Tisto prijazno zimsko popoldne sem po dveh urah hoje ugotovila, da sem malce pretiravala. Do doma me je čakal še kar zajeten kos poti, zato sem sedla na leseno klop in opazovala rečni tok. Bil je čudovitih modrozelenih barv in povsem je pritegnil mojo pozornost. V telo pa se je vračala moč. Zvonjenje telefona v žepu bunde me je opozorilo, da sem se tako močno zagledala v reko, da sploh nisem opazila, da je prisedla mlajša gospa. Telefonski pogovor s sodelavci je potekal kar nekaj časa in ko sem shranila telefon nazaj v žep, me je mlada dama prijazno pozdravila.
Predstavila se je in obe sva občudovali barve reke Save, ki so jih okrepili še sončni žarki. Ko sem že hotela nadaljevati pot, je mlada gospa dejala: "Sem upala, da me boste spoznali." Nisem je. Opravičila sem se. Zares se mi pogosto dogaja, da me mimoidoči prijazno pozdravijo, tudi ustavijo, pa jih žal ne morem prepoznati. Kajti otroci in mladi, ki sem jih spremljala na letovanja in tabore ali z njimi sodelovala v različnih oblikah prostočasnih dejavnosti, so v času odraščanja zelo spremenili svojo podobo. V mnogih srečanjih jih ne morem vedno povezati z otroškim obrazkom. Se tudi dogaja, da natanko vem, kdo je kdo, imena pa, kot da so izpuhtela.
Mlada gospa je opazila mojo zadrego in pričela govoriti. "Že skoraj 15 let je od tega, ko sem bila nazadnje z vami na letovanju. Večkrat ste me povabili v Zambratijo in Kranjsko Goro. Ko pa sem zaključevala srednjo šolo, je ta najlepši del mojega otroštva utonil v vsakdanu." Pozorno sem poslušala, kajti ta mlada gospa je želela povedati še mnogo več. "In kakšno naključje," je dejala: "Srečala sem vas prav danes, ko sem svoja osnovnošolca pospremila z vašo srčno ekipo na zimovanje v Vilo Šumica v Kranjsko Goro. Mojima otrokoma prav vsakič, ko se pogovarjamo o mojem otroštvu, predstavljam najlepši del tega. Preživela sem ga z vami in vašimi zares čudovitimi spremljevalci, vzgojitelji, animatorji, predvsem pa prijatelji in tistimi sogovorniki, ki jih nikoli prej, pa tudi kasneje v svojem življenju nisem srečala. Vsem vam sem skupaj s sorojencema lahko izpovedala bolečine svoje duše. Slišali ste nas, nam pomagali in nas spremljali. Tudi takrat, ko nisem bila z vami. Imela sem vaš telefon. Imela se vselej nekoga, ki me je slišal."
Moj spomin je bil vznemirjen – v želji, da bi si vendarle priklicala tisto deklico izpred toliko let, sem jo vprašala po imenu. "Zakaj vam to govorim? Da boste vedeli, da sem ena tistih, ki bi brez vseh vas na ZPM Moste-Polje zagotovo pisala drugačno življenjsko zgodbo. Ko sem bila še čisto majhna, je moja mamica zbolela. Bila sem največja izmed treh otrok. Imela sem devet let, sestrica sedem in bratec pet let. In mamica mi je zaupala, saj sem ji bila že vse svoje zavedanje močno v oporo tako pri gospodinjstvu kot tudi pri varovanju moje sestrice in bratca. Glej, Zala, je dejala, ko so jo odpeljali v bolnišnico. Vse veš, kako je treba. Saj boš očku pomagala, kajne, v tem času, ko bodo mene pozdravili. Obljubila sem, da bom očetu pomagala in tudi sem, dolgo obdobje, ko mamice ni bilo doma. Ko je prišla na obisk babica, je prevzela velik del mojega bremena. Ostala je z nami, ker se mamica ni vrnila domov." Ustavili sva čas, spojila sem se z zgodbo in ji sledila, saj je mlada gospa bila tako goreče pripravljena govoriti.
"Kot včeraj se spomnim, da sem imela 10 let, ko sem z vami prvič videla morje. In z menoj tudi sestrica in bratec, saj smo bili z vami ves čas vsi trije."
