Mlada Žalčanka je komaj prišla v našo letošnjo olimpijsko ekipo, a je prva stala na zmagovalnem odru. Dobila je bronasto kolajno v judu, v kategoriji do 63 kg.

Urško na domačem terenu, na Štajerskem, precej dobro poznajo, saj skoraj ni bilo mimoidočega, ustavljenega v naši anketi, ki je ne bi poznal. Sama o novopečeni prepoznavnosti sicer skromno pravi: "Je naporno, a tudi zabavno, saj z veseljem vsakemu, ki to hoče, stisnem roko."

Že od nekdaj je imela veliko odvečne energije. Najprej je trenirala atletiko, rokomet in košarko, nazadnje pa še judo. Judo se od karateja, džiudžitsuja ali boksa, kjer gre za udarce in brce, razlikuje po tem, da gre za neposreden kontakt z nasprotnikom, kjer se ga skuša čimprej vreči na hrbet. Kot omenja, kakih sčitnikov ne uporablja, na srečo pa do sedaj ni imela hujših poškodb, razen tu ali tam prebito ustnico.

Njeni treningi ponavadi potekajo v mešanih parih. Pred tekmami pa pravi, da je bolje trenirati z dekleti, ker so moški močnejši, mora pa dobiti potreben občutek za borbe z ženskami. Glede teže pravi, da se je včasih kar težko zadržati, kadar vidi kako dobro tortico. Stvar je namreč v tem, da mora obdržati svojo težo do 63 kg.

Za vse radovedne naj pristavimo, da je Urška trenutno samska. Na uho pa šepnimo še to, da je priznala, da za fanta nikoli ne bi imela judoista.

Torej, fantje, če niste judoisti, ste pa športniki, imate pri Urški vsaj teoretične možnosti....