskušamo vsem pomagati. In če nima osnovnih pogojev za vključitev v program, jih usmerimo na druge organizacije, vedno pa jim lahko ponudimo nujno materialno pomoč, če vidimo, da je potreba," pojasni Logarjeva.
"V naših programih se res trudimo, da dosežemo nivo, ki je oseben, pristen, čustven, in vsi poudarjajo, da se dobro počutijo ob nas. Da jih je končno nekdo poslušal, pa nismo nič drugega naredili, kot jim dali usmeritve. Povemo pa jim, da so stvari rešljive, a si je treba zastaviti konkreten načrt. Je težko in bo težko," še razloži.
Uporabniki nato potrebujejo vlogo za vključitev v program. Prvo stran vloge mora izpolniti strokovna institucija, nekdo, ki že pozna razmere družine (svetovalne službe v šoli ali vrtcu, CSD). To je pogoj, zato ljudi, ki strokovne institucije še niso obiskali, najprej usmerijo tja in jim okvirno povejo, kaj so njihove pravice in do česa so upravičeni. Nato pa strokovna institucija napiše predlog, zakaj meni, da je družina primerna za vključitev v humanitarni program oziroma za pridobivanje humanitarne pomoči. "Če mi potrebujemo dodatne informacije, če česa ne vemo, se obrnemo na predlagatelja, tako da nenehno sodelujemo s temi strokovnimi institucijami," dodaja Logarjeva.
Vloge nato pregleda komisija za humanitarna vprašanja, in če odloči, da družini lahko pomagajo, jo pokličejo na razgovor. "Če je zadeva nujna, jo obravnavamo takoj, sicer pa je dolžina obravnave različna od primera do primera," pojasni.
Ko družina nato pride na uvodni razgovor, skupaj preverijo razmere. "Na papirju so osnovni podatki, iz katerih izhajamo, ker ljudje včasih ne znajo povedati, kaj je narobe. Zato smo tukaj mi, ker vemo, katero vprašanje postaviti, da dobimo pravo informacijo," obrazloži in doda, da nato skupaj z družino preverijo, kaj so do tega trenutka že sami naredili, in postavijo prve cilje.
Veriga dobrih ljudi nudi celostno obravnavo družine oziroma različne oblike pomoči. Strokovnjaki tako družinam, glede na njihove razmere, predlagajo primerno obliko pomoči. "Ljudje, ki se znajdejo v stiski, nimajo motivacije, zato jih na primeren način motiviramo in jim pomagamo pri pridobivanju novih znanj." Ko postavijo cilje, dobijo materialno pomoč, komisija za humanitarna vprašanja pa nato skupaj pregleda primer posamezne družine in naredi načrte. "Z nekaterimi družinami je treba pogosteje delati in imeti več razgovorov, na katerih preverjamo zastavljene cilje, kje smo in ali jih je treba prilagoditi," razloži Logarjeva.
V okviru celostne obravnave ponujajo družinam v stiski tudi šest delavnic. Logarjeva vodi tri, in sicer delavnico finančno opismenjevanje, skrb za zdravje in prehrana, ponujajo pa še delavnice duševno zdravje, biti starš in funkcionalno opismenjevanje. "Delavnice so zelo pozitivne, izhajamo pa iz otroka. Ves čas opozarjamo, da se je treba z otrokom pogovarjati, da jim je treba posredovati neka znanja, veščine, dobre zglede, da jih ponotranjijo, da jim bo v odrasli dobi lažje. Saj konec koncev delamo na zdravi družbi, vsi pa vemo, da Kar se Janezek nauči, to Janez zna," opisuje Logarjeva. Družine obiskujejo sklop šestih delavnic, ki traja en mesec, enkrat do dvakrat na teden po dve uri. V skupini je deset oseb, ne gre pa za predavanje, ampak so delavnice izkustvene, na katerih lahko vsak pove svoje izkušnje.
In kako je to videti v praksi? Logarjeva pojasnjuje, da starše v sklopu čustvenih delavnic spodbuja, naj z otroki čim več govorijo, v sklopu delavnice o prehrani pa želi, med drugim, dati večji poudarek tudi sezonski hrani. Staršem tako svetuje, naj otroke vzamejo s seboj v trgovino in si ogledajo sadje, npr. banane, ter preberejo, od kod so. Ko pridejo domov, naj si državo nato ogledajo na zemljevidu in se pogovorijo, kakšno pot so morale prestati, da so prišle k nam, v Slovenijo, v naš kraj, na police trgovine.
