Družina, h kateri sem najprej namenjena, ne ve, da prihajam. Kadar imamo pomanjkljive informacije, bodisi od družine bodisi od strokovne službe, ki je družino predlagala za pomoč, jih obiščemo. Včasih se dogovorimo za obisk, spet drugič se "ustavimo", ko nas pot po opravkih pripelje mimo, nenapovedano. Ker je cilj naših programov, da družino zares podpremo tam, kjer podporo najbolj potrebuje, je pogosto treba doživeti njihovo življenje znotraj štirih domačih sten. Nikoli ne vemo, na kaj bomo naleteli. Doživeli smo že marsikaj – od skrivanja revščine, do blatenja družine s strani sosedov. Pa tudi skrite znake nasilja in zares obupnih razmer za varnost in vzgojo otrok. V takih primerih pomislim na številne opazke ljudi, da veliko prosilcev izkorišča socialno pomoč. Zaradi tistih nekaj, ki bi se radi okoristili, pa jih seveda odkrijemo, tako pogosto brez vsega ostanejo tisti, ki se utapljajo v resnično nepredstavljivi bedi. V tako globoki bedi, ki si je ob vsem, kar nam svet ponuja, ne znamo niti predstavljati.
Pot me pelje v oddaljeno hribovsko vas k družini s štirimi otroki. Peljem se skozi gozd v hrib po tako razriti cesti, da se bojim, da bi nasedla. In naenkrat se pred menoj odpre čudovita panorama. Zahvaljujem se moderni tehnologiji, ki me pripelje do marsikatere družine, a ko me tokrat telefon končno pripelje do naslova, ki sem ga vpisala v zemljevid, si želim, da bi se zmotil. Hiša spominja na zapuščen, iz odpadnih salonitk izdelan bivak, spredaj pa sedi ostarela gospa. Povprašam jo po počutju in po družini, ki naj bi živela na tistem naslovu. Gospa pove, da je to njena hiša, družina, po kateri sprašujem, pa živi v zgornjem nadstropju. Nejevoljno tudi pristavi, da so to njeni sorodniki, a vse stroške zanje pokrivata sama z možem, z eno ubogajme pokojnino. Da je hiša bila lepa, dokler nista z zasilnimi rešitvami vse pokvečila hči in njen mož. Zaslutim slabe odnose, v tistem trenutku pa že pristopi mlajša gospa, h kateri sem namenjena. Predstavim se in povem, zakaj sem prišla. Mlajša gospa, mamica štirih otrok, starejši zabrusi, naj naju pusti sami in me odpelje na travnik. Povem ji, da sem prišla z razlogom, da preverim, kako živijo in da skupaj dogovorimo, kako bomo lahko pomagali. A mamica ne želi, da bi vstopila v njihovo stanovanje. Pristanem na pogovor zunaj. Za zdaj.
Mamica pove, da sta dva otroka bolna. Zadnji otrok je prezgodaj rojen in čeprav je star že skoraj dve leti, še ne zna sedeti sam, niti še ne hodi. Mlajši najstnik pa ima okvaro noge in težje hodi. Srednješolca ni doma, saj pomaga na kmetiji pri sosedu, šestletnik, ki bo kmalu začel obiskovati osnovno šolo, pa je "zgora", ker so otroci bolj ali manj v hiši in niso radi zunaj nje. Pove tudi za stisko, v kateri so se znašli. Ona je občasno delala, a ker je bil zadnji otrok rojen prezgodaj, je ostala doma, da bi mu omogočila potrebno nego. Oče je delal v trgovini. Pa so ga v času izrednih razmer koronavirusa odpustili. Sedaj išče delo v Avstriji, kjer so boljše plače, pravi. Mamico povprašam še, kaj od socialnih transferjev so urejali in hitro ugotovim, da niti ne ve, za kaj vse bi lahko zaprosila. Povprašam še po stroških, ki jih imajo. Prizna, da mami in očetu ne dajejo denarja za življenjske stroške, saj preprosto ne zmorejo. In da je zato spor med njimi vedno večji. Zadolžila sta se še za nakup avtomobila, ki je v tako oddaljenem kraju nujno potreben. Sploh pa brez avtomobila ne bi zmogli voziti otrok na preglede in terapije.
Znova povprašam, če lahko vstopim v njihovo domovanje. Mama pove, da razen skrbi za najmlajšega otroka ne zmore ničesar več. Pristane na ogled stanovanja in me pelje proti stopnicam. Med vzpenjanjem po stopnicah hodi pred menoj, sproti brca obutev, oblačila, prazne kartonske škatle, ki so bile nametane in so zastirale prehod … Ko vstopiva, me zaduši vonj po postanem zraku. Kamorkoli pogledam, je vse razmetano. V kopalnici kupi navlake, v kuhinji obupne razmere, brez mize in stolov. V dnevni sobi pa vse mogoče. Vonj, ki se širi po sobi, daje vedeti, da kar tam pripravljajo hrano. Takoj mi je jasno, da sta starša izgubila zadnji kanček funkcionalnosti.
Očeta in mamo takoj postavim pred dejstva. Tako težko je ohranjati mirno kri, kadar vidim, da starši s svojimi zgledi ogrožajo svoje otroke – in nered v stanovanju brez osnovne higiene in vse ostalo otrokom zagotovo ne omogoča zdravega razvoja. Vidim, ker smo videli že nešteto družin v stiski, da sta starša čustveno in intelektualno dobesedno ohromela. Mama je v hudi duševni stiski. Ne zmore ustrezne skrbi za otroke, še manj za dom. Oče je izgubljen, nekako se trudi držati vse skupaj, a preden pospravi, je že spet vse razmetano. Sam prizna, da komaj čaka, da bi se lahko umaknil pred neredom, ki vlada doma, na delo v tujino.
Sklenemo, da otroke umaknemo od doma in jih peljemo na morje. V vmesnem času pa bosta starša začela obiskovati terapije in prejela napotke, da se funkcionalno opremita. Ko odhajam od družine, o vsem, kar sem videla in doživela, obvestim pristojni Center za socialno delo, ki z družino že sodeluje. S socialno delavko se strinjava, da je situacija družine zares zapletena in da jih je treba vključiti v čisto vse aktivnosti – tako Centra za socialno delo kot tudi naše strani. Da se bodo lahko postavili na noge.
Kadar se srečamo z družino, ki je tako duševno obnemogla, dobesedno bolna, me spreletava srh, ko pomislim, koliko časa in koliko truda bomo vlagali v to, da jim bomo omogočili tolikšno stabilnost, da bodo sploh dojeli, v kakšni stiski se nahajajo. Šele takrat bomo lahko zares začeli reševati stanje.
Nadaljujem pot in obiščem očeta, ki mu je močno pomagalo že društvo Humanitarček, a ocenjujejo, da bodo otroci potrebovali še našo podporo.
KOMENTARJI (116)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.