Kako porabljamo evropske milijone za pomoč dolgotrajno brezposelnim

Upad zanimanja še pred začetkom

Prvi cikel 11-mesečnega programa je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS zaključilo lani, zdaj smo sredi drugega kroga. Z javnim razpisom so izbrali 16 različnih izvajalcev – od šol, ljudskih univerz do zasebnih zavodov, ti pa so skupaj v prvem ciklu izvedli 25 programov, ki so tekli vsak v drugem kraju po državi. Njihov cilj naj bi bil, da posameznike približajo zaposlitvi.

Vsak od izvajalcev se je tega lotil po svoje, na svoj način, predpisanega ni bilo ne urnika, ne obveznih vsebin, niti načina, kako naj udeležence pospremijo na pot proti zaposlitvi. "Skupaj se je v prve dolge programe socialne aktivacije vključilo 553 oseb. Pogodbo za vključitev v druge programe socialne aktivacije je podpisalo 479 oseb," število ljudi, ki so jih vključili v programe po vsej Sloveniji navajajo na ministrstvu za delo.

Martina Trbanc, ki na Inštitutu RS za socialno varstvo pripravlja evalvacijo programa, pojasnjuje upad udeležencev. Udeležba v programih je bila odvisna od motivacije posameznikov, pravi: "Posledično je bilo na vseh točkah veliko osipa, še posebej v obdobju do vključitve v program. Od vseh udeležencev na informativnih predstavitvah se jih je dobrih 60 % strinjalo z nadaljnjo obravnavo v okviru socialne aktivacije. Od teh, ki so se strinjali z nadaljnjo obravnavo v okviru socialne aktivacije, jih je le 56 % podpisalo pogodbo o vključitvi v program. Od oseb, ki so podpisale pogodbo o vključitvi v dolg program – 551 oseb v prvem ciklu izvajanja dolgih programov, jih je kasneje, bodisi že pred začetkom programa ali med trajanjem programa, pogodbo prekinilo okoli 35 %." Razlogov, zakaj udeleženci niso bili bolj zavzeti za sodelovanje, je bilo veliko. Bodisi so se že znašli po svoje in se zaposlili, ali pa so nad ponujenimi vsebinami obupali. "Upad motivacije, program jim ni bil všeč, niso se dobro počutili, predstavljal jim je preveliko obveznost, niso več videli smisla v udeležbi, in tudi objektivne okoliščine – težave s prevozom, varstvom otrok in podobno," vzroke našteva Martina Trbanc.

Porodne težave novega pristopa

Drugi krog, ki se je začel septembra lani bo tako za spoznanje manjši. Nekaj manj je udeležencev in manj bo programov. Razlog za to je, da je v enem primeru od pogodbe za sodelovanje odstopil izvajalec, v treh primerih pa je sodelovanje prekinilo ministrstvo, zaradi uporavičenih sumov, da je prihajalo do kršitev: "Zaznane so bile pogodbene kršitve izvajalca pri izplačevanju denarnih nagrad, stroškov prevoza ter stroškov za prehrano vključenim v program. V enem primeru smo zaznali tudi kršitev Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, zaradi česar je ministrstvo podalo pobudo na Častno razsodišče Socialne zbornice Slovenije." 

Cilj programa naj bi bil, da bo udeleženec po 11 mesecih pridobil veščine, ki jih prej ni imel in ki bi mu pomagale, da bo potem lažje našel zaposlitev. V prvem krogu so zelo široko zastavili, kaj naj bi to približevanje trgu dela predstavljalo. Za uspešen rezultat je veljalo že, če je nekdo dobil certifkat o znanju jezika ali obvladovanju računalniškega programa, ki ga prej ni imel, ni pa to pomenilo, da je kaj bližje zaposlitvi. Prav tako je bil za uspeh označen nekdo, ki se je vključil ali v nadaljnje izobraževanje ali pa v program aktivne politike zaposlovanja, kar prav tako ne pomeni še nujno tudi zaposlitve. Kljub temu na ministrstvu ocenjujejo, da je bil program uspešen: "Treba je poudariti tudi ostale pozitivne učinke programa. Osebe so z vključitvijo v program pridobile možnost brezplačne vključitve v različne delavnice, deležne so bile individualne obravnave in podpore, pridobile so nova znanja, kompetence in spretnosti, uporabne za trg dela ter razširile svojo socialno mrežo." 

