Največ klicev je resnično takih, ki jih ne bi smelo biti. Kajti stisko osnovnega preživetja drastično doživlja vse več popolnih in enostarševskih družin, kjer so starši zaposleni, pa jim njihov zaslužek ne omogoča niti osnovnega preživetja. In čisto vsak pogovor se zaključi z ugotovitvijo, da jih je ob drugih okoliščinah vse pogosteje v takšno stanje privedla izjemna podražitev, ki je preprosto ne zmorejo.
Res me presunejo stiske kličočih, ki se ob predstavitvi težav, ki so jih pahnile pod prag tveganja revščine, opravičujejo, ker prosijo za pomoč. Na prihodnost preživetja otrok in družine ne upajo več niti pomisliti. Kot tudi ne, da bi v prihajajočem počitniškem času svojim otrokom omogočili vsaj kak izlet, kaj šele počitnice. Tudi zato sem neskončno hvaležna za vse aktivnosti, ki tudi otrokom omogočajo enakost in enakovrednost ter vključevanje v številne prostočasne in počitniške dejavnosti – od letovanj, potovanj, taborov, izletov, počitniških varstev, ki bodo otrokom omogočale vse tisto, kar potrebujejo na poti odraščanja. Starše pa razbremenile še dodatnih stroškov in stisk.
Toda klici so tudi taki, ki me vračajo v preteklost. In eden takih te dni je klic mamice dveh malčkov. Ob predstavitvi pove, od kje se poznava, obema z bratom smo pomagali premagovati zares težko otroštvo in mladost in ju močno podpirali tudi na poti do želene izobrazbe. Zaihtela je. Kako minuto ni zmogla več besed. Poskušala sem jo potolažiti. Ko se je delno umirila, je nadaljevala: "Zaposlena sem, tudi mož je bil, pa je težko zbolel. In imava dva, v zadnjem mesecu priznam, tudi lačna otroka."
Odkar so se naše poti razšle, so sledili življenjski vzponi, pa tudi padci. Ampak nikoli tako globoko, da bi prosila kogar koli za pomoč. Preprosto zato, ker jo je sram! Znašli so se v situaciji, ko ne zmorejo več. Vse se je pričelo rušiti v zadnjih dveh letih in pol. Ko so pričeli veljati ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa. Že v samem začetku je mož izgubil delo in zaslužek, saj je njegovo podjetje propadlo. Zatem je rodila drugega otroka s prirojenimi težavami. Nato pa se je možu zgodila še huda bolezen. Ko sta se pred šestimi leti poročila, sta oba imela privarčevana sredstva, da sta lahko kupila staro stanovanje, potrebno prenove. Dobro leto zatem je prvič rodila, sredstev za obnovo pa še nista uspela privarčevati, zato sta vzela kredit.
Po rojstvu drugega otroka se jima je začelo sesuvati življenje, najprej izguba dela in zaslužka moža, dolgovi, razvojne težave otroka in s tem povezani dodatni stroški posebne prehrane, zdravil in terapij. In nato še bolezen in nezaposljivost moža, pa silne podražitve energentov, elektrike, hrane. Je zaposlena, vendar njen prihodek ne pokriva niti polovice mesečnih stroškov. Že nekaj časa živijo zelo skromno, varčujejo pri vsem, kolobarijo s položnicami, pa se jim mesečno ne izide. Zadnje podražitve – tako elektrike, ogrevanja in vsega ostalega – pa so jih pahnile tako daleč, da ne vidijo več izhoda. Z možem pogosto razmišljata o smrti, prizna, in znova zajoče. Družina je potrebovala takojšnjo obravnavo, spodbudo in pomiritev, da je njihova situacija rešljiva. Vključili smo jih v Verigo dobrih ljudi, otroke pa tudi v program Botrstvo v Sloveniji.
