Starost: 30 let
Kraj: Dobravlje

Kateri poklic opravljaš?

Trenutno sem blagajničarka v trafiki v Novi Gorici. Moj sanjski poklic bi bil igralka v glasbenem gledališču. Moja največja strast v življenju je petje, s čimer bi se želela tudi preživljati. Zelo me zanima tudi poklic v glasbeni produkciji – na ta način bi lahko tudi kar sama delala na lastnih skladbah in pri udejanjanju glasbenih vizij pomagala tudi drugim. Poleg tega si izjemno želim tudi, da bi se poskusila v sinhronizaciji. 

Kdo je najpomembnejša oseba v tvojem življenju?

V mojem življenju ni mogoče eksplicitno izpostaviti samo ene najpomembnejše osebe. V to kategorijo poleg moje ožje družine spadajo prav vsi moji najtesnejši prijatelji, ki so na nek svoj način moja druga, najdena družina (found family, kot pravijo temu Angleži). Zelo pogosto pomislim na to, kako sem hvaležna, da imam v svojem življenju tako ogromno izjemnih ljudi, ki so si med sabo dokaj raznoliki, pa vendar vsi ekstremno empatični, inteligentni, strastni ... 

Kaj počneš v prostem času?

V prostem času nadvse rada obiskujem koncerte. Ko le lahko, rada grem tudi v gledališče ali v kino. Obožujem branje fantazijskih knjig in zelo uživam v igranju družabnih iger, še posebej bleferskih (igre skritih vlog). Poleg tega me lahko pogosto najdete za računalnikom ali eno ali drugo konzolo, kjer igram (z vprašljivo spretnostjo) kakšno dobro RPG ali MOBA video igro, kar občasno tudi v živo prenašam na svojem Twitch kanalu. 

Opiši se.

Sem oseba, ki je ekstremno empatična in senzitivna, vendar hkrati nekdo, ki te atribute skriva pod trdno lupino samozavesti. S tem nočem reči, da imam slabo samopodobo, ampak zgolj, da mojo zares senzibilno plat vidijo samo meni najbližji. V publiki se lahko zares ranljivo predstavim samo, ko sem na odru preko kakšne skladbe. Veliko govorim in mnogokrat se v besedah prenaglim (čeprav sem se z leti naučila bolj pogosto držati jezik za zobmi), poleg tega sem pa precej glasna (dobesedno, po volumnu). Stojim zelo trdno za svojimi načeli, ampak znam biti dober konciliator. Velikokrat sem zasanjana in zamišljena, kar pogosto preide v meje raztresenosti in pozabljivosti, hkrati pa sem sposobna ekstremnega osredotočenja na neko stvar do skoraj obsesivne stopnje.  Prehitro oproščam krivice in prepogosto pustim ljudem, da jih ponavljajo – ampak zgolj, če so te krivice storjene zoper mene. Če je kdo krivičen do ljudi, ki so mi blizu, znam biti nerazumno neodpustljiva. Sem nekdo, ki ne trpi polovičnih odnosov in hoče stvarem (argumentom) vedno priti do dna. Nikoli se ne zgodi, da bi se od problema raje umaknila – vedno se z njim soočim direktno. Najbolj sem ponosna na svojo sposobnost ohranjanja zaupanja v človeško dobrosrčnost, kljub vsem rezkim lekcijam, ki jih življenje včasih ponuja. 

Kako bi se opisala s tremi besedami? 

Ekscentrična, vročekrvna, zvesta. 

Kaj ti je v življenju najpomembnejše? 

V življenju so mi najpomembnejša tesna prijateljstva. Brez moje najdene družine bi že neskončnokrat obupala nad mnogimi življenjskimi preprekami. 

Če bi imela možnost, da se ti v življenju uresniči ena želja – katera bi bila? 

Zaželela bi si, da bi prav vsi na svetu, ki v sebi skrivajo talent in si želijo biti kakršnikoli umetniki, imeli dovolj sredstev in možnosti, da svoj talent razvijajo in delijo z vsemi ostalimi. Po celotnem obličju zemlje so marsikateri glasovi utišani – zaradi vojne, revščine, cenzure in še zaradi marsičesa drugega. Želim si, da bi tudi vsi ti zatrti glasovi lahko bili slišani. 

