Kot deklica želela delati pri filmu, danes kot oblikovalka maske živi svoje sanje

Na televizijskih zaslonih bomo lahko to jesen spremljali že peto sezono ene najbolj priljubljenih slovenskih oddaj Znan obraz ima svoj glas. Šov, obarvan z zabavnimi glasbenimi nastopi, je do zdaj postregel tudi z neverjetnimi vizualnimi transformacijami nastopajočih, ki so oder pogosto zavzeli v skoraj neprepoznavnih maskah. Maskah, opremljenih z dodelanimi efekti, za katerimi stojijo ljudje, ki pred kamere načeloma ne stopijo, zato pa lahko iz nedelje v nedeljo spremljamo in občudujemo plodove njihovega dela. 

Pred začetkom nove, pete sezone šova, smo se odpravili v prostore maske televizijske hiše POP TV, kjer smo obiskali Mirjam Kavčič, samoukinjo na področju oblikovanja maske in specialnih efektov ter poslušali njeno zgodbo o preboju in uspehu.

O svojem delu in spremljajočem nazivu nam z veliko mero skromnosti pove: ''Ne bi bilo pošteno, če bi rekla, da sem na slovenskih tleh na tovrstnem področju res tista prava pionirka. Pred mano je bilo že nekaj takšnih, ki so ustvarili neke zametke oblikovanja mask in se igrali z vizualnimi preobrazbami. Prej bi rekla, da sem prva dobila tisto pravo priložnost, da se tudi dokažem – nato pa sem z vsako novo sezono in zadolžitvami rasla ter pilila svoje dotedanje tehnike ....''

Biti uveljavljen masker namreč, kot pravi, ni zgolj poklic, je tudi način življenja. Življenja, ki je vse prej kot rutinsko in predvidljivo in v katerem za dodatne hobije in urice sprostitve v obdobju trajajoče sezone enostavno ni časa. A Mirjam te plati ne izpostavlja kot profesionalne pomanjkljivosti – ravno nasprotno: ko dočaka 'svojih pet minut' in se odpravi na zaslužen oddih, toliko bolj uživa v naravi, daleč stran od mestnega vrveža. Po duši je umetnica, ki obvlada številna ročna dela – tako nam tudi omeni kleklanje, vezenje in šivanje ter zgolj prikima, ko jo povprašamo, ali kdaj pograbi tudi po slikarskih čopičih.

S čutom za estetiko obdarjena Mirjam je tudi izobražena vizažistka, ki nam ob vprašanju na to, kakšna razlika je pravzaprav med vizažistom in maskerjem, pove: ''Eno z drugim je povezano. Biti vizažist je gola osnova in predispozicija za delo maskerja. To pomeni, da moraš obvladati osnove ličenja, pravilnega nanašanja mejkapa in doseganje celotnega 'fashion' (modnega) videza. Gre za igro senc in svetlobe, s čimer lahko ravno tako dosežemo precejšnjo spremembo obraznih potez, tovrstno znanje pa vsekakor pride prav na področju oblikovanja mask. Oblikovalec maske namreč pozna tudi neke druge efekte, seznanjen je s postopki, kot je denimo ustvarjanje protetike, kar potem, skupaj z obvladanjem tehnik ličenja, združi v neko popolno celoto.''

''Tendence in ljubezen do tovrstnega dela so obstajale že, ko sem bila majhna ... Spomnim se, da sem pri devetih letih družini omenila, da bi rada delala pri filmu,'' se spominja Mirjam in doda, da so se svojci takrat ob omembi njene želje nekoliko namuznili. Kasneje je željo po profesionalnem ličenju nadomestila ljubezen do naravoslovja. In kako je naposled pristala v svetu, ki jo je privlačil že od malih nog? ''Kot študentka sem statirala pri enem od filmskih projektov in takrat sem lahko tudi prvič od blizu videla, kako poteka tovrstno delo ... Splet okoliščin in neko življenjsko naključje, bi temu rekla, me je pripeljalo v ta svet in tu sem ostala. Verjetno mi je bilo tako namenjeno (smeh),'' nam pove in kot prava umetnica zadrži nekatere podrobnosti zase. 

VIDEO

Prva maska in pot do naziva profesionalne maskerke

''Najprej bi poudarila, da je slovenski trg na področju specialnih efektov od nekdaj zelo majhen, temu pa med drugim zagotovo prispevajo precej visoke cene materialov. Zato je delo na samem začetku, v devetdesetih letih, potekalo precej počasneje,'' nam razloži Mirjam, ko jo vprašamo o tem, kaj ji je na poti do uspeha predstavljalo največ težav, ter nadaljuje: ''Dostopnost vseh potrebnih surovin je bila omejena, poleg tega pa je skoraj vse temeljilo na bazi lateksa – silikona takrat še niso poznali. To pomeni, da je bilo tudi samo delo s takrat dostopnimi materiali precej drugačno kot danes. Težavo sta predstavljali tako carina kot transport občutljivih materialov ... Največ potrebnih komponent sem naročala iz Anglije, pa še to pri različnih dobaviteljih, saj pri enem samem nisem dobila vsega, kar sem potrebovala.''

