Ko je januarja prvič prišla na pogovor s sodelavci Verige dobrih ljudi, je praktično takoj stekla akcija: "V trenutku so mi ponudili hrano, oblačila in brezplačno pravno pomoč. Na ZPM Moste Polje sem prišla ravno še zadnji trenutek. Ure so bile že štete na sodišču, jaz pa niti nisem vedela, kaj se dogaja v ozadju. Dve podjetji – kupca mojega stanovanja, ki je šlo ob osebnem stečaju v stečajno maso – sta se želeli vpisati kar na celotno nepremičnino. Šele takrat sem izvedela, da se kaj takega sploh dogaja. Z ugovorom v zadnjem trenutku smo jih za nekaj časa zaustavili," o olajšanju tistega dne, ko je prvič naletela na nekoga, ki jo posluša, razume in ji iskreno želi pomagati, pripoveduje invalidsko upokojena gospa.
Bila je uspešna ženska z visoko izobrazbo, ki je doživela hudo nasilje svojega partnerja in je morala z otrokom dobesedno pobegniti od doma, da si je rešila življenje. Nasilje je pustilo trajne posledice na njenem zdravju, nato pa je izbruhnila še neozdravljiva nevrološka bolezen, zaradi katere se je morala invalidsko upokojiti v najbolj aktivnem življenjskem obdobju. Nizki prihodki niso več omogočali rednega plačevanja obveznosti. Začele so se kopičiti neplačane položnice, terjatve in dolgovi: "Potem začneš bresti. Plačevati ne moreš, dohodkov ni, luknja raste. Dokler se ne zaveš, da se ti dolgovi ne bodo zmanjšali. Edina rešitev je bila osebni stečaj. Ko sem razglasila osebni stečaj, mi je padlo veliko breme z ramen, nisem se več bala, da bo kdo zvonil pri vratih, nisem se več bala modrih listkov v nabiralniku."
Zdaj si želi, da bi ljudje začeli na glas govoriti o svojih izkušnjah v osebnem stečaju. Le tako, pravi, bomo skupaj dosegli nujne spremembe zakonodaje, ki človeku jemlje velik del pravnega varstva. "Popolnoma prevzemam odgovornost za svojo določitev, da sem razglasila osebni stečaj in sprejemam posledice te odločitve," začne pripoved o dogodkih, ki so osebnemu stečaju sledili in ki so jo namesto do razrešitve njenih težav vodili v še večje stiske in strahove. "Zakon o finančnem poslovanju tepta ustavo na celi črti, še posebej člen, ki ti prepoveduje vsak ugovor ali pritožbo zoper odločbe sodišča. Kršene so ti z ustavo zagotovljene pravice. Pravica do nedotakljivosti stanovanja, pravica do uporabe pravnih sredstev, pa člen, ki govori o pravici do enakovrednega zastopanja. Jaz zastopanja nimam, stečajni upravitelj ni moj zastopnik, ne zastopa mojih interesov." O tem bi morali ljudje spregovoriti na glas, je prepričana.
Po začetku osebnega stečaja sta delež njenega stanovanja, ki se je znašlo v stečajni masi, kupili dve podjetji, ki sta specializirani prav za nakupe nepremičnin ljudi v podobnem položaju. "Ko ta podjetja to kupijo, pristopijo in ali izsiljiujejo v smislu; ’prodaj stanovanje, da izplačaš mene’, ta cena pa je potem tudi do štirikrat večja, kot je bila, ko so oni kupili delež stanovanja, ali pa grozijo, pošljejo »gorile« iz določenih podjetij k tebi domov. Zdaj, ko smo jih s pomočjo ZPM Moste Polje začasno zaustavili, čakam na tisti dan, ko bodo potrkali na vrata. Vsak dan čakam v strahu, kaj bo."
Strah, tesnoba, negotovost, vse to jo je prignalo tako daleč, da je razmišljala tudi o samomoru. To je videla kot edino rešitev za izhod iz nemogočega položaja. Že prvi stik z ljudmi na ZPM Moste Polje in njihov način sodelovanja z njo, je deloval kot zdravilo: "Si na najnižji točki, in ko ti nekdo poda roko, ko te nekdo razume, pa čeprav ni v tvojem položaju in v trenutku zastopa tvoje pravice! Ni besed, s katerimi bi se lahko zahvalila! Lahko rečem, da je to reševanje življenj na drugačen način. Ker ljudje pademo v tako stisko, da si želimo le še umreti in končati vse to. To je dobesedno reševanje življenja. Takrat, ko ti nekdo poda roko in ti pomaga, takrat imaš upanje, da si vendarle na pravi poti. To, da ti nekdo verjame, in reče, tu smo zate. Rada bi, da bi ljudje vedeli, da nobena situacija ni brezizhodna. Jaz hodim po tej trnovi poti, moja situacija še zdaleč ni končana. Ampak na tej poti sem spoznala pomoč humanitarnih organizacij, tudi organizacijo ZPM Moste Polje, toliko dobrih ljudi. To je tisto, kar bi ljudje morali vedeti, da niso sami. Lahko rečeš samo hvala, drugega ne moreš."
Čeprav še ni dokončno uspela rešiti svojih pravnih bitk, je zdaj opogumljena in ve, da so na njeni strani ljudje, ki ji želijo pomagati. "Rada bi se zahvalila vsem, ki so na moji poti. Upam, da bodo ljudje razumeli moje sporočilo, da je upanje, da so organizacije, ki dejansko premikajo meje in če bomo govorili o tem, jih bomo dejansko premikali skupaj."
