Iskreni Srđan: Odkar sem zamenjal službo, sem boljši človek

Srđan, po poklicu si profesor angleščine, a vendar to ni bilo tvoje delo. Kaj si pravzaprav počel do svojega 30. leta?

Doštudiral sem angleščino, a je nisem nikoli zares poučeval. Opravljal sem najrazličnejše službe, od administrativne pomoči v fiziatrični ordinaciji do sodelavca za finance na British Councilu, prevajal sem, pisal članke, prodajal maskote itd. Z glasbo sem se ves ta čas ukvarjal ljubiteljsko, in sicer že od 16. leta, ko sem se pridružil narodnozabavnemu ansamblu Kompromis, potem pa sem sodeloval še v nekaj skupinah, kot so Feel The Phil Collins Tribute Show, Discoballs in Soul Funked Up. Prava mešanica žanrov! Toda na neki točki je bilo vsega skupaj preveč – ali pa premalo, kakor pač pogledaš. Vedel sem skratka, da se moram odločiti: glasba ali neka druga služba. In skoraj sem se že odpovedal glasbi. Toda potem je prišla prelomnica, sklenil sem poskusiti še zadnjič, šel sem na ure petja k Nataši Nahtigal, ki mi je vlila samozavest, da sem se prijavil na avdicijo za muzikal Cvetje v jeseni … In vse ostalo je zgodovina. (smeh)

Kaj se je zgodilo oziroma kaj je bil ključni trenutek, da si se odločil pustiti službo in se posvetiti svojim sanjam ter stopiti na oder?

Ključni trenutek je bilo rojstvo prvega otroka, saj sem hotel z njim preživeti čim več časa, zato sem pustil službo in odprl espe. Vendar sem takrat še vedno opravljal druga dela. Ključni trenutek, da se posvetim glasbi, je bilo rojstvo drugega otroka. Zato včasih pravim, da so me moji otroci ’prisilili’, da postanem boljši človek. (smeh) Takrat sem na službenem potovanju v Londonu bolje spoznal muzikal, ki me je povsem prevzel in moral sem si priznati, da ne morem živeti brez glasbe in nastopanja. Brez tega je bilo, kot bi bil samo na pol živ, nobena druga služba me ni tako izpolnjevala; vse so mi vzele več energije, kot so mi jo dale, pri nastopanju pa je bilo ravno nasprotno – čeprav sem se zaradi vaj ali nastopov včasih počutil izžetega, sem bil v duši miren, napolnjen in zadovoljen, kar mi je dalo nov zagon. Odkar sem se polno posvetil temu, sem boljši človek.

Kaj je bila tvoja prva vloga v gledališču?

Prelomna je bila vloga doktorja oziroma Urblja v muzikalu Cvetje v jeseni - v njej sva se izmenjevala z Alenom Kofolom. Pri tej produkciji sem spoznal tudi profesorico petja Željko Predojević Korošec, ki me je pevsko ’odprla’ in mi predvsem dvignila pevsko samozavest. Potem so sledile nove avdicije in večje vloge, npr. za muzikale Veronika Deseniška, Vesna, Madagaskar, Mojca Rockaculja, začel sem se ukvarjati s sinhronizacijo risank, odvodil sem kako prireditev ... Pridobival sem odrske izkušnje in samozavest, izpopolnil sem se v petju, igri in plesu. Bili so vzponi in padci, ampak zdaj vem, da je to to, kar želim početi.

Ob strani ti je ves čas stala tvoja žena. Kako je ona sprejela tvojo odločitev, da pustiš službo?

Žena je videla, da sem nesrečen, brezvoljen, da mi nekaj manjka in to je onesrečevalo tudi njo. Oba verjameva, da je v življenju treba početi, kar te izpolnjuje in veseli, če ne, ga preprosto mečeš stran. Nič ne pride samo od sebe, treba je trdo delati, ampak ko si nečesa res želiš, uspeh na koncu ne izostane, pa tudi če je to samo zavedanje, da si poskusil in ničesar ne obžaluješ. Ona je ves čas imela redno službo – v nasprotnem primeru bi si tako tveganje pri (takrat) dveh otrocih najbrž težko privoščila. Verjamem pa, da ima tudi družina več od mene, če počnem nekaj ’svojega’, da je to pomembno, je sporočilo, ki ga želiva z ženo prenesti tudi otrokom. Njena opora seveda ni bila zgolj finančna, temveč predvsem psihična in mi je pomagala zlasti takrat, ko sem dvomil, ali sem se prav odločil, ko so prihajale zavrnitve, neuspehi, ko kdaj ni in ni steklo. Za to sem ji zelo hvaležen.

Torej si ji hvaležen za razumevanje in podporo pri tvojih ’norih’ odločitvah?