Ko je prebila ledino ter vzpostavila sistem, potreben za uspešen začetek dela, se je začelo tisto pravo obdobje njene karierne samorasti. Prve stvaritve nam opiše z besedami: ''Moji začetki so temeljili na manjših kreacijah. Najprej sem ustvarjala maske za posamezne dele obraza, kot so denimo brada, nos ... Kasneje, ko sem dobila več občutka in se pred samim delom lotila podrobne raziskave tako protetičnega dela kot materialov, iz katerih naj bi bile maske sestavljene, sem spoznala vse plati tega dela. Prve delovne izkušnje na področju filma sem dobila kot asistentka pri treh slovenskih kratkih filmih in takrat sem se počutila kot Alica v Čudežni deželi – vse je bilo novo, zabavno, vznemirljivo. Kasneje sem sodelovala pri številnih kratkih in celovečernih filmih.''

Kot točko preboja na področju specialnih efektov pa izpostavi trenutek, ko se je prijavila k sodelovanju v šovu Znan obraz ima svoj glas: ''Kot sem že dejala, ne gre za to, da sem bila prva, ki se je poigravala s kreacijo mask ... Bila pa sem prva, ki na takratni avdiciji šova Znan obraz ima svoj glas ni rekla, da se česa ne da narediti.'' Njena drznost in ustvarjalnost sta ji tako odprli vrata v svet, o katerem je razmišljala kot deklica – a samo to vsekakor ni bilo dovolj. Potrebnega je bilo veliko trdega dela in truda, izvirnosti in včasih izjemno hitre iznajdljivosti. Prve maske so bile, kot pravi, daleč od popolnosti: ''Večkrat je šlo kaj narobe, včasih do zadnjega trenutka nismo vedeli, ali se bo stvar na obrazu nastopajočega sploh obdržala ... Čeprav smo imeli nekaj dni časa, da smo ustvarili protetični del, je bilo treba vse to le nekaj ur pred šovom nanesti na obraz nastopajočega ter poskrbeti, da je vse stalo na svojem mestu, nato je sledilo ličenje, oblikovanje pričeske ... Včasih smo 'krpali' maske zadnje minute pred oddajo, prisotnega je bilo veliko adrenalina, stresa ...'' Vseeno pa je bil to projekt, ki je njen talent ponesel v višave: ''To je bil dejansko prvi projekt tolikšne razsežnosti na slovenskih tleh, kjer sem lahko pokazala ves svoj talent in kjer sem imela veliko umetniške svobode. Čeprav je bil vedno prisoten strah, ali bo vse uspelo tako, kot mora, je bil zame ravno to tisti element, ki me je gnal in me še vedno žene dalje.''

Po stopinjah tujih maskerjev ali utiranje lastne poti?

Mirjam Kavčič danes velja za pionirko na področju ustvarjanja mask in specialnih efektov na slovenskih tleh, ki ima pod svojim okriljem manjšo ekipo, svoje znanje pa z veseljem prenaša dalje. Zanimalo nas je, ali je imela kdaj svojega idola, nekoga, ki bi ga morda, vsaj v zgodnjih začetkih, nekoliko kopirala oziroma se opirala na njegove kreacije. Ob tem vprašanju se nasmehne in nam pove: ''Težko bi rekla, da je obstajal nekdo, ki sem ga želela kopirati oziroma se po njem zgledovati ... Sam posel je namreč takšen, da se v resnici ne smeš in ne želiš opirati na nekoga drugega, temveč ustvariti nek lasten preboj in pustiti svoj pečat. Seveda sem pogledala delo drugih, morda bi izpostavila delo angleških maskerjev. Navdušile so me tudi maske, ki sem jih videla v prvih delih Zvezdnih stez – te so bile že za takratni čas precej dobro narejene, pod njih pa se je podpisal Michael Westmore, 'oče' vseh vizualnih efektov. Vedno pa sem se trudila narediti stvari po svoje.''

Kljub temu da je njeno delo iz sezone v sezono boljše, nam razkrije, da nikoli ni povsem zadovoljna, in doda, da je tako tudi prav: ''Predvsem sem vedno samokritična. Takrat, ko človek neha biti samokritičen, je bolje, da 'spakira kovčke'. To pomeni, da potem ne rasteš več. Nikoli nisem stoodstotno zadovoljna s tistim, kar ustvarim, kar se mi zdi prav. Ko ustvarim neko masko, večkrat opazim, kaj vse bi lahko naredila drugače. Prisoten je adrenalin, vedno se pojavlja vprašanje, ali bo maska obstala na obrazu, ali bodo komponente držale skupaj ... Vedno vidim tisto, kar je morda večini gledalcev nevidno (smeh).''