To me močno žalosti, hkrati pa nas kot ekipo Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje motivira, da še več truda vložimo v blaženje teh stisk in posledic pri otrocih in mladostnikih v sklopu svojih humanitarnih in počitniških aktivnosti.
Stiske otrok in mladostnikov, ne glede, ali so v naše programe vpeti humanitarno ali samoplačniško, srečujemo vsakodnevno. Šolanje na daljavo, izključenost, izločenost, zaprtost v svoj in virtualni svet … To je slehernega otroka in mladostnika zaznamovalo, spremenilo. Obremenilo in oropalo jih je tako silno pomembnega druženja z vrstniki, kjer zorijo socialne veščine, kjer se uresničuje odgovornost zase in za sovrstnike, sodelovanje, čustvovanje, solidarnost. Kjer se krepijo prijateljstva, povezovanje, pa tudi njihova številna močna področja, talenti, spretnosti. Kjer se otroci opremljajo z lastno vrednostjo, kjer se drug od drugega učijo in prevzemajo vrednote naše družbe, ki jih ni mogoče drugače privzgojiti kot le – odgovorno in z lastnimi zgledi.
V tem času se je med otroki močno poglobila tudi neenakost v šolskem okolju. Dolga leta smo si s humanitarnim programom Botrstvo v Sloveniji in Veriga dobrih ljudi prizadevali za zmanjševanje neenakosti, dosegli manjše premike, zdaj pa smo spet skoraj na začetku.
'Vsa ta negativna čustva in izjemne stiske, ki jih otroci in mladostniki niso zmogli ubesediti nikjer, so pritovorili s seboj v počitniške domove in druge dejavnosti, ki jih uresničujemo zanje'
Četudi smo se zavedali, da je treba programe, vsebine, pa tudi pripravljenost vzgojiteljev in spremljevalcev otrok dodatno okrepiti in tenkočutno prilagoditi takim stiskam otrok in mladih, kot jih rešujemo ves čas, smo že v prvih dneh letovanj ugotovili, da seveda ne bomo zmogli vseh otrok in mladostnikov razbremeniti vsega nakopičenega. V nekatere izmene letovanj letos vključujemo tudi terapevte.
Saj ne vem, ali je Ela, ki je v kričanju na prav vsakega od spremljevalcev prve dni letovanja zmogla izpovedati, kaj vse jo teži. Kaj vse se je v letu dni prikradlo v njen miselni in čustveni svet. Z nikomer od njih, pa tudi ne z vrstniki, ni zmogla deliti najglobljih stisk, ki jih je prinesla s seboj in jih še intenzivneje doživljala v varnem okolju. Zato se je zatekla k nevarnemu kriku na pomoč tako, da je ogrozila lastno življenje.
Pa Jakec, ki je bil v začetku letovanja skorajda paraliziran zaradi krivde, ki sta mu jo naprtila starša ob slovesu. Da on lahko gre na počitnice, sama pa bosta morala ostati doma v problemih. Ko je zaradi epidemije propadla njihova majhna obrt, skozi katero se je skromno preživljala vsa družina. Ko so jih začeli dušiti nakopičeni dolgovi, brezizhodnost in neizbežna revščina, so se sesuli tudi medsebojni odnosi. V spiralo težav je ujet tudi Jakec, ki premočno doživlja stiske svojih staršev in si nalaga krivdo za težave v družini.
In Jure, ki mu je pred kratkim umrla mamica in je svoj čustven svet opremil z jezo, ker mamice ni več, in je dejal, da "tudi zato, ker ji je premalo pomagal".
Med njimi je Lucija, ki je vsakega od spremljevalcev na letovanju prosila, da je naj ne pošiljamo več domov, ker njo in še dve sestrici očim ves čas pretepa, mamica pa podlega alkoholu in drugim substancam.
Jan z majhno sestrico. Tik pred počitnicami so postali brezdomci. Dobesedno na cesti. Mamica je takoj odšla s trebuhom za kruhom, s sestrico pa sta ostala pri bolni babici. Jan bo skrbel tako za babico kot majhno sestrico. Zagotavljal je, da bo zmogel, čeprav ima komaj 11 let.
Tudi Rok, ki med popoldanskim počitkom ni hotel telefona in niti pogovora s svojci. Povedal je, da je ves čas vpet v njihove probleme in si želi vsaj na počitnicah mir.
In še in še je zgodb otrok ter mladostnikov, ki hrepenijo po tem, da bi bili razbremenjeni krivde zaradi domače situacije.
Čeprav smo opremljeni z izkušnjami, strokovnimi znanji, smo odgovorni in nadvse sočutni ter odprti, je toliko tako globokih stisk nemogoče odpraviti. Se pa ves čas trudimo. Ves čas in vztrajno otroke ter mladostnike ozaveščamo, da za nastale stiske niso krivi sami. Želimo jim sporočiti, da so vredni vse pozornosti, podpore in pomoči!
Seveda so z nami tudi otroci, ki so covidni čas preživeli v spodbudnih družinskih okoljih. Šola na daljavo jim je prinesla več prednosti kot slabosti. Pa vendar pogosta močna navezanost staršev na otroke žal nikomur od strokovnih spremljevalcev ne dopušča nemotenega ukvarjanja z otroki. Neprestani klici z goro vprašanj o počutju otrok, o tem, kaj počnejo in počnemo, pa vprašanja o jedilniku pa tisoč in eno navodilo … Seveda razumemo skrbi staršev, vseeno pa imam občutek, da potihem s tem sporočajo, da nimajo zaupanja v nas niti v svoje otroke.
'Zares si želim in želimo razumevanja in zaupanja'
Kajti vsi, ki smo v zgodbah otrok, smo prav tam izključno zanje. In otroci to čutijo, ko se skupaj in družno podajamo novim izkušnjam nasproti. Ves čas se prav vsi močno trudimo, da jih čim bolj povežemo, da zadostimo njihovim potrebam po odgovornem in spoštljivem druženju, gibanju, sodelovanju, zabavi, znanju …
V okolju, ki je za otroke, mladostnike in vse nas lepo, prijazno, predvsem pa varno, se odpirajo otroške dušice. V posamičnih ali skupinskih pogovorih tečejo solzice in hrumi glasen smeh. Skupaj se potapljamo v občutja otrok in skupaj iščemo rešitve in poti iz stisk.
Skupaj doživljamo valovanje veselja, ki ga velik del ponašamo s seboj – v domove, pisarne in nove programe. Vsi ga potrebujemo. Prav vsi. Kajti bremena vsakdana načenjajo vsakega od nas. In če jih želimo uspešno reševati, če želimo otrokom pričarati otroštvo, kot si ga zaslužijo, če želimo staršem vračati moč, pogum, znanje in dostojanstvo, je, ne glede na čas in okoliščine, treba ohranjati optimizem, se znati tudi razbremeniti in prepustiti otroškemu veselju.
Otroci in mladostniki se v varnem in lepem okolju naših letovanj lahko počutijo sprejeti, spodbujani, enakovredni, ljubljeni! Si krepijo zdravje, tkejo prijateljstva in prve ljubezni, se merijo v svojih spretnostih, se zabavajo, plavajo, planinarijo, ustvarjajo, tudi učijo. Biti med njimi, med temi iskrenimi vedoželjnimi majhnimi ljudmi, je dobesedno privilegij za vsakogar, ki ima danosti, da jim zagotavlja vse tisto, ker potrebujejo na poti skozi življenje – odličen vzor v vsem za čas, ko smo ob njih in z njimi.
