Balthus se je rodil 29. februarja 1908 v Parizu. Oba starša sta bila ugledna slikarja, njegov brat Pierre pa je bil eden izmed vodilnih francoskih avantgardnih intelektualcev. Kot slikar je Balthus navdihoval in vplival na slikarski svet več kot šestdeset let, kot oseba pa je večini ljudi ostal neznan. Sebe je pogosto označeval kot slikarja, o katerem se nič ne ve. Znanci so ga opisovali kot plemenitaša in misleca, mojster italijanskega filma Federico Fellini pa ga je opisal kot renesančnega cesarja in transilvanskega princa. V nekem intervjuju je Balthus obžaloval, da se je rodil v 20. stoletju, saj je čutil večjo pripadnost 19. stoletju.
Njegova prva objavljena dela, zbirko 40 skic njegovega izgubljenega mačka, so izdali ko je bil star 12 let. Pesnik Rainer Maria Rilke je bil nad skicami tako navdušen, da je k zbirki napisal spremno besedo. Leta 1933 pa je Balthus ilustriral Viharni vrh pisateljice Emily Bronte.
Na svoji prvi samostojni razstavi v Parizu leta 1934 je povzročil močno vznemirjenje s svojo erotično sugestivno sliko Učenje kitare. Kasneje se je skušal od slike distancirati, vseeno pa je priznal, da bi lahko bila slika delno pornografska. Dejal je, da jo je narisal z namenom, da bi pritegnil pozornost. Med njegova ostala provokativna dela se uvrščajo tudi Alice, Toilette de Cathy in Andre Derain.
Očitna seksualnost mladih deklet je postala njegova zaščitna znamka, čeprav je sam zavračal oznako Lolit. Eden njegovih kritikov je dejal, da so njegove slike na meji med otročjo fantazijo in odraslo pokvarjenostjo. Kmalu je razvil svoj stil, za katerega so značilne poetične, mirne, a vendar erotično nabite in nenavadno vpadljive slike. Precej je velikih slik, z debelimi nanosi barve in sanjavimi in čutnimi podobami mladih deklet. Balthus pa ni slikal le mladih deklet, temveč tudi skrivnostne mačke, pokrajine in opazne portrete. Umetnostni zgodovinarji so njegovo delo uvrščali v ezoterični realizem.
V svoji dolgi karieri je naslikal približno 300 slik. Njegove slike so redko menjale lastnike, tiste, ki pa so jih, so na svetovnem trgu dosegale zelo visoke cene, tudi do dva milijona ameriških dolarjev na dražbi in celo več v zasebnih dogovorih. Visijo v muzejih in zasebnih zbirkah po celem svetu, razstavljene pa so bile na številnih uglednih razstavah v New Yorku, Parizu in Londonu.
Balthus se je družil s številnimi francoskimi pisci in intelektualci, med drugim tudi z Albertom Camusom in Antoninom Arnaudom. Bil je tudi dober prijatelj in velik občudovalec Pabla Picassa, ki je leta 1937 kupil njegovo sliko Les Enfants. Balthus je veliko boljši od vseh mladih slikarjev, ki me samo posnemajo. On je pravi slikar, je nekoč dejal Picasso.
Balthus je med letoma 1961 in 1976 vodil ugledni francoski kulturni center Villa Medici v Rimu, leta 1976 pa se je preselil v švicarsko vasico Rossiniere, kjer je z drugo ženo, japonsko umetnico Setsuko, živel v anonimnosti, ki si jo je želel celo življenje. S Setsuko imata eno hči, iz prvega zakona s Švicarko Antoinette de Watteville pa ima dva sina.
Slikar se je izogibal nastopom v javnosti, kljub temu je občasno privolil v intervjuje, sodeloval pa je tudi pri nastanku 644 strani dolge biografije, ki jo je napisal ameriški umetnostni zgodovinar Nicholas Fox Weber.
