'Kako tragični dogodek v trenutku zamaje temelje preživetja in za kratek čas tudi smisel življenja'

Na pisalni mizi v pisarni me pričakajo listki s telefonskimi številkami. Včeraj sem bila dosegljiva res zgolj na mobilnem telefonu, saj sem imela obveznosti zunaj pisarne. Že prvi klic dekleta, ki mu je umrla mamica in je ubežala pred nasilnim očimom, ki ni bil strpen niti do mamice, me je izločila iz časa in prostora. Tragična zgodba, ki jo je dekle v dobri uri pogovora izlilo po telefonu, je v meni zbudila občutja, da bi jo takoj objela in ji ponudila svoj dom. Dokončuje srednjo šolo. Nujno potrebuje pomoč, saj je ostala čisto brez vseh sredstev preživljanja. Ostala je tudi brez primernega sorodstva, ki bi jo lahko podprlo. Trenutno ji dom prijazno in srčno nudi sošolkina mamica. Znotraj duše sem ji na daljavo močno hvaležna.

Ta dan je z družinami tudi naš terapevt. Pogovoriva se o stanju dekleta, ki ji bo nudil tudi terapevtsko podporo. Zavoljo vsega, kar se ji je dogajalo na tej mladi življenjski poti, nujno potrebuje terapije, da lahko napreduje v življenju. Potrebuje pa še mnogo več, od oblačil do šolskih potrebščin, pa seveda tudi plačilo dijaškega doma, da bo lahko zaključila izobraževanje.  

Za vsakim klicem, ki ga danes vračam, je zgodba, ki terja takojšnje in marsikatera tudi ekipno reševanje. Toliko težkih usod se je skoncentriralo na ta konec tedna. S sodelavko pa morava opraviti še nujni obisk družine, za katerega smo prejeli zares nenavaden anonimni klic.

Ko prispeva, na vhodu v stanovanjski blok ne opaziva priimka družine. Prepešačiva nekaj nadstropij, ko naju na hodniku že pričakajo kuštrave otroške glavice. V tako zelo utesnjenem stanovanju oblačila in igrače otrok pospravlja mamica. Presenetile smo jih z obiskom. Stanovanjce je majhno, saj so v sobici ob pogradu vzmetnice kar na tleh. Ni prostora za še dve posteljici. Pa tudi za garderobno omaro ne. Oblačilca so zato zložena na prostem, v kotu. Kuhinja pa ne dopušča umestitve večje mizice, ki bi jo štiričlanska družina mame samohranilke nujno potrebovala. V toaletne prostore iz miniatrunega hodnika vstopijo le, če preplezajo kopico čeveljcev in nizko lestev, na kateri so postavljeni. Zares gre za tako majhno in utesnjeno stanovanjce, ki bi dopuščalo deloma dostojno življenje le samski osebi. Mamica je neozdravljivo bolna, ob njej tudi otrok, ki se je pravkar vrnil z bolnišnične oskrbe, kjer je imel zahtevno operacijo. Tudi ostala dva otroka imata več zdravstvenih težav. Družino spremljamo že skoraj leto dni.  Mamica se aktivno vključuje v oblike podpore in pomoči in tudi sama dejavno rešuje vsakodnevne tegobe, ki jih povzroča njena in bolezen otrok. Trenutno stanje družine ni dobro. Je pa veliko bolje od začetnega, saj smo v družino vstopili zaradi nasilja očeta in partnerja, mamičina bolezen pa je bila silovito napredujoča in ji je ogrožala življenje. Izgubili so tudi streho nad glavo in  mamica se je z otroki vselila v Varno hišo.

S sodelavko ne moreva verjeti, ko mamica pripoveduje, da kar zmore preživeti v tako utesnjenem stanovanju, ki ji nudi vsaj mir. Skrbi jo le, ker zavoljo zapoznele odločbe ni prejela pričakovanega finančnega priliva in so ostali povsem brez hrane in sredstev za plačila obveznosti. Skrbi pa jo tudi za zdravje večjega otroka, osnovnošolca. Ta potrebuje šolske potrebščine, ki jih mama ne zmore nabaviti. Radosti jo bližajoča vselitev v večje stanovanje, ki bo čez dober mesec. Pogovorimo se o tem, kako ji bomo dodatno pomagali in kaj bo ob vsem storila tudi sama za obvladovanje stanja. Dogovorimo se še za vključitev otrok v dejavnosti in jo takoj oskrbimo s hrano in ostalimi dobrinami.

