Še manj kot mesec dni in zopet bodo naša letovišča polna otroškega živžava. Ves čas poletnih počitnic bodo naši najbolj dragoceni gostje otroci in mladostniki iz vseh krajev Slovenije. Gostili jih bomo v varnih okoljih počitniških baz ZPM Ljubljana Moste-Polje, pa tudi na nekaj drugih lokacijah po Sloveniji in Evropi – na morju in v hribih, na potovanjih, počitniških varstvih, izletih in številnih drugih dejavnostih. Veselimo se teh malih in večjih otroških dušic, vsakega otroka ali mladostnika. Še posebno otrok, ki jim vsaj v tistem času, ko so z nami in mi z njimi, uresničujemo njihove temeljne potrebe: biti ljubljen, sprejet, spoštovan in slišan. Nudimo jim zdrav razvoj v varnem okolju, neobremenjeno druženje z vrstniki, odkrivanje in uresničevanje talentov, ustvarjanje in predvsem prostor, kjer se lahko zabavajo. Ponudimo jim sogovornike v odraslih, ki jim predstavljajo vzornike. Spremljevalci otrok jih slišijo, razumejo, tolažijo in spodbujajo, hkrati pa jim pokažejo, da obstajajo tudi lepše plati življenja in z njimi nizajo lepe spomine, ki z njimi ostanejo še dolgo.
Mnogi otroci bodo te spomine ponesli v domove, kjer žal nimajo enakih možnosti zdravega razvoja kot njihovi vrstniki; Kjer v domovih veje hlad odnosov, kjer morda niso varni in kjer ne zmorejo sanjati o tem, kaj bi želeli početi in postati, ne morejo sanjati o lepši prihodnosti, kot jo živijo.
Zgodbe, ki jih doživljamo ob vsakem srečanju z otroki našega vsakdana, so prepogosto turobne, žalostne in take, ki terjajo takojšnje ukrepanje vseh nas. Vanje pogosto vključujemo tudi strokovne službe. Hvalevredno pa je, da so z nami v letoviščih in dejavnostih tudi naši terapevti, ki otrokom v največjih stiskah že med počitnikovanji odstirajo najtežja bremena, ki jih ti prinašajo s seboj.
Doslej še ni bilo letovanja, tabora ali zgolj potovanja, da ne bi bila tudi sama soočena s preštevilnimi stiskami otrok in mladostnikov. Niso jih zmogli nositi in niso jih zmogli odložiti. Le njihovo obnašanje je kričalo po tem, da ob sebi ves čas potrebujejo odraslo osebo, ki jih bo slišala, ko bodo zmogli govoriti, ki jih bo spremljala in jih varovala, če je bilo njihovo obnašanje nevarno zanje, vrstnike in za okolico.
Nikoli ne bom pozabila Bora. Bil je enajstletni deček svetlih in igrivih očk ter sila nemirnega duha. Preprost deček, ki je ves čas potreboval spodbude, tople objeme in posluh za tegobe, ki jih ni zmogel umirjati drugače kot z udarci. Želel se je preizkusiti v prav vseh športnih in drugih disciplinah, tudi v vseh ustvarjalnih delavnicah. Toda v prav nobeni dejavnosti kljub navijanju in glasnim spodbudam ni zdržal več kot le nekaj minut. Takoj, ko je začutil, da ima težave in ne more biti najboljši, je postal jezen. In jezo je moral takoj sprostiti, ni niti znal niti zmogel drugače kot s krikom ali s pestjo. Padlo je vselej po tistem otroku ali spremljevalcu, ki je bil tisti hip ob njem. Bor ni smel biti niti sekundo brez odraslega nadzora, pa naj se je šlo za kopanje, igre v vodi ali na suhem, zabavne večere ali športne prireditve. Večkrat je bil z menoj, saj se je želel pogovarjati o različnih temah, ko pa je beseda nanesla na družino in sorojence – imel jih je pet – je pričel kričati. In tisto popoldne sem bila zanj zadolžena sama. Močno me je udaril, ko se mu je zapletlo pri izdelavi zapestnice. Ni pustil, da bi mu pomagala razvozlati zaplet, želel se je sprehajati na plaži in ob morju. In sva hodila tiho več kot uro. Občasno se je ustavil, v morje metal kamenčke, potem pa je postal utrujen in želel je, da sedeva.
