Marlon Brando, rojen 2. aprila 1924 v Omahi v zvezni ameriški državi Nebraska je umrl v četrtek v bolnišnici v Los Angelesu v starosti 80 let. Vzrok smrti zaenkrat ostaja neznan.
Brando je igral v več kot 40 filmih. Bil je nepozaben kot surov in vročekrven Stanley Kowalski v filmu Tramvaj Poželenja, kot zmedeni Terry Malloy v filmu Na pristaniški obali, za vlogo katerega je prejel prvega oskarja, pa tudi kot svojevoljen Don Vito Corleone v Botrih, za vlogo katerega je leta 1973 prav tako dobil oskarja, a ga je takrat zavrnil. Nepozaben je bil tudi kot polkovnik Walter E. Kurtz v Apokalipsi zdaj (1979) in v Zadnjem tangu v Parizu Bernarda Bertoluccija.
Brando je bil zaradi nepredvidljivega vedenja poseben tako na velikih platnih kot tudi v zasebnem življenju. Dvakrat je prejel oskarja za najboljšo moško vlogo, a je oskarja leta 1973 za vlogo v Botru zavrnil zaradi nestrinjanja s politiko do Indijancev. Na oder je poslal neko igralko, oblečeno v indijansko opravo, in ta je v njegovem imenu protestirala proti zatiranju ameriških domorodcev. Vplival pa je na vrsto najboljših ameriških igralcev, kot so Al Pacino, Robert De Niro, Paul Newman in Jack Nicholson. Najbolj dejaven je bil od 50-ih do 70-ih let prejšnjega stoletja. Dobil je skupno osem nominacij za oskarja; prvič leta 1951 za Tramvaj Poželenja. Prejel je tudi vrsto drugih nagrad, od zlatih globusov do nagrad kritikov.
V številnih vlogah je Brando s skopo gestikulacijo in mimiko ter izrednim realizmom v igri, ki ji je sledil kot učenec Actors' Studia, ustvaril nepozabne vloge. "Noben film pa mi ni bil tako zelo pisan na kožo kot Divjak", je dejal sam Brando. V tem filmu je namreč leta 1953 upodobil uporniškega, a občutljivega vodjo bande motoristov. V njem izgovori misel "Nihče mi ne bo govoril, kaj moram storiti", kar je, kot je kasneje dejal sam, čutil vse življenje. Brando je bil namreč upornik tudi v zasebnem življenju.
V 60-ih letih, po osmih filmih, ki so dosegli svetovni uspeh, je Brandova zvezda začela toniti. Za vlogo Don Corleoneja se je moral leta 1972 pošteno boriti in prestati precej poskusnih snemanj. Boter pa mu je povrnil ugled. Za glavno vlogo v Zadnjem tangu v Parizu (1972), spolno nezaustavljivega vdovca, je prejel še eno nominacijo za oskarja. Vendar je Branda kot igralsko ikono dokončno utrdila stranska vloga, ko je leta 1979 v vietnamski vojni drami Apokalipsa zdaj Francisa Forda Coppole upodobil demoničnega polkovnika Kurtza. Pred tem filmom in po njem pa je Brando vedno znova prevzemal tudi manj zahtevne vloge, saj se "ni mogel odpovedati denarju".
Tako se je po letu 1989 na filmskih platnih pojavljal le še občasno, pogosto v manj vidnih stvaritvah in komercialnejših filmih, nazadnje leta 2001 v epizodni vlogi v filmu The Score. Letos poleti pa bi se moralo začeti snemanje filma Brando in Brando, v katerem bi igral samega sebe. Filmska zgodba namreč govori o mladeniču iz Tunisa, ki se odpravi v ZDA, da bi našel Marlona Branda. Premiera bi morala biti leta 2005.
Njegov atol pri Tahitiju, ki ga je kupil po snemanju filma Upor na ladji Bounty (1962), je požiral ogromne vsote denarja, kakor tudi njegovi projekti v podporo Indijancem ter seveda vzdrževanje štirih ločenih žena, nekaj ljubic, pet zakonskih in dveh nezakonskih otrok. V duševnem smislu je skoraj propadel, ko je njegov najstarejši sin leta 1990 v navalu ljubosumnosti ustrelil prijatelja svoje noseče polsestre Cheyenne. Brando je stal otrokoma ob strani in plačal najboljše odvetnike. Sin je dobil deset let zapora. Cheyenne pa je leta 1995 na Tahitiju naredila samomor. Branda po tem dogodku nikoli več niso videli na otoku, poleg Cheyenne je imel še osem otrok, od katerih so trije posvojeni.
