Zjutraj izvem, da je dekletu, ki je bila z nami na letovanju, umrla mamica. Zgodba, ki jo je delila z nami, je ena sama bolečina. Onkološko bolna mamica ni zmogla skrbi za svoje tri otroke. Zadnje obdobje je bila bolnišnično oskrbovana. Otroci so bili nameščeni drugod: dva v rejniški družini, eden pri ostarelih starših. Oče je že pred leti zapustil družino in odšel v tujino, stikov z njim niso imeli. Tudi deklica je že v najzgodnejšem otroštvu zbolela za levkemijo. Kar nekaj let je bila tudi sama po bolnišnicah. Ko je odraščala, je s starši pogosto menjala bivalno in šolsko okolje. Imela je občutek, da v tej agoniji preživetja družine in medsebojnih obračunavanj staršev tudi njena bolezen ni bila spremljana. Ko smo se vrnili z letovanja, sem takoj poklicala na CSD, kjer so zagotovili, da je dekle redno zdravstveno spremljana in bolezen ne napreduje. V mislih sem z dekletom in njenima bratoma.
V službo je hodila pretepena
Komaj se skozi gost promet prebijem do Proletarske, že pri receptorju čakajo starši. Nekateri naročeni na pogovor, mnogo več tistih, ki so prišli nenapovedano. Med njimi lepo črnolaso dekle. "Nisem najavljena," pravi. "Toda ne morem več. Zares ne morem več". Oči so polne solz, obraz je drgetajoč. Povabim jo v pisarno in jo umirjam, da bo zmogla pogovor. Je mamica dveh otrok. Otrok, ki ne poznata varnega, spodbudnega otroštva. Kot ga ni njuna mamica. Bila je zavržen otrok. Otroštvo je preživljala v več rejniških družinah. Bila je vzgojno zanemarjena, pogosto trpinčena, tudi zlorabljena. Nikoli z nikomer ni predelovala preteklosti. Zato je po poznanih vzorcih sprejela v svoje življenje partnerja, ki v začetku ni kazal znakov agresije. Ali pa jih ni prepoznala. Ob delu je opravila srednjo šolo in je že nekaj let zaposlena v zdravstvu. Od začetka skupnega življenja ji je partner ves prihodek pobral zase. Ker naj bi upravljal z denarjem. Sama se je za opremo za stanovanje in pogosto za stanovanjske stroške in poplačilo starih dolgov zadolževala. Ker je vezala dolgove na prihodek, je bil ta vse manjši, zato je bila pogosto tepena. Ker ob koncu meseca denarja ni bilo dovolj, pravi.
Pravi pekel pa se je pričel z rojstvom drugega otroka. Partner je postajal vse bolj nasilen. Do nje in otrok. Na delo je prihajala z modricami, pogosto tudi s polomljenim rebrom. In ko se je vračala, je večkrat že pred vrati stanovanja slišala jok otrok. Kar nekaj let je trajalo čisto brezumje partnerja in očeta otrok. Bila je prepričana v svojo usodo, ki ni bila dosti drugačna od njenega otroštva.
Sodelavci so jo dolgo časa spodbujali, da mora nekaj ukreniti. Ni imela poguma in strah jo je bilo. In ko je tistega dne prišla na delo, ranjena in krvaveča od udarcev, so otroke in njo odpeljali na varno. Stran od partnerja. Iztekel se je čas in uredila si je življenje v drugem stanovanju. Toda preteklost vedno sledi sedanjosti. Izvršbe ter rubeži za dolgove, ki jih je jemala, so jo čustveno in duševno popolnoma paralizirali. Ni zmogla več na delo, ne znajde se več. Razmišlja o najhujšem. Otroka, vajena več kot trpkega in skromnega življenja, se bojita zanjo. Napotila in pospremila sta jo do nas. Dolgi izpovedi, ki je potekala v solzah, je sledilo olajšanje. Otroka smo nemudoma razbremenili skrbi za življenje mamice in ju vključili v projekt Botrstvo. Z mamico pa smo se dogovorili za vključitev v čisto vse podporne stebre programa Verige dobrih ljudi. Družino smo takoj opremili z najnujnejšimi dobrinami, poleg tega pa jih povabili tudi v doživetja Čarobne zime. Objeti in solznih oči hvaležnosti so odhajali. Upam, da lepšim in bolj mirnim praznikom naproti.