V sklopu delavnic o higieni se pogovarjajo tako o osebni kot duševni higieni, pa tudi o higieni spanja in prostora. "V okviru delavnice skušamo ljudi usmeriti, kaj lahko naredijo, da zmanjšajo stres. In ena taka stvar, ki jim jo priporočam, je sprehod. To lahko naredimo ob katerem koli vremenu, če smo bogati ali revni, mladi ali stari," pojasnjuje Logarjeva.
Na delavnici finančnega opismenjevanja pa med drugim govorijo o ravnanju z dokumenti. Koliko časa je treba hraniti položnice in zakaj, kako lahko zmanjšajo določene stroške. Izdelati pa morajo tudi finančni načrt, saj na ta način ozavestijo težave. Logarjeva se spominja gospe, ki se je na njih obrnila s prošnjo po finančni pomoči. "Imela je izredne stroške, zato so se ji začele kopičiti položnice in ni mogla priti na zeleno vejo. Obvezna priloga pri prošnji za finančno pomoč pa je tudi izpolnjen finančni načrt. Ko je prvič prinesla načrt, ga je morala prilagoditi, drugič smo ji dali usmeritve, kaj naj naredi z dolgovi. In ko je tretjič prišla, je upala, da je naredila pravilno. Ko sem pregledala njen načrt, sem opazila, da bi zmogla sama poplačati dolgove. In tudi sama je to opazila. In na delavnici ekonomika gospodinjstva je nato ponosno razlagala svoj primer," se spominja Logarjeva.
Vključenost družine v program Veriga dobrih ljudi je časovno omejeno, "saj ne zmoremo vseh družin ves čas spremljati in niti nima smisla", pravi Logarjeva, ki dodaja, da je smisel programa, da se družine postavijo na noge, da gredo naprej. Nekaterim to uspe prej, drugim pozneje. Najdaljša doba je dve leti, nekateri, ki so program že končali, pridejo spet, ko se pojavi kakšna druga težava, ki jo potem spet skupaj rešujejo. Stiske namreč potegnejo za seboj vrsto drugih stvari, zato tudi družine, ki se pravočasno obrnejo na pomoč, težave hitreje rešijo.
Logarjevi je v spominu ostala tudi družina, za katero so vedeli, da ji morajo pomagati. A težava je bila mama, ki je bila zaprta oseba, stanje pa je še poslabšala bolezen pri enem od otrok. Vedeli so, da družini morajo pomagati, a mama preprosto ni želela sodelovati, zato so se včasih tudi vprašali, ali je sploh še smiselno vztrajati, a so. Šele po enem letu so mamo nekako prepričali, da mora nekaj narediti, in tudi je, saj družina zdaj ni več vključena v program, ampak se je postavila na noge. "Dobili so vse oblike pomoči, kar se je dalo, in konstantno. Tudi študenti socialnega dela so vstopili v družino in ji pomagali pri vsakodnevnih stvareh. Vključili smo jih tudi v družinske vikende, otroke tudi v prostočasne delavnice," je razložila Logarjeva.
"Ljudje, ki pridejo po pomoč, se morajo počutiti varno, ne smemo jih obsojati, ne glede na okoliščine. Mi jim ponudimo varen prostor, kjer lahko predstavijo svojo situacijo. Vzamemo si dovolj časa, da nam zaupajo, se razgalijo, povedo jedro problema," pojasnjuje Logarjeva, ki se vsakodnevno srečuje z najhujšimi stiskami, v katerih se znajdejo družine. Da se ne zlomi, ohranja zdravo distanco, kajti "če bi vse vzela osebno, ne bi mogla zgodb dobro reševati". Najboljše je, pravi, ko ne glede na to, kako težko je, vidijo način, kako bodo razmere reševali. "Biti moraš sočuten in najprej poslušati, potem pa je treba obrisati solze in narediti načrt, kako bomo to rešili. Mogoče bo trajalo dlje časa, ampak pomembno je, da gremo proti cilju. Bo težko, ampak bomo zmogli," zaključi.
