S sodelavko sva skrbno pripravili plan terenskih obiskov družin, vključenih v program Veriga dobrih ljudi. Pogosto šele domovi pokažejo dejansko razsežnost socialne ogroženosti družine, saj zaradi sramu ali pa tudi zatiskanja oči pred bolečo resnico nekateri starši ob prijavi ali telefonskih razgovorih "omilijo" svojo resnično stisko. Obiski na domu so zato ključni pri našem delu, saj le tako lahko prepoznamo zares vse oblike pomoči, ki jih družina nujno potrebuje, in njihovim otrokom omogočimo pogoje za zdrav razvoj.
Ko sva s sodelavko zavili z avtoceste, se je okolica začela počasi spreminjati – sprva iz manjšega mesta v vas, od tam pa na podeželje, dokler nisva v osrčju narave v manjši vasici prišli na najin prvi cilj. Na balkonu male hišice, odete v fasado samo v pritličnem delu, naju je pričakala gospa s tako vedrino, toplino in zadovoljstvom, da človek ne bi niti za trenutek pomislil, da je pred slabim letom skušala končati svoje življenje.
Težave so se jim vztrajno kopičile, dokler niso postale preveč
Danes mama z ogromno voljo do življenja pove, da je bil to za njihovo družino trenutek streznitve. Še pred par leti so živeli dobro življenje, oba starša delavna in ambiciozna ter pri svojem delu zelo uspešna. Nič jim ni manjkalo. Življenje se jim je nenadoma postavilo na glavo, ko sta oba izgubila zaposlitev in s tem velik del prihodka. Prej sta lahko pomagala drugim in naredila tudi nekaj življenjskih investicij, ki jih je bilo potrebno zdaj odplačevati, čeprav so čez noč ostali brez vsega.
Kljub borbi in aktivnemu reševanju težav so se staršema dolgovi vztrajno nabirali. Težave so postale tako velike, da sta bili volja in zagnanost premalo. Ko smo sedele za kuhinjsko mizo, nama je mama s solznimi očmi in nasmeškom na obrazu zaupala: "Hči me je našla, ko sem se obesila. Rešila me je in me oživljala." Po mamini težki življenjski preizkušnji so odprli novo poglavje v svojem življenju in pričeli postavljati nove temelje.
Danes živijo v domu, ki na prvi pogled izgleda kot iz kataloga. Ko smo nekaj časa sedele v kuhinji, sem si ogledovala njihovo dnevno sobo, v kateri je gorela pečka na drva in prostoru dala še dodaten občutek topline. Prostor je skrbno opremljen z različnimi rabljenimi kosi pohištva, ki jih je načel zob časa. Mama je povedala, kaj vse so morali postoriti v stanovanju te stare najemniške hišice, ki je bila edina streha nad glavo, ki so si jo lahko privoščili. "Še dobro, da znava z možem veliko sama postoriti," pove. Ko so se vselili, je bila hiša prazna, tudi radiatorjev ni bilo v njej. Prostore, ki jih pečka ne doseže, sedaj ogrevajo s toplotnimi paneli, do katerih smo jim pomagali z Verigo dobrih ljudi.
Mama s hvaležnostjo pripoveduje o vseh dragocenih nasvetih in usmeritvah, ki jih je prejela ob vključitvi v program. Najprej sta starša zaprosila za pomoč Botrstva v Sloveniji. Na srečo so botrske strokovne sodelavke videle, da gre za zelo težko situacijo, in družino napotile še na sestrski humanitarni program Veriga dobrih ljudi. Zaradi Botrstva imata otroka trenutno zagotovljene osnovne potrebščine, Veriga dobrih ljudi pa je pod svoje okrilje vzela starša ter z njima postavila plan za boljše življenje, ki ga že pridno uresničujeta.
Starša se zavedata, da je pot pred njima še dolga in naporna, pa vendar lahko v daljavi vidita prihodnost, v kateri družina ponovno živi mirno in stabilno življenje ter v kateri otroka razvijata svoje talente – deklica svojo glasbeno nadarjenost, deček pa svoj talent za nogomet. Do tam pa jim bomo pomagali in jim stali ob strani z Verigo dobrih ljudi.