Ko se pozno popoldne vrneva nazaj na Proletarsko, je pred nama težka zgodba do pred kratkim srečne družine, ki je živela dostojno življenje. Oba starša sta bila zaposlena in prejemala kar lepo plačo. V družini sta dva otroka. Družinska dinamika je bila spoštljiva, ljubeča  in izjemno dobra. Ko se je družina pred mesecem vrnila z dopusta na morju, pa se je njihovo življenje obrnilo na glavo. Prvi podopustniški dan je očka doživel srčni zastoj. Ker so mlada družina, sta se starša, ko sta se odločala za otroke, zadolžila za nakup stanovanja. Zmogla sta poravnavati življenjske stroške in stanovanjski kredit. Ob tragediji so dolgovi padli na mamico, ki jih ne zmore sama odplačevati. Ob tem znova pomislim, kako tragični dogodek v trenutku zamaje temelje preživetja in za kratek časa tudi smisel življenja. Takšne izgube so tako hude, ne le zaradi finančnih razlogov, ampak tudi zaradi izgube varnosti in življenjske stabilnosti. Družina se mora naenkrat soočati z življenjskimi, birokratskimi in drugimi zadevami, zato prepogosto pride do tega, da ne zmorejo niti predelati tragedije in odžalovati. Kako zelo pomembno je, da jih takrat ujamemo in jim pomagamo, da se znova dvignejo in zmorejo naprej – drugače kot dotlej. Ampak naprej!

Vsakič, ko imam pred seboj starša, ki je izgubil partnerja, me prevzame notranja bolečina slovesa. In tokrat me znova preseneti moralna moč mamice. Tako zelo odločena je, da bo živela ljubezen, ki sta jo gojila z možem, tudi v prihodnje. Tako zelo prepričljiva je v tem, da bo otrokoma nadomeščala tudi očeta. Po vsem slišanem sem prav pomirjena in si hkrati želim, da bi čim več družin živelo odnos, kot sta ga ustvarjala pokojni očka in mamica, ki je pred nami. Dogovorimo se za več oblik takojšnje pomoči, med katerimi je prva pravna pomoč. Sodelavka bo poskušala urediti dogovor z banko, da bo strnila kreditne obveznosti in jih podaljšala do višine obroka, ki ga bo mamica zmogla.

Potapljam se v nove zgodbe, ki potrebujejo obisk in ogled. Veliko jih je. Močno dvomim, da bomo poti do njih zmogli še v času počitnic, saj so pred menoj in nami še priprave na letovanje v Zambratiji, Debelem rtiču, pa potovanje mladostnikov v Pariz. In prav o tem se pogovarjava tudi s pedagoško vodjo. O čudovitem programu, ki ga bodo doživeli naši mladostniki, in tako zelo sem vesela, da je med njimi kar nekaj tistih, ki bodo mejo Slovenije prepotovali prvič. Saj doslej niso zmogli niti na počitnice v domačem okolju, tokrat pa sta jim srčni Deželak Junak z ekipo Radia 1 in poslušalci Vala 202 tudi srčnega podpornika programa Botrstvo omogočila, da bodo svoja mlada življenja, ki so jih prikrajševala za vse danosti, ki so jih njihovi vrstniki zmogli, obogatili s potovanjem v Pariz. Z druženji z vrstniki, z ogledi kulturnih, naravnih in drugih znamenitosti, spoznavanjem kraja in jezika v projektu Mladi in Evropa. Zares sem ponosna, da sem ta projekt pred 12 leti postavila v čas in prostor in je že več sto mladim omogočil čudovit pogled v svet. Kamor so nekateri od njih odšli obogatiti svoja znanja, nekateri pa so po uspešni izobrazbi svojo karierno pot nadaljevali v tujini.