Martina Trbanc z Inštituta za socilano varstvo pritrjuje in dodaja, da tu ne gre za aktivno politiko zaposlovanja in torej zaposlitveni cilji niso edini, ki jih je vredno pričakovati: "Ampak so namenjeni dolgotrajno brezposelnim, zelo težko zaposljivim in osebam, ki so neaktivne, vendar so zmožne za delo. Gre za osebe, ki imajo pogosto tudi različne kompleksne socialne problematike. Namen programov socialne aktivacije je tako na eni strani opolnomočenje teh oseb, nudenje psihosocialne podpore, graditev njihove samozavesti in pridobivanje socialnih kompetenc, na drugi strani pa pridobivanje zaposlitvenih kompetenc, znanj in spretnosti, ki izboljšajo njihovo zaposljivost. S tega vidika tudi rezultatov ne moremo ocenjevati samo z vidika zaposlitve."

V prihodnje bolj učinkovito

Vse to je v primerih dolgotrajne brezposelnosti seveda pomembno, saj človek, ki več kot eno leto ne najde zaposlitve, ne izgublja le svojih veščin, ampak tudi samozavest in motivacijo, pa tudi upanje, da bo kdaj bolje. Vseeno je vložek – do konca leta 2018 je bilo po podatkih ministrstva porabljenih 1.921.904,86 evra –  relativno visok glede na izplen. Kar 25 različnih programov je teklo po državi skorajda celo leto, vsi skupaj pa so uspeli vsaj nekoliko pomagati 144 ljudem, a kot rečeno, ne nujno do službe. Analiza, ki so jo opravili po koncu prvega cilka, je pokazala, da so cilj, ki so si ga zastavili, presegli natanko za en odstotek. Na ministrstvu pravijo: "Doseženi rezultati so skladni s pričakovanji, tj. po zaključku programa socialne aktivacije je bilo več kot 25 %, (26 %) oseb vključenih v iskanje zaposlitve, izobraževanje oziroma usposabljanje, pridobivanje kvalifikacije ali v zaposlitev." Vendarle pa so za drugi krog programov nekoliko spremenili pravila igre, pri čemer so upoštevali izkušnje in informacije s terena: "Uvedli smo izboljšave in spremembe tako pri vključenih osebah kot tudi izvajalcih. Tako smo izvedbo vmesnih programov administrativno razbremenili, znižali število vključenih oseb posameznega programa z 20 na 15 ter bolj jasno zapisali pričakovanja ministrstva glede vsebinske izvedbe posameznega modula. V prihodnje pa se bomo, zaradi zavedanja o heterogenosti ciljnih skupin in kompleksnosti izzivov, s katerimi se te srečujejo, dodatno usmerili še v dodatno opolnomočenje izvajalcev. S tem želimo doseči še uspešnejšo izvedbo projektov."

Med drugim se je izkazalo, da je enajst mesecev predolga doba, zato razmišljajo, da bi v prihodnje čas trajanja skrčili na pol leta. Poleg tega pa bi morali poskrbeti, da v skupinah ne bodo sedeli ljudje s popolnoma različnimi stopnjami izobrazbe. To je vplivalo tudi na zadovoljstvo udeležencev ugotavlja Trbančeva. Izkazalo se je namreč, da bolj ko so uporabniki izobraženi, manj so zadovoljni s programom in manj kot so izobraženi, bolj zadovoljni so s programom: "Izvajalci programov namreč težko prilagajajo vsebine tako, da hkrati zadostijo potrebam udeležencev, ki so slabo izobraženi in potrebujejo več osnovnih znanj, na primer računalništva, in tistim, ki so dobro izobraženi in imajo višja pričakovanja."