Dnevnik Verige dobrih ljudi: 'Mami, zakaj te je oči tepel?'

Prva mamica je bila ob najinem obisku presenečena in se je kar nekajkrat opravičila, da nima pospravljeno. Potem naju je povabila v svoj dom, ki je bil skromno, a lepo urejen. Ko je videla, kaj vse smo ji pripeljali, je začela jokati, zlagati stvari iz vrečk in razlagati, kako določenih živil že dolgo ni privoščila svojim otrokom.

Povabila naju je, da sedemo za kuhinjsko mizo, kjer se je začel naš pogovor. Mamica, sama s tremi mladoletnimi otroki, dva šoloobvezna in en predšolski, se s svojo minimalno plačo preživlja iz meseca v mesec. 

Mamica je imela prvega partnerja, s katerim ima dva otroka. Z njim se je razšla, ker med seboj nista več čutila ljubezni drug do drugega. Oče otrok živi v tujini, zato ima stike z otrokoma bolj redko. Preživnino pa plačuje po njegovih zmožnostih. Nekaj časa je bila mamica samska, potem pa je spoznala novega partnerja, s katerim je zanosila. Tretjega otroka si ni ravno želela, a je bil partner proti temu, da naredi splav. Zlomila se je ob pripovedovanju: "Težko sem ga sprejela. Ko se je rodil, se mi je zdelo, da sploh ni moj. Seveda sem sedaj srečna in hvaležna, da ga imam, a bilo je hudo."

"Najstarejša hči je bila priča spolnega nasilja nad mano"

Kmalu po rojstvu otroka se je pričelo hudo fizično in psihično nasilje partnerja do mame. Nadzoroval je vsak njen korak, vse mu je morala fotografirati, pošiljati na telefon, ni ji dovolil, da se druži s svojimi prijateljicami. Nad njo je izvajal tudi spolno nasilje. "Najstarejša je bila priča spolnega nasilja nad mano. Bil je nek večer, ko je vinjen prišel domov. Zvlekel me je iz dnevne sobe v spalnico in začel. Govorila sem ne, dovolj ...  a me ni upošteval. Starejša je bila budna, v sosednji sobi. Vse je slišala. Zjutraj me je pogledala in rekla, da jo zelo boli trebuh in da ne more v šolo." 

V joku je povedala, da nikoli ni zbrala moči, da bi se z deklico pogovorila o tem dejanju, temveč sta obe to le potlačili vase. Deklica pa je sedaj po treh letih, ko živijo na svojem, odprla to temo in mami povedala, da je tisti večer slišala čisto vse, kar se je dogajalo.

Najmlajši mamo večkrat vpraša: "Mami, zakaj te je oči tepel?" Nekega dne je mama le zbrala moč in se odločila, da odide. Želela je oditi z vsemi otroki, a ji je bivši partner to preprečil. Takrat v tistem se je bala za svoje življenje in je zbežala sama. "Najmlajši mi večkrat očita, da sem ga pustila tam in odšla brez njega. Takrat nisem imela drugega izhoda, tudi jaz sem jokala, ko sem odhajala brez njih," je pripovedovala v solzah.

Sčasoma so se preselili k njenim staršem, kjer so skupaj živeli v majhnem stanovanju, to je bila v tistem trenutku edina možnost. Hitro so ugotovili, da tako ne bo šlo in da se bodo skrhali še odnosi med njimi. Mama je nato našla najemniško stanovanje, za katerega plačuje kar visoko najemnino in stroške. S svojimi starši ima zelo lep in dober odnos in priznava, da če ne bi imela njih, ne bi zmogla. Oba otroka sta v šoli pridna in uspešna, a imata nek socialni primanjkljaj. Posledice vsega, kar sta doživela, se odražajo v vedenju. Najmlajši izkazuje svojo ponotranjeno bolečino skozi vedenje. Vsi skupaj so sedaj vključeni tudi v terapevtsko obravnavo v sklopu Verige dobrih ljudi. Tako imajo možnost strokovnjaku zaupati svoje strahove in občutja ter jih ustrezno predelati, ob tem pa se še bolj povezati kot družina. 

Bolniške odsotnosti si preprosto ni smela privoščiti, saj ne bi imeli za preživetje

Mama je bila vedno delovno aktivna, kljub težkim trenutkom, ki jih je doživljala, ni nikoli šla na bolniško. Bolniške odsotnosti si preprosto ni smela privoščiti, saj ne bi imeli za preživetje. Ko so si uredili stanovanje, so otroci zamenjali tudi šolo, uredili so stvari na pristojnem centru za socialno delo, vložili vse potrebno na sodišče, takrat pa je mama v kratkem doživela dva huda epileptična napada, ki sta pustila posledice na živčnem sistemu. 

Mama je sedaj nekaj časa na bolniški odsotnosti, a si želi, da se čim prej vrne v službo, saj se ji to precej pozna pri prihodkih. Kot vse družine, ki so vključene v Verigo dobrih ljudi, se tudi ta bori s posledicami podražitev. 

V Verigi dobrih ljudi že več let opažamo vse več nasilja, iz katerega žrtve zelo težko odidejo. Razlogi za to so različni. Najprej morajo zbrati pogum, moč in najti oporo pri nekomu, da to zmorejo, kar žal ne uspe vsem. Med vsem tem doživljajo različna in zelo intenzivna čustva, a sram, da se je to zgodilo ravno njim, jih še bolj osami v težkih trenutkih. 

Pogosto je največja ovira tudi finančna nestabilnost, saj odhod v nov dom in postavljanje življenja na novo precej stane. Ko družina pride do nas, potrebuje podporo za nov začetek tudi v materialni in finančni podpori, hkrati pa ji nudimo veliko mero razumevanja in prostor, kjer se lahko odpre in zaupa svojo stisko. Zato je pomembno, da z družinami delamo ustrezno izobraženi in usposobljeni delavci in da smo z družinami redno v stiku, tako po telefonu kot osebno, pa tudi na terenu.