"Obiskujem četrti letnik izbrane srednje šole. Z zaslužkom iz dela med poletnimi počitnicami sem uspela nakupiti rabljene učbenike in večino šolskih potrebščin. Že tri leta zapored pa je moja želja, da bi si lahko poravnala tečaj risanja s svinčnikom. Ne bo mi uspelo, saj sem morala z delom zaslužka pomagati staršem pri nakupu šolskih potrebščin še za dva brata, osnovnošolca, da se ne bodo v šoli znova posmehovali, da imata ponošene torbe in zvezke, še iz preteklega leta, ker je bilo v njih še veliko prostora za novo snov. Pa seveda ošiljene in urejene svinčnike in barvice v puščici, ki sem jo spletla sama. In rada bi pomagala, da tudi letos bratca ne bosta brez enodnevnih izletov in šolskih športnih dni, kot sta bila lani, ker sta skrila položnice in se nista smela udeležiti dejavnosti," piše v obrazložitvi ene od prošenj za štipendijo dijakinja Ema. Vlogi so priložena vsa potrdila in odlično spričevalo tretjega letnika. In priložena je izjemna grafika, ki potrjuje talent srednješolke, ki ga tako močno želi nadgrajevati. Zanj bi potrebovala 97 evrov, ki pa jih nima. Saj nima sredstev niti za potrebna oblačila in ostale potrebščine, neobhodne za obiskovanje srednje šole in življenje samo.
Pa Naja, ki je v naših programih že 13 let in bi želela zaključiti magisterij. Bila je še osnovnošolka, ko je neozdravljivo zbolela mamica in je morala prevzeti skrb za svoje tri sorojence. Hkrati je ves čas tudi pomagala v bližnji gostilni, da družina ni trpela pomanjkanja. Z delom je ob izjemnih rezultatih študija nadaljevala vse do danes, čeprav družini ves čas stojimo ob strani skozi programe Verige dobrih ljudi, Botrstva in Štipendijskega sklada Iskrice. Potem imamo še Roka, ki je v prometni nesreči izgubil očeta – pa se je sama mamica borila zanj, dokler ni hudo zbolela in sedaj sam skrbi tudi zanjo. Nikoli ne bo pozabil, kako ga je ravnateljica pred vsemi otroci iz razreda in starši potegnila iz sedeža avtobusa in na ves glas govorila, da on ne bo šel v šolo v naravi, ker šola v naravi ni bila poravnana do odhoda, čeprav smo jo poravnali mi. Rok je tako kot vsi prosilci za štipendije izjemen študent, ki bo kmalu postal zdravnik.
Ganljivi so opisi življenjskih okoliščin otrok, dijakov in študentov, ki jim pomagamo na poti do zastavljenega cilja, na poti do izobrazbe in želenih poklicev. Vsi kot eden pričajo o izjemnih družinskih stiskah, ki jim ne omogočajo nadaljevanje šolanja brez finančne podpore in pomoči. In vse več jih je, ki ne zmorejo na želeno srednjo šolo, ki je oddaljena od njihovega domovanja in ne bi zmogli plačila dijaškega doma, kjer bi se lahko neobremenjeno izobraževali in pridno opravljali vse šolske obveznosti. Trpke so tudi izkušnje tako otrok kot staršev, ki se tako zelo trudijo, pa ne zmorejo svojim otrokom omogočiti izobraževanja, skozi katerega bi izpolnili svoje potenciale, želje in sanje.