Prišel je z novo partnerico in jo izgnal iz doma
Plaho odpira vrata gospa srednjih let. Nekaj uvodnih besed predstavitve si podariva in tudi ta gospa pomurskega naglasa bruhne v silovit jok. Pogladim jo po laseh in ji prigovarjam, da je v varnem prostoru in jo pozorno poslušam. Plaho gleda po prostoru in iz torbe vzame zajeten kup dokumentacije. Čutim, da bi morala imeti ob sebi našo pravnico, zato jo pobaram, če dovoli, da povabim k razgovoru še strokovno sodelavko.
Pozorno poslušava obe. Gospa je mamica štirih otrok. V odnos srečne družine, ki je nudila varno zavetje otročičem, je vstopila mama partnerja. Zato sta se starša družno odločila, da najameta izdaten kredit za nakup nepremičnine. In so se odselili. Na Goriško. Leta skupnega življenja so minevala. Mamica je bila zaposlena, skrbela je za vzgojo otrok, urejenost doma in plačila dolgov. Živeli so skromno, toda mirno življenje. Očka je bil zaposlen v tujini in je bil zares veliko zdoma. Zadnje obdobje pa je prihajal domov vse bolj nestrpen do mamice – in silno darežljiv do otrok. Prav nič ni po njegovem naredila prav. Tudi vsi otroci, ki so že mladostniki, so ponotranjili očkovo obnašanje. Tudi za čas, ko ga ni bilo doma. Mamica se je ves čas tega stanja borila sama s seboj in ugotavljala, zakaj je naenkrat tako zelo spremenjen in nestrpen odnos moža in otrok do nje same. Pomislila je, da morda duševno oboleva, da ni več takšna, kot je bila, zato je obiskala psihiatra. Pomirjevala so ji omogočala, da je vsakič ob vse redkejšem obisku moža in izbruhih njegove jeze in obnašanju otrok mirno želela odkrit pogovor. Ki ga ni dosegla. In pred kratkim se je vrnil partner domov. Ne sam. Z novo partnerico. Predlagal je ločitev. Ni pristala in s silo je bila izgnana iz svojega doma ... Naša pravnica si je zanjo vzela veliko časa in ji podala še dodatne razlage njenih pravic.
Preživetje očeta in njegovih otrok je postalo ogroženo
Vživljala sem se v številne zgodbe družin tega dne – tudi očeta dveh deklic, podjetnika. Imel je majhno, vendar uspešno podjetje. Pred pol leta ga je poklical uslužbenec davčne uprave in terjal dokumentacijo za davčni pregled. Gospod je imel urejeno poslovanje in vso potrebno dokumentacijo v dveh fasciklih, ki ju je lahko takoj izročil. Pričakoval je, da bo pregled hitro opravljen in bo ob roku prejel tudi vrnjen DDV. Minil je mesec, dva, trije, štirje. Poslovanje podjetja pa je tonilo. Ker ni prejel vračila DDV, je dejal, da ni zmogel plačila podizvajalcev, ni zmogel nabave surovin, ni zmogel poravnati svojih mesečnih obveznosti, ostal je brez sredstev.
Večkrat je prosil za čimprejšnji pregled, predstavil stisko, zavoljo katere je podjetje tonilo v pogubo. Izvedel je le, da je referent, ki naj bi pregledoval njegovo dokumentacijo, že več mesecev v bolniškem staležu – drugega nimajo. Tako je nastal konglomerat plačilnih obveznosti, opominov in že izvršb, ki jih ni povzročil sam. Odšel je po pomoč na CSD. Nič mu ne morejo pomagati, dokler ne preverijo resničnost podatkov Davčne uprave. In tako so nastale obveznosti – za katere pove, da ni kriv. Ker ni zmogel plačila obveznosti, nima niti zdravstvenega in dodatnega zavarovanja. Bolezen je že pričela najedati njegovo duševno in fizično stanje. Preživetje zanj in njegova dva otroka je postalo močno ogroženo ...
Hodnik je še vedno poln ljudi. Tudi v poznih popoldanskih, že večernih urah.
Ko se peljem domov, ne vidim več premnogih lučk, ki osvetljujejo naše mesto. Tudi ljudje, ki prihajajo k nam po novo upanje, jih ne. Misli utapljam v številnih zgodbah iz vseh koncev Slovenije, ki jih z ekipo srčnih ljudi ZPM Ljubljana Moste Polje in številnimi drugimi, rešujemo sleherni dan.
Vsem želim mirne in lepe božične praznike ter varno, zdravo, uspešno, srečno in srčno novo leto.
