Dnevnik Anite Ogulin

Pripravim kavo, pridruži se mi mož. In že sva z našim kosmatincem Blackom ob Savi. Spremljajo me vrane. Vsako jutro me pričakajo, da jih malce razvajam. Nato me pozdravi velik, vendar tako prijazen pes, ki sameva ob čuvanju skladišča nekega gradbinca. Tudi njega vsako jutro pozdravim z majhnim priboljškom. Z Blackom nadaljujeva pot, medtem pa v mislih organiziram dan in obveznosti ter odlagam probleme in okrepim dušo in telo za potek dneva. Dnevi niso nikoli, prav nikoli, enaki prejšnjemu, pa tudi naslednjemu ne. Ko se vrneva, grem pod tuš in hitim z gospodinjskimi opravili, da dom zapustim urejen.

Okrog desete ure dopoldne pridem na Zvezo prijateljev mladine v Moste. Ob sredah, če je le mogoče nimam terena po Sloveniji, ker prihajajo starši v zares izjemnih stiskah od vsepovsod. Prihajajo po moč. Moč in upanje, da z vso podporo projekta Veriga dobrih ljudi, ki ga sestavljamo z ekipo čudovitih mladih sodelavcev in strokovnjakov ZPM Ljubljana Moste-Polje, pa hvaležno podporo vodstva in ekipe POP TV ustvarjamo zato, da bi družinam v Sloveniji pomagali iz nepredstavljivih stisk na pot dostojnega življenja.

Nisem še uspela do pisarne, ki si jo delim s sodelavko Doris, že me na hodniku čaka mamica s Koroške. Sama s tremi dekleti se je zaradi hude poškodbe, ki ji je preprečila delo, pogreznila tudi v druge težave. Grozi ji deložacija, ne zmore sprotnih plačil, odnos z večjima hčerkama je slab. Gospa se dobro zaveda svojih težav, odlično jih zna opredeliti, vidi izhod iz njih, vendar ne zmore več zadev urejati sama. Triaža slišanih problemov je narekovala program rešitev. Gospa je zelo pripravljena na sodelovanje in verjamem, da ji bomo s skupnimi močmi v Verigi dobrih ljudi pomagali.

Ne uspem si oddahniti, že je pred nami druga zgodba mamice štirih otrok. Najmlajši ima komaj štiri mesece. Njene težave so dolgoletne, največji otrok, ki ima že 12 let, grozi s samomorom in odklanja stik z očetom. Če mama upošteva željo otroka, pa ga ne more odpeljati na stike, jo oče otroka prijavi. In ima ogromno izvršb in kazni. Sama je po zadnjem porodu doživela poporodno depresijo in ne zmore kontrolirati stanja. Gre za zares težko zgodbo, ki potrebuje nujno sodelovanje CSD. 

Medtem že čaka nova zgodba očeta samohranilca. Pred nekaj leti je izgubil ženo, te dni mu je umrl tast. Nima sredstev za pogreb, načrtoval je bančni kredit, pa ugotovil, da ima izvršbo. Ima osnovnošolca, ki boleha za ADHD. Ob vseh tegobah se boji, da bo otrok ostal brez učne pomoči in zato moral ponavljati razred. Prosi še za letovanje otroka, saj mu ga sam ne zmore privoščiti.

Komaj predahnem, da zmorem po vodo, ker sem že povsem dehidrirana, sodelavki Nina in Živa pa že čakata, kako bomo rešili zgodbo hudo bolne mamice. Z možem in tremi otroki so se iz tujine preselili pred letom dni. Ker sta oba starša v Sloveniji dobila delo, sta odjavila državljanstvo matične dežele. Mamica pa je po nekaj mesecih zaposlitve neozdravljivo zbolela, zato je delo tudi takoj izgubila. Ostala je brez zdravstvenega zavarovanja. Pomoč je nujna, zato iščemo možnost hitre rešitve, bolezen je namreč hudo napredujoča. Ugotovimo, da je tudi oče zaposlen v nestalni obliki in je moral nujno odpotovati nazaj domov, ker mu umira mama. Tudi on nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja, v katerega naj bi vključili tudi mamico. 

Nova zgodba družine invalidnega očeta in mamice, ki dela skrajšani delovni čas. Pet otrok, eden od njih invalid z nujno terapevtsko obravnavo. Ukinjeni so jim bili otroški dodatki, njihovo življenje v lastni hiši pa je videti kot v 18. stoletju. Vlažna, razpadajoča hiša, gnilo pohištvo, dotrajane instalacije. Kar 14 dni so bili brez elektrike. Zgodba, ki ji ni konca in kjer so zatajili prav vsi, od sistema do sosedov. V zgodbo vključimo našo pravnico Tjašo, posvetujemo se z Nino Zidar Klemenčič.

Nove in nove zgodbe. Solze, obup, razočaranja, bolezen. Ljudje brez upanja v boljši jutri. Ker so jih ali strokovne službe napotile k nam ali pa so sami našli pot do nas. Slišimo jih, pomagamo jim, saj prihajajo po moč. V projektih, ki smo jih postavili v čas in prostor zanje, ker nam je mar.

Po toliko vsega moje telo začne drgetati. Pokliče me vnuk in me prosi za minuto časa. Med pogovorom se odmaknem v svet, ki je samo moj, njegov, njihov … Ponosna nanj in na njegove uspehe ter prizadevanja. Po končanem pogovoru z novo močjo v sebi pričakam novo zgodbo enodejanke življenja, ki ga uničuje bolezen in obup. Ubogi starši, otroci, mladi. Ubogi ljudje naše sedanjosti. Hitro uredim misli. Ne usmiljenje, pot – pot je pomembna ... Iz stisk.

Neskončno sem hvaležna prav vsakemu od naših prostovoljcev, mladih zaposlenih, vsakemu podporniku, donatorju. Na poti na Svet na Kanalu A, kamor me je povabila Nuša Lesar na pogovor in razčlembo stiske mamice iz Lendave, se ne morem umiriti in povsem zbrati misli. Ker vmes po telefonu znova poslušam zgodbe ljudi. Nepredstavljivih stisk. Naročam jih na pogovor ali se dogovorim, da jih obiščemo doma.

Če strnem dan, je bil poln zgodb bolezni staršev, otrok in splošne materialne ter celo življenjske ogroženosti.

Ura je že 23.00 in mene čaka še pregled ogroooomno elektronske pošte …