'Rekli so mi, da nisem nič več vreden'
Isti dan sva se vrnili tudi k tričlanski družini, ki smo jo obiskali že pred letom dni. Pričakal naju je oče, ki je po delovni nesreči postal invalid. Mama je zaposlena, a prejema minimalen dohodek. Ko sva vstopili v njihov majhen, reven dom v stari večstanovanjski hiši, je bilo v zraku takoj zaznati vlago in plesen. Majcena kopalnica, kuhinjska niša in soba, v kateri spita starša in njun štirinajstletni sin, to je njihov dom. Stara in mrzla tla so prekrita z različnimi dotrajanimi preprogami, ki pomagajo pri izolaciji.
Gospod ni zmogel zadržati solz, ko nama je kazal prostor in zraven govoril: "Nič ni moje. To in to je od lastnika, ostalo pa mi je omogočila vaša sodelavka, ki obravnava našo družino." Pokazal nama je debelo mapo, ki je komaj še držala skupaj kup papirjev – dokumentacije o njegovi nesreči. "Rekli so mi, da nisem nič več vreden."
Očetu je neznosno hudo, ker sam ne more pomagati družini. Predvsem se mu srce trga za sina, ki je v šoli tako zelo uspešen. V solzah nama s ponosom hiti kazati njegove fotografije, ki tudi pri nogometu kaže izreden talent, zaradi svoje predanosti in zagnanosti pa dosega res dobre rezultate. A kaj, ko mu nogometa starša ne zmoreta več plačevati, zato so mu v klubu prepovedali hoditi na treninge. Oče nama na telefonu pokaže strošek nogometa za pretekle štiri mesece, ki ga ne more plačati. "Sram me je, da moram prosjačiti, a fantu ne morem kupiti niti oblačil, kaj šele plačati treningov nogometa," prizna oče. Gospod ni mogel nadzorovati solz. Prežet je s strahom, negotovostjo in nemočjo, ki jih doživlja ob vsem tem, kar je njihovo družino doletelo.
Družino smo v vsem času vključenosti v program poskušali podpirati po svojih najboljših močeh, žal pa je njihova težava tako velika, da nas skrbi, da nikoli ne bo povsem rešena. Gospoda sva poskušali nekoliko pomiriti z besedami, da bomo dali vse od sebe, da najdemo ustrezen način, kako bomo lahko njegovega sina podprli skozi obdobje šolanja in mu omogočili, da odraste v to, kar si želi.
'Ljudje take, kot smo mi, obsojajo'
Teren sva zaključili pri družini, kjer so nama otroci priredili mali koncert in pokazali svoje talente. Tudi to družino so težke življenjske razmere pahnile pod prag tveganja revščine. V njihovem skromnem domu jim manjka marsikaj, le medsebojne povezanosti in ljubezni ne.
Ko so se šli otroci igrat v drug prostor, je mama začela jokati. Materialno in finančno pomanjkanje jo spravljata v vse globljo duševno stisko. Z možem želita otrokom omogočiti boljše življenje, a jim sama trenutno tega ne zmoreta nuditi. Mama je kljub visoki izobrazbi danes brezposelna, saj je bila zaradi hudih zdravstvenih težav najmlajšega sina primorana pustiti delo. Stala je pred oknom, zazrta v daljavo: "Nikoli si nisem mislila, da bomo kdaj padli tako nizko. Nikogar nimamo, na kogar bi se lahko obrnili." Poskušala sem jo spodbuditi, da jim bomo po svojih zmožnostih stali ob strani. Še vedno zazrta skozi okno je s hlipajočim glasom odgovorila: "Ljudje take, kot smo mi, obsojajo. Ne razumejo stisk, ki jih doživljamo."
Ko sva se počasi peljali po mestni ulici, opazim gospoda, ki z zadovoljnim nasmehom gleda v najin avto. Ujela sva se s pogledom in takrat se mu je nasmeh raztegnil čez cel obraz, z roko pa je izrazil kretnjo z dvignjenim palcem. V tistem trenutku sem se spomnila, da je najin avto polepljen z logotipom in napisom našega programa Veriga dobrih ljudi, ki ga je gospod prepoznal in ga pozdravil z odobravanjem in naklonjenostjo. Gospodova gesta je podkrepila vse občutke tega terenskega dne. Veliko nam pomeni, da je program prepoznan, da lahko skupaj podaljšujemo našo verigo ter smo dobri drug do drugega in do sebe.
Dragi gospod, kdorkoli ste, hvala za to spontano in neprecenljivo gesto, ki bo ostala za vedno.