Seveda me je zanimalo več. Kako je potekalo njihovo življenje, ko smo se razšli? Kako sta bratec in sestrica? Kako in kje živijo danes ...
"Po smrti mame nam je pet let pomagala babica. Res smo težko živeli. Se spomnite, ko smo šli na letovanje ali tabor, ste za vsakega od nas pripravili potovalko z garderobo, kopalkami in brisačami. Joj, kako nam je bilo lepo. In nikoli nismo bili skupaj. Vsak je bil v svoji skupini. In vsak od nas je vsakič prišel domov z novimi prijatelji. Potem pa je očka spoznal prijazno gospo, ki je bila pripravljena skrbeti za nas. Mi smo živeli v majhnem stanovanju, gospa pa je imela večjo hišo in še svoja dva otroka. In z očkom sta se sporazumela, da se preselimo k njim v drug kraj. Ne bom pozabila tistega leta. Vse je šlo narobe. Očka je hodil v službo. Vse dni je bil zdoma. Mama, kot smo jo morali klicati, pa je grdo ravnala z nami. Večkrat sem očka želela obveščati o tem, kar se nam dogaja, pa se je ves čas izmikal, da bi lahko govorila sama z njim. Njena dva fanta, ki sta bila že velika, sta se norčevala iz nas in nas pretepala. Vsi trije smo se stiskali v eni večji postelji, ki je mačeha ni preoblekla niti enkrat v treh mesecih. Nismo se smeli umivati s toplo vodo in nismo smeli jesti z njimi pri mizi. Res nam je bilo hudo in pisala sem babici. Da si želimo k njej. Nisem dobila odgovora. Njenega telefona nisem imela. Srh me spreletava, tako smo trpeli. Vsi trije smo v šoli povsem popustili. Ker ni bilo za nas nikogar v šolo, je bratec zbral ves pogum in svoje modrice pokazal učiteljici. In tisto leto nismo bili z vami. Nisem imela telefona, pa tudi ne več vaših kontaktov. Je pa ukrepala šola, v katero smo hodili, pa tudi CSD. Vrnili smo se k babici v njen dom. Po naši selitvi se je morala izseliti iz najemnega stanovanja tudi babica. In še isto leto smo bili spet vsi trije vaši. Meni ste pomagali, da sem se vpisala v srednjo šolo in da sem lahko prebivala v dijaškem domu. In ko sem zaključila srednješolsko izobraževanje, sem spoznala svojega fanta in dobila delo, da sem pomagala babici, sestri in bratu. Po zaključeni srednji šoli je brat nadaljeval s študijem, sestra pa je zbolela za enako boleznijo kot mami. Brat je na delu v tujini, sestre pa žal ni več."
Oblile so jo solze. Nisem zmogla besed. Le objela sem to mlado gospo, ki je bila tako zelo povezana z nami in tisti trenutek z menoj. Kot da še ni končala izpovedi – me je močno stisnila tudi v svoj objem, me držala za roke in nadaljevala: "Imam dva otroka. Zdrava sta in pridna. Imela sem moža, pa nas je čas korone, ko sva oba izgubila delo in ostala povsem brez sredstev, tako zelo prizadel. Nisva znala, nisva zmogla ohranjati odnosa. In moža je tako močno odneslo, da je začel segati po alkoholu. Oba sva bila nestrpna, nepredelana, oba polna bolečine in sodb. Oba sva želela otrokom prikriti, da nimamo, da ne zmoremo, oba sva obsojala drug drugega. In oba postala nasilna drug do drugega. Mož se je umaknil. Ostala sem sama z otrokoma. Imam službo. Živimo v najemnem stanovanju. Preživimo. Ampak si ne moremo privoščiti niti izleta, kaj šele kak dan dopusta. In pisala sem vam. Čudovito ekipo imate. In moja otroka gresta po poti mojih najlepših doživetij. Z vami."
V času zimskih šolskih počitnic smo izvedli dve zimovanji za otroke z različnih koncev Slovenije, na katerih so imeli tudi otroci s podobnimi zgodbami možnost preživeti sproščene počitnice v naravi.