Hkrati pa ni dneva, da ne bi starši, prosilci za pomoč in podporo skozi Verigo dobrih ljudi, predstavili svoje stiske in izkušnje, ki jih doživljajo, ker ne zmorejo sprotnih plačil šolskih obveznosti, ki so mnogo več kot plačilo šolske prehrane. Seveda pa bi bilo v teh časih, ki so že med nami, in pred še težjimi časi, ki se obetajo, nujno razširiti krog upravičencev do brezplačnega šolskega kosila in malice. Neenakostim v šolskem okolju so najbolj izpostavljeni otroci, od izbruha koronavirusa se je ta neenakost še povečala. Seveda sledimo prizadevanjem vodstev šol, učiteljev in drugih strokovnih delavcev po šolah – ki se trudijo prepoznati stisko posameznih otrok. Toda okolja so različna in če ni razumevanja, če ni prepoznana stiska posamičnih otrok in njihovih zgodb, so le ti prepogosto ne le v neenakem položaju s sošolci in vrstniki, pač pa vse več in vse bolj izpostavljeni poniževanjem in izključevanjem, ki jih popeljejo do tako drastičnih posledic, da razmišljajo celo o samomoru. O vseh dogajanjih v šolskem okolju nam ne pripovedujejo le starši, temveč tudi otroci, ki so v naših programih preživljali poletne počitnice in se vračajo po učno pomoč in vključujejo v dnevne prostočasne aktivnosti.
Tako zelo verjamemo, da bi neenakost otrok vsaj v šolskem sistemu morali prepoznati učitelji, svetovalne službe, starši in ravnatelji. Morali bi jo pravilno naslavljati in si prizadevati, da bi vsaj osnovna šola bila za vse otroke brezplačna, da bi bila dostopnost do vseh učnih vsebin enaka za vse učence, da bi se vsi otroci lahko udeleževali šol v naravi in drugih obveznih izbirnih vsebin in šolsko leto začeli s primernimi učnimi pripomočki in da ne bi delali tako zelo opaznih razlik med njimi.
Naše izkušnje so skozi podporne programe in projekte res bogate, dnevno se srečujemo s problemi otrok, mladostnikov in družin ter posameznikov, ki nam dajejo vpogled v to, kako ljudje živijo, s kakšnimi skrbmi se ukvarjajo, s kakšnimi strahovi se borijo in kako razmišljajo o prihodnosti. V programih otrokom, kot so Botrstvo, Veriga dobrih ljudi, Dobro sem, Štipendijski sklad in drugih, je vsak dan več enodejank življenja otrok v družinah, ki bijejo bitko osnovnega preživetja. Ti otroci imajo izjemne potenciale, pa jih zavoljo socialne šibkosti, neenakosti in razlikovanja ne zmorejo ali tudi nočejo razviti in o prihodnosti ne razmišljajo z veseljem, ampak močno obremenjeni. Ko jih ulovimo in jim pomagamo na njihovi izobraževalni, poklicni in življenjski poti, pa v mnogo primerih postanejo izjemno uspešni. Lahko izražajo svoje danosti, s pridnostjo pa dosegajo izjemne rezultate, na katere nismo ponosni le vsi mi na ZPM Ljubljana Moste Polje, pač pa je nanje ponosna tudi družba kot celota. Kajti prav ti otroci znajo in zmorejo vračati vložena sredstva in trud. Imajo razvito empatijo in pomagajo v okolju, kjer delujejo ali živijo. Kasneje postajajo tudi naši podporniki in botri otrokom, ki so na poti, na kateri so bili pred leti tudi sami.
Ne predstavljam si, koliko več uspešnih zgodb bi bilo lahko zapisanih, če bi sledili ustavnim določilom in Deklaraciji o otrokovih pravicah, ki govori o brezplačnem šolanju in enakosti ter enakovrednosti otrok v izobraževalnem sistemu naše dežele. Večkrat smo že zapisali konkretne predloge, ki bi jih bilo potrebno uveljaviti ali spremeniti, da bi to dosegli in upamo si verjeti, da pa tokratna opozorila pristojnim ne bodo spregledana zavoljo otrok, ki imajo potencial, delovne navade, želje in sanje, nimajo pa enakih možnosti, da bi jih razvili.
Samo s programi, ki jih uresničujemo za vse otroke naše dežele kot humanitarna in civilnodružbena organizacija, ne zmoremo ujeti prav vseh. Smo pa srčno hvaležni vsem, ki otrokom in mladostnikom na poti izobraževanja stojijo ob strani.