Sedela sva na skalah in si gledala v oči. Nekaj časa so se njegove očke vztrajno potapljale v moje, ko so mu pričele po licih polzeti solzice. Objela sem ga. Njegove solzice so se spremenile v glasno hlipanje. Ko sem ga umirila, je tiho vprašal: "Zakaj se toliko ukvarjate z menoj?" Povedala sem mu, da vsi čutimo njegovo stisko, predvsem pa, da je dober deček, da veliko ve in zna, pa ne zmore sodelovati, ne zmore se umiriti. In tedaj se je iz njega usul plaz besed, grdih besed, zmerljivk, ki jih je usmerjal na starša. Nista več živela skupaj, saj je imel očka prepoved približevanja. Povedal je, da prav zanj nikoli ni našel lepe besede in da je tudi, ko se je učil, stal za njim in kričal, da je butelj, da iz njega nikoli ne bo nič. Tudi ko je bil pred blokom z otroki, je prihajal do njega in ga pred vsemi ali zlasal ali brcnil ali pa preprosto kričal nanj, da je zguba. Podobno se je dogajalo tudi s starejšo sestro, ostale tri sorojence pa je več ali manj pustil pri miru, zato je bil Bor jezen tudi nanje. Jezen je bil na mamico, ki ga ni znala ali hotela obvarovati. In tako zelo jezen na očeta, da je bil trdno odločen – ko odraste, ga bo pospravil. Utrinjanja otrokovega vsakdana, ki ga je pomnil od svojega tretjega leta naprej, so bila tako sveža, tako boleča, tako grozljiva, da ni bilo objema, ki bi lahko dečka pomiril in mu izbrisal iz spomina krutosti, ponižanja in ignorance, ki jih je otrok doživljal v družini. Sledila mu je tudi med vrstnike in v šolo. Seveda bi se rad pomeril v različnih športih. Najbolj mu je bil blizu namizni tenis. Ko ga je očka pred dvema letoma izsledil pri vrstniku, da igra namizni tenis, mu je iz rok izpulil lopar in ga lopnil po glavi, da so ga morali peljati na šivanje. Bor praktično nikoli in nikjer ni imel miru pred očetovo krutostjo. Mama, ki je bila s strani očeta prav tako pogosto deležna nasilja, pa je bila nema opazovalka dogajanj, saj je vsakič, ko je skušala poseči vmes in zavarovati otroka, močno padlo tudi po njej.
Pričelo se je mračiti, Bor pa je še vedno našteval dogodke, ki so ogrožali njegovo življenje, ki so v njegovo dušico vsadili dognanja, da ni vreden, da ni sposoben, da ni dober fant in da je, kot je sam dejal, škoda vsakega dneva, ki ga živi.
Bor je seveda ostal naš deček. Otrok, ki se mu strokovno posvečajo tudi naši terapevti, saj dogodki, ki so tako kruto zaznamovali njegovo otroštvo, potrebujejo čas. Vključujemo ga v številne dejavnosti, ki bodo dečka utrdile v prepričanju, da je povsem enakovreden vrstnikom, da je dober fant, da bo zmogel utrditi vero vase in v svoje sposobnosti. Da se bo imel preprosto rad. Rad, kot ga imamo radi vsi, ki prihajamo z njim v stik, pa naj si bo v času šolskih obveznosti ali počitniških dejavnosti.
Kljub temu da smo vseskozi v stiku z otroki in mladostniki v okviru naših humanitarnih programov in ostalih podpornih dejavnosti, pa se na taborih in letovanjih vsako leto odkrije veliko stisk, ki ne smejo ostati neopažene. Zato je izrednega pomena, da otrokom ponudimo možnost oddiha, odmika in veselja. In zato hvala vsem donatorjem in prizadevnim posameznikom, ki nam pri tem pomagajo, pa tudi našim srčnim vzgojiteljem, ki z otroki spletajo res posebne vezi.
