Leni Riefenstahl so dolga desetletja po koncu Tretjega rajha nekateri povezovali z nacistično oblastjo. V novejšem času prihaja do bolj stvarnih ocen njenih filmov, med drugim njenega dvodelnega filma o olimpijskih igrah Berlin 1936 (Praznik ljudstev in Praznik lepote). V njej spet odkrivajo filmsko umetnico in se, njej v veselje, bolj kot za vsebinsko zanimajo za estetsko plat njenih del. V minulih letih so priredili tudi več razstav fotografij Leni Riefenstahl. Zaradi načetega zdravja umetnica letos julija ni več zmogla obiskati razstave svojih fotografij o OI 1936 v Berlinu in o sudanskih Nubah. Odpovedala se je tudi potovanju na Capri, kjer je želela posneti fotografije za knjigo o italijanskih otokih.
Leni Riefenstahl je več kot dve desetletji živela ob bregovih bavarskega jezera Starnberg. Študirala je slikarstvo in umetniško pot začela kot plesalka. Max Reinhardt jo je nemudoma najel za svoje gledališče Deutsches Theater. Poškodba kolena pa je pretrgala njeno obetavno plesno kariero, zato se je posvetila igri, filmski režiji in produkciji ter reportažni fotografiji. Za dokumentarec Zmagoslavje volje je leta 1935 v Benetkah prejela zlato medaljo, dve leti kasneje pa še zlato medaljo na Svetovni razstavi v Parizu. Ob koncu II. svetovne vojne pa je to delo uničilo kariero Riefenstahlove, saj so ga označili za propagandni film nacionalsocializma. Podobno je bilo s filmom o olimpiadi, ki je imel dva dela: Praznik narodov (Fest der Voelker) in Praznik lepote (Fest der Schoenheit); prejel je zlato medaljo v Parizu leta 1937, prvo nagrado v Benetkah kot najboljši film leta 1938, olimpijsko nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja (IOC) leta 1939, leta 1956 pa je bil uvrščen še med deset najboljših filmov na svetu. Kot fotografinja je pripravila vrsto reportaž o afriških Nubah, objavljene so bile v uglednih evropskih revijah, kot so Stern, The Sunday Times Magazine, Paris Match, L'Europeo, Newsweek in The Sun. Fotografije s potovanj po Afriki je objavila tudi v več samostojnih knjigah.
Pri 71 letih se je Leni Riefenstahl začela potapljati in fotografirati vznemirljivi podvodni svet. Svoje posnetke je izdala v knjigah "The coral gardens" in "The wonders under water". Še pri 94-ih letih se je nadobudna cineastka potapljala okrog Kokosovih otokov, kjer je snemala morske pse. Leta 1987 je objavila tudi svoje spomine, ki so medtem izšli že v številnih državah po svetu, največ zanimanja zanje so pokazali na Japonskem in v Združenih državah Amerike. Leta 1992 je o njenem delu in življenju nastal dokumentarec Moč podob (Die Macht der Bilder), ki je dobil več pohval in priznanj, med njimi nagrado emmy.
Po 23 letih se je, pri svojih 97-ih letih, spet odpravila med Nube, tokrat z majhno filmsko ekipo družbe Odeon-Film. Skupaj s Horstom Kettnerjem, svojim dolgoletnim pomočnikom, je leta 2000 odpotovala v Kartum in nadaljevala pot v Nubske planine. Zaradi izbruha novih vojaških spopadov v Sudanu pa je morala kraj nemudoma zapustiti s helikopterjem, ki pa se je zrušil; Leni Riefenstahl jo je odnesla le s poškodbami.
