Zala Trebežnik: Petje mi je pomagalo prebroditi najtežje trenutke

Kje se je Zala skrivala vse te čase?

Zala se je na vprašanje, kje se je skrivala, šaljivo odzvala: "Še sama ne vem! Obnavljala sem si moči." (smeh) Zala priznava, da je bila pred prvim televizijskim nastopom nekoliko nervozna, a se je po ogledu svojega nastopa pomirila in bila hvaležna vsem, ki so sodelovali pri produkciji oddaje. "Moji vtisi so izredno pozitivni. Moram priznati, da me je malo skrbelo, vendar sem po ogledu bila nemudoma pomirjena." Kot je dodala, je hvaležna, da so ustvarjalci oddaje "skoz kamero uspeli ujeti, čemur so bili gledalci priče".

20-letnica se je petja, ko je bila še mlajša, učila pri pevki Evi Moškon v Pionirskem domu, od petnajstega leta dalje pa vadila sama zase. 

Je šov Slovenija ima talent vedno bil njen cilj?

Čeprav je o nastopu v šovu v preteklosti že razmišljala, si Zala ni predstavljala, kako globoko bo ta izkušnja vplivala nanjo. "Ja. Misel, da bi se kdaj prej prijavila na Slovenija ima talent, mi je seveda kar nekajkrat padla na pamet, vendar sem iskreno podcenjevala, kako globoko zasidrana izkušnja bo to zares. Bolj kot ne so se to zdele kot oddaljene sanje, ki so jih v tek spravili drugi s svojo neizmerno podporo – od sodelavcev, prijateljev, družine, znancev in neznancev. To me med drugim spomni, da sva se z očetom včasih šalila o skupni prijavi, o nastopu v duetu, vendar se zavedam, da bi me na odru zagotovo zasenčil," danes dodaja z nasmeškom.

Osebna izpoved in prelomna točka v življenju

Zala je na odru delila svojo osebno in bolečo izkušnjo, ki je postala prelomna točka v njenem življenju. Pri 15 letih je po bolezni izgubila očeta, le dve leti za tem pa še brata v prometni nesreči. Priznava, da je sprva mislila, da se ne bo mogla odpreti in deliti svojih čustev z drugimi, a je s časom našla moč, da spregovori. "Pred nastopom sem se z zelo dobro prijateljico, ki me je na Talente tudi prijavila, pogovarjala ravno o tem. Sprva sem mislila, da sem človek, ki se preprosto ne odpira zelo hitro in ki bolečih izkušenj ne deli po nepotrebnem, kar je obenem resnična in pomanjkljiva trditev – ko o tem ne govoriš, se počutiš varnega. Končno pa sem dosegla točko, na kateri lahko svoje izkušnje delim naglas in s polnimi pljuči, ker vem, da sem v sebi dovolj močna, da se zaščitim pred navalom komentarjev ... Kajti niso vse besede, na katere človek naleti, prijazne in razumevajoče."

Glasba kot pomoč pri žalovanju

Petje je Zali pomagalo skozi proces žalovanja in ji omogočilo, da se izrazi na način, ki ga besede same niso mogle zajeti. "Ja, kot sem tudi povedala na odru, je petje zame način odpiranja svetu. S petjem lahko nekaj neprijetnega, bolečega in po mojem grdega, spremenim v nekaj pomenljivega in lepega. Petje in pisanje sta dve aktivnosti, ki dajeta mojemu življenju njegov okvir, njegovo smiselnost in urejenost." Zala spodbuja vse, ki se znajdejo v težkih življenjskih preizkušnjah, naj vztrajajo in nikoli ne izgubijo upanja. "Najtežja stvar zveni zelo enostavno – treba je vztrajati. Iz dneva v dan znova in ne glede na vse upati. Isto spoznanje, ki na začetku tako zelo peče, bo pozneje odrešilno – svet se ne ustavi, temveč se vrti naprej. Sčasoma spoznaš nove ljudi, ki jih imaš rad, ki imajo radi tebe in četudi se praznina nikoli ne zapolni, ti ti ljudje dajo pogum, ki ga krvavo potrebuješ za življenje."

Zmaga bi ji pomenila več kot le priznanje talenta

Po njenem prvem nastopu na televiziji pravi, da so ji bili najpomembnejši odzivi bližnjih. "Odzivi mojih najdražjih so mi pomenili največ. Že tako čudovito izkušnjo so naredili nepozabno. Podpora je bila ogromna pred in po nastopu, med publiko je bilo namreč kar petnajst znanih obrazov, po nastopu pa smo uspeh praznovali v bližnjem lokalu. Šele nato so se usuli klici in sporočila, ob katerih sem podoživela enako vzhičenost, ponos in ljubezen, kot na večer snemanja."

Za Zalo bi bila zmaga na šovu več kot le priznanje njenega talenta; bila bi dokaz, da je njeno sporočilo doseglo srca ljudi. "Težko si predstavljam še lepše občutke, kot sem jih doživela ob svojem prvem nastopu. Petje je zame več kot sposobnost, je svojstven jezik, način komunikacije s publiko, zato bi zmaga zame pomenila, da je bila komunikacija obojestranska, da je moj klic doživel svoj odmev, da se je nekdo oglasil nazaj, da sem bila slišana v tem, kdo sem," je še dodala Zala, ki se posveča tudi pisanju proze in poezije. "Poleg petja ogromno pišem – prozo, poezijo, kar z glasbo pogosto združujem, ponovno pa se spuščam tudi v jahanje, ki sem ga v gimnaziji po nekajletnih izkušnjah opustila," je še razkrila.