Ko se je mamica predstavila v začetku pogovora, se mi je pred očmi odvrtel film trpkega otroštva dveh mladoletnih otrok. Od tedaj je minilo že več kot dve desetletji. Od zadnjega srečanja z mamico, spremenjeno ime naj bo Sanja, in njenim bratcem Tonijem pa je tudi minilo že več kot deset let. Njuna babica se je dolga leta nazaj pojavila na vratih naših prostorov in skoraj omahnila na stol. Vsa izčrpana, več kot skromno oblečena, je prosila za kozarec vode. Prepešačila je nekaj kilometrov, saj za avtobus ni imela denarja. Potrebovala je čas, da se je zbrala. Povedala je, da je imela sina, ki je tragično preminil (takrat) pred dvema letoma. Zapustil je ženo in dva majhna otroka. Kolikor je z nizko pokojnino zmogla, je pomagala mladi mamici pri preživetju otrok, saj je kaj kmalu po sinovi smrti ugotovila, da ta zapada v težko psihično stanje in bi nujno potrebovala zdravniško pomoč. Ni ji zmogla pomagati, saj je zanikala, da je z njo kar koli narobe. Je pa drsela v odvisnosti in pričela zanemarjati otroka, ki sta imela takrat sedem in pet let.
Živeli so v najemnem stanovanju, ki ga mamica otrok ni plačevala, zato so se preselili v babičino majhno stanovanje. Povedala je, da je mamica pred nekaj tedni zjutraj odšla, ko sta še otroka spala. Babici je povedala, da se vrne čez približno dva tedna, ker gre s prijateljem iskat delo v tujino. Po treh tednih se ni niti enkrat javila. Iskala je stik z njo preko njenih znancev, pa nihče o njej ni nič vedel. Otroka dotlej še nista prebolela izgube očka in čeprav mamica zanju ni lepo skrbela, sta jo vseeno pogrešala. Babica ni znala niti zmogla urejati finančne podpore za otroka, ki jima je pripadala. Bilo je junija, zato je babico skrbelo, kam z otrokoma čez počitnice, ker je imela napovedan medicinski poseg. Po temeljitem pogovoru z babico in najdenih rešitvah za oba otroka čez počitnice sem jo odpeljala domov. Težko je opisljivo, v kakšni bedi so živeli. Otroka sta spala na umazanem in strganem kavču, odej nista imela. Babica na razmajani postelji, podloženi s stoli. Le mamina postelja je bila stabilna in je ostala nedotaknjena, odkar je odšla. Ocenili smo, da tudi stanje stanovanja ni spodbudno za otroka. Zato smo za družino naredili celosten program pomoči. Otroka, ki smo ju povsem opremili, sta tisto poletje uživala z nami na taborih in letovanjih. Močno smo se ukvarjali z njima, saj sta izražala strah pred izgubo babice.
Stanovanje smo babici uredili in opremili – da se je iz bolnišnice vrnila v spodbudnejše okolje. Uredili smo tudi vključitev CSD v družino. Družini smo pomagali na več načinov, otroka pa smo vsa leta vključevali v vse naše dejavnosti. Z našo pomočjo sta zaključila srednjo šolo in nadaljevala študijsko pot, tik pred diplomo Sanje pa se je poslovila tudi babica. V času študija sta oba otroka delala, da bi pomagala takrat že hudo oslabeli in bolni babici. Sanja je v času študija spoznala svojega sedanjega moža in se takoj po uspešno opravljeni diplomi preselila na drugi konec naše dežele. Tam je takoj dobila zaposlitev. Ko je diplomiral še brat Toni, sta nas prišla družno objet in se podala novem življenju naproti. Tedaj je Toni razmišljal o selitvi v tujino, kjer se mu je ponujalo ugodno delo in tudi stanovanje.
Tokratni pogovor s Sanjo pa je razkril še, da o svoji mami, ki ju je tako majhna zapustila, ne ve ničesar. Nikoli se ni javila, niti pojavila. Jeza, ki je z bratom še v času našega preteklega sodelovanja nista mogla predelati niti s terapevti, pa jima ni dopuščala, da bi jo sploh iskala.
Med tem je v tujini izgubil življenje tudi Toni. In Sanja tako nima nobenega svojca širše družine, ki bi ji zmogel stati ob strani. Toda trenutna stiska Sanjine družine bo v veliki meri rešljiva z vsemi podpornimi programi ZPM Ljubljana Moste Polje, ki so pomagali že na tisoče družinam širom naše domovine.
