Posebno poročilo novinarke 24UR Maje Roš
Kot je bilo obljubljeno – takoj ko je vreme kazalo prve znake izboljšanja, so v bazni tabor iz doline prileteli trije helikopterji. Dve lami, primerni za reševanje, in helikopter z gorivom. Stena je bila še vedno ovita v gost oblak, Tomaž je javil, da še vedno sneži in ni še videti znakov izboljšanja.
Šest članov posadke je tako imelo dobro uro časa, da smo izmenjali informacije. Ogledali so si fotografije stene, ki jih je alpinist Aleš Koželj posnel pred dvema dnevoma iz helikopterja in ocenili: "Reševanje bo težko, a je možno!"
Sledilo je pripravljanje vrvi in uteži, zanimala jih je temperatura podnevi in ponoči okoli Tomaža (od -5 do -7 stopinj), v kakšna oblačila je oblečen (rdeče barve), če lahko s čim maha (lahko, rdeča je tudi bivak vreča), če govori angleško (dobro), če je dovolj pri moči, da se sam pripne (da) in ali ima vponke (da)..
Frekvence usklajene!
Sledilo je usklajevanje frekvenc, kar je Tomaža najbolj skrbelo – komunikacija je pri reševanju iz stene zelo pomembna. Uspeli smo se uskladiti in Tomaž je lahko komuniciral s piloti. Tomaž okoli pol štirih popoldne po lokalnem času javil, da se nad njim jasni. Da lahko že vidi greben levo od njega, da je nehalo snežiti in tudi vetra ni več. Posadka je v trenutku stekla proti helikopterjema. Še zadnji dogovori glede znakov – najpomembnejši je dvignjen palec, ki pomeni, da je vse O.K.
Vreme ni zdržalo
Nato sta poletela - eden za drugim, v pet minutnem razmaku... Zgornji del stene se je le počasi odpiral, a od desne je goro že dosegel nov oblak. Po postaji smo lahko slišali, da sta pilota v navezi s Tomažem. A ko sta se lami – iz baze sta vidni le še piki - dvignila na Tomaževo višino, ju je ovirala megla.
Večkrat sta se poskusila približati steni na višini 6000 metrov, a sta se pilota nato odločila, da reševanje preložijo na jutri, ko je napovedano jasno vreme.
Nadaljujemo ob petih zjutraj - če bo vreme ugodno
Ob pol petih moramo iz baznega tabora poklicati pilota in če bo vreme v redu, bodo ob petih zjutraj že tu. Pomembno pa je, da je današnji dan pokazal, da komunikacija s Tomažem deluje, da si je izurjena pakistanska posadka ogledala lokacijo in je za jutrišnji poskus reševanja že vse pripravljeno. Samo vreme mora zdržat – v tem trenutku se je namreč stena že skoraj v celoti zjasnila!
Jutro: "Vse zmrzuje na meni!"
Zjutraj je v baznem taboru, 3.500 metrov visoko, pršil rahel dež, Tomaž pa je javil, da je v steni snežilo. Tako je že peti dan, z le krajšimi obdobji suhega vremena! "Če bo še tako vreme, prav dolgo časa ne bom mogel več, to ni bivak, teče po meni, vse zmrzuje na meni!" Minus pet stopinj je bilo ponoči v njegovi spalni vreči! Da bi se ogrel, se premika, kolikor se le da. Vso noč se je boril s snegom, ki mu je ožil prostor.
Naj si topi sneg in, če nima več čajev, naj pije vsaj toplo vodo, mu je svetovala zdravnica Anda. Dehidracija namreč pospešuje nastanek omrzlin. Tomaž pa je včeraj povedal, da ne popije niti litra tekočine na dan. Zaradi pomanjkanja prostora težko kuha, pa tudi plina nima več veliko – kuri zadnjo (od treh) bombico.
Vzpodbudne besede
Po elektronski pošti prejemamo veliko spodbud za Tomaža. Zdaj, ko si želi tople besede, mu praktično večino uspemo prebrati. Anda mu je elektronsko pošto, med katero so ganljive misli, pa tudi veliko nasvetov za reševanje, prebirala pozno v noč. Odziv je res neverjeten!
V rovu
Tomaž je po postaji povedal nekaj podrobnosti, kako je 'tam gor'. Večkrat ga je zasul sneg, plaz, tako da se je moral izkopati na plano. Ni v luknji, pač pa na polici, na kateri si je izkopal nekakšen rov v obliki črke U, v njem pa leži z glavo ven, da lahko pravočasno reagira na plaz.
