Gregor Poljanec - Kirsch: od vojaka v Afganistanu do plesnega šova

Vedno nasmejani Gregor Poljanec - Kirsch ima za seboj 14 let težkega dela v vojski, želja biti vojak pa je z njim že od zgodnjega otroštva: "Lahko rečem, da je bila to moja velika želja, odkar sem se rodil. Moja življenjska misija – nekaj, kar sem moral uresničiti."

Vse se je začelo z obveznim služenjem vojaškega roka. "Najprej sem služil vojaški rok, nato sem odšel v deseti bataljon, kjer sem naredil osnovno usposabljanje. Ko so nas neko jutro postrojili v vrsto in vprašali, ali bi šel kdo od navzočih v Bosno, sem stopil naprej. Tako me je čakalo usposabljanje pri vojaški policiji, sledila je misija v Bosni. Ko sem se vrnil, pa so me poslali v šolo za podčastnike. Medtem sem dal prošnjo za specialne sile, kjer je bila res ogromna selekcija in začel sem z novim usposabljanjem. V sklopu tega so me poslali tudi v ZDA, kjer sem poleg vsega študiral tudi za bojiščnega reševalca ... Naslednja misija, v kateri sem bil soudeležen, je bila v Afganistanu. Ko sem se vrnil, je sledilo še več študiranja in postal sem bojiščni reševalec specialnih sil. V času študija me je tako čakalo veliko teorije, sledilo je praktično usposabljanje na Floridi, kjer sem delal na vseh oddelkih, od rešilca, do pediatrije, travmatologije, dela v porodnišnici ... Ko sem se vrnil v Slovenijo, je sledila Afrika, nato znova Afganistan."

Tako je bil Gregor 'pahnjen' na samo bojno črto, v središče spopadov, kjer so ga čakali najhujši zdravstveni primeri. Tam sta potrebni popolna zbranost in predanost delu: "Ko sem šel v vojsko oziroma ko sem gledal te stvari na televiziji, sem si rekel, da ni možnosti, da lahko sploh delam takšne stvari. Ko pa pride dovolj znanja, gledaš na to drugače – ne vidiš krvi, ampak vidiš le to, kaj moraš narediti, da rešiš življenje." Priznal je, da ga je kdaj stisnilo, na primer ko so sporočili, da prihajajo novi poškodovani. A to je bilo le za trenutek. Ko je bilo treba delati, ni bilo časa za misli, mi razmišljujoče pove.

'Je človek zelo širokih interesov ter hkrati človek protislovij'

V Afganistanu ga je spoznal tudi naš novinar Jure Tepina: "Gregor je zelo odločna oseba, ko se nekaj odloči, se bo temu posvetil tisočodstotno. Je človek zelo širokih interesov ter hkrati človek protislovij – ne bi pričakoval, da človeka, ki ga zanimajo vojna, medicina in delo specialnih enot, po drugi strani zanimajo na primer tudi slaščice in salsa." Doda še, da ga vidi kot zelo pripadnega in lojalnega: "Je velik profesionalec v vsem, česar se loti."

Gregor se je na vojnih območjih vsakodnevno soočal s smrtjo, vsakodnevno tvegal svoje življenje ... Kaj ga je držalo pokonci? "Sem vedno pozitivno naravnan, na stvari nočem gledati z negativne plati. Vedno najdem dobre stvari. Da, bilo je težko, ampak sem si rekel – zdaj si tukaj, naredi, kar moreš. To, da rešiš življenje, da narediš dobro delo, da nekomu pomagaš (pomagali so tudi civilnemu prebivalstvu, otrokom ...), to so bili lepi trenutki. To ti nekaj da."

Med vojno se je učil celo italijanščine

Ko se je zgodil trenutek zatišja, ko je čakal na naslednje povelje, naslednji klic za akcijo, pa se Gregor ni vrgel v malodušje ali brezglavo zapravljanje prostega časa. Svoje misli in možgane je zaposlil s študijem, tako se je sredi vojne vihre izobraževal tudi na področju prehrane, se učil italijanščino ... "Če sem že 'zaprt' tukaj, potem moram izkoristiti tudi to," mi je suvereno odgovoril. Gregor je pač človek, ki trenutke vedno izkoristi, kolikor se da: "Če dam vse od sebe, sem s tem zadovoljen."

Po štirinajstih letih v vojski pa se je odločil, da je čas za slovo: "Ko prideš nazaj, je življenje čisto drugačno," doda ter prizna, da je kdaj ponoči sanjal o času v vojski. "V vojski sem bil 14 let ... usposabljanje, misije ... Vse to te utrudi." Urjenje, izobraževanje, delo na vojnih območjih ... Se pogled na svet spremeni? "Vedno, ko se vrneš, gledaš na stvari drugače, sploh po prvih misijah. Že zaradi tega, ker si na delu v drugačni coni udobja, ko se vrneš, na stvari zagotovo gledaš drugače. Cona nelagodja se spreminja, tudi zaradi tega se moramo vedno izobraževati, delati nove stvari, trenirati ... Delati stvari, ki nas pahnejo v cono nelagodja, tako vidimo stvari z druge perspektive."