Verjetno je bilo še najpomembnejše to, da se ženi moje odločitve večinoma niso zdele nore. (smeh) Tudi ona v službi opravlja delo, ki jo veseli, zato razume mojo željo po petju in nastopanju in jo podpira. A ker ima delo, ki ga opravljam jaz, včasih precej nečloveške urnike, je seveda neprecenljiva tudi logistična in organizacijska podpora oziroma usklajenost. In to z vseh strani. Tukaj namreč levji delež prispevajo tudi otroci, ki so ponosni name in razumejo, da je ati včasih odsoten, ker ima pač tako službo.

Kako danes usklajuješ družinsko življenje s kariero? Poleti si že tretjič postal očka ...

To je zmeraj izziv in včasih se v naših urnikih kar izgubim. Ampak dogovarjamo se sproti, korak za korakom in potem kar nekako gre. Trudim se, da doma še vedno prispevam po najboljših močeh. Kuhanje in nakupovanje špecerije sta večinoma v moji domeni. Če se le da, pomagam pri drugih gospodinjskih opravilih, pa tudi obnova hiše še ni čisto končana in se je lotim, če imam le čas. Ne zamudim nobenega otroškega nastopa in si prizadevam biti na tekočem z dogajanjem v vrtcu oziroma šoli. Tudi najmlajši me še vedno prepozna, še posebno se me razveseli ob večerih, ko ga kopam, to je najin čas. Veliko mi pomeni, da čas, ki ga z družino preživimo skupaj, dobro izkoristimo – za druženje, za pogovarjanje, za to, da si pokažemo, da se imamo radi in da se podpiramo. Sicer vsi radi pridejo tudi na moje predstave in so dobri znanci vsakega zaodrja. Že najmlajši očarano strmi v oder in lučke na njem! (smeh)

Kljub vsemu je zate družina vedno na prvem mestu, kajne?

Seveda. Družina je temelj, ki mi daje energijo, voljo in moč, da se spopadam z zunanjim svetom. Je moja motivacija, da se trudim po najboljših močeh in iz sebe naredim kar najboljšega človeka na vseh področjih.

V šovu smo te videli v zabavnih vlogah, zdaj še kot resnega Cohena. Kako bi sam rekel, da gledaš nase? Kot na čustveno osebo ali bolj rezervirano osebo?

Sem izjemno čustven! Pravi lev. (smeh) Energičen, eksploziven in zelo občutljiv. Toda življenjske izkušnje so me naučile, da včasih ni pametno nositi srca na dlani, zato sem se začel ščititi tudi zavestno. In zdaj mi moji obrambni mehanizmi včasih tudi škodijo.

Si kdaj rečeš tudi "Srđan, stop! Ustavi se malo!" ali si kar naprej v pogonu in sprejmeš vse priložnosti, ki se ti ponudijo?

Pogosto si moram reči stop, zlasti takrat, ko me na to opozori zdravje. Ponosen sem sicer, da v vseh teh letih, kar nastopam, 22 se jih je nabralo, zaradi bolezni nisem še nikoli odpovedal nastopa, sem pa zato moral velikokrat v prostem času še toliko bolj pritisniti na pavzo. Ampak v moji službi, sem espe, je pač tako, da ni bolniških, ni pravih dopustov, vikend ne pomeni avtomatično prostega dne. In tako ni le pri tistih, ki nastopamo, verjetno se s tem poistoveti marsikateri prekarni delavec. Če delaš, kar te veseli, za kar sem neizmerno hvaležen, pa je vse skupaj lažje. In tudi srečo imam, da se kar hitro sestavim.

Ti je žal, da se nisi sam sabo pogovoril že prej in prej začel živeti svojih sanj?

Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da sem predolgo čakal, da se nekaj zgodi. Nič se ne zgodi samo od sebe, prave priložnosti moraš poiskati sam in potem trdo delati, da upravičiš zaupanje, ki ti je bilo izkazano. S sanjarjenjem, smiljenjem samemu sebi in prepričevanjem, da ti nekaj pač ni usojeno, ker se ni zgodilo ali ker te okolica ni preveč spodbujala, ne prideš prav daleč. Kot vse v življenju tudi odločitev za ’pravo’ kariero spremljajo dvomi (lastni in iz okolice), neuspehi, zavrnitve – a na drugi strani male zmage, preboji in edinstvene priložnosti, o katerih si nekoč le sanjal. Samo če si pripravljen sprejeti oboje, si daš možnost, da boš srečen in pomirjen s svojo odločitvijo. To, zaupanje vase in veliko delovne discipline, vneme, spoštovanja ter odgovornosti, pa tudi nenehno učenje in radovednost, so po mojem mnenju bistveni, da dosežeš kakršenkoli cilj.