Kaj je na tebi najbolj posebnega in zanimivega? Kaj te loči od ostalih? 

Mislim, da je ena mojih posebnosti dejstvo, da sem pogosto zelo osredotočena. Na kakšno serijo, mogoče aktivnost ali pa morebiti celo na osebo – če mi je nekaj zares všeč, se v to v celoti poglobim. Če mi je všeč denimo serija Igra Prestolov, hočem dovolj podrobno spoznati ta namišljen svet, da na koncu lahko celo pozdravim v izmišljenem jeziku iz knjige. Če se odločim, da si želim končno znati nekaj akordov na kitari, bom vadila non-stop in se jih bom naučila v roku enega tedna. Če mi je všeč neka oseba, se ji hitro posvetim popolnoma in v celoti.   Kot bolj površinsko posebnost lahko omenim to, da zelo pogosto spreminjam svojo pričesko – tako barvo kot tudi obliko in dolžino. 

Kaj ti v življenju predstavlja največji stres? 

V življenju mi predstavlja največji stres služba. Tisti, ki delajo kot trgovci ali v gostinstvu popolnoma razumejo stres, ki ga prinese vsakodnevno srečevanje z na stotine ljudmi – še posebej se tega zavedamo tisti, ki smo silno dovzetni do različnih energij ljudi, ki nas obdajajo. Nekateri dnevi so lažji kot drugi, vsekakor pa ni enostavno biti terenski psiholog za vsakogar, ki svoje frustracije stresa na svoje blagajničarje, natakarje in podobno. Poleg tega so umetniškim dušam tovrstne kariere rahlo zadušljive v svoji monotonosti. Moram pa poudariti, da imam hkrati veliko število izredno simpatičnih rednih strank, ki mi vedno polepšajo dan! 

Kaj te razveseljuje, osrečuje? 

Zelo me osrečuje občutek dobrega koncerta – evforije, ki jo doživljam, ko sem zgolj en element izmed več sto- ali celo tisočglave množice, a hkrati čutim popolno enotnost. Osrečuje me tudi misel na to, da sem sposobna stati na odru in to evforijo predajati drugim. Osrečuje me tudi čas, preživet s prijatelji – tudi tisti, ki vključuje samo lenarjenje pred televizorjem! 

Kaj je tvoj talent?

Ko sem prepuščena svojim mislim in imam čas in inspiracijo, lahko ustvarim kakšen dokaj zanimiv fanfiction. To so amatersko napisane zgodbe, ki navdih jemljejo iz drugih, že objavljenih in pogosto dobro poznanih del (pa naj bo to literarno delo, film, serija ...). Te zgodbe vsebujejo lastno interpretacijo fiktivnih likov znotraj izbranega dela in velikokrat stremijo k temu, da originalnemu delu dodajo kakšen samosvoj preobrat. Na spletu obstaja nekaj popularnih spletnih strani, na katerih ljubiteljski avtorji tovrstne zgodbe delijo z drugimi. Osebe po celem svetu lahko te zgodbe potem preberejo, jih komentirajo in o njih diskutirajo. Poleg tega mislim, da sem precej spretna z jeziki. Govorim tekoče angleško in nemško, znajdem se v italijanščini in španščini ter zares upam, da sem obdržala dovolj znanja, da se ne bi izgubila v Franciji ali na Kitajskem. 

Kdaj si pri sebi opazila, da imaš talent?

Težko je reči, kdaj sem zares opazila, da imam talent. Pela sem že prej, preden sem sploh dobro vedela zase – petje mi je od venomer v krvi in to počnem celo podzavestno. Morda sem se prvič zares zavedala, da je moje petje več kot samo navada nekje v poznih najstniških letih.  Spomnim se obiska lokalnega bara, v katerem so gostili karaoke večer. Prijatelji so vztrajali, naj se preizkusim, češ da, če si že ves čas pojem sama pri sebi, zakaj pa ne bi šla na oder in se pokazala še občinstvu. Opogumljena in malo vinjena sem stopila na oder in zapela Dylanovo Make You Feel My Love (kasneje popularizirano s strani Adele). Še vedno se spomnim, kako je občinstvo prešlo iz trušča in ropota povprečnega sobotnega večera v popolno tišino. Oprijem, ki sem ga imela nad občinstvom je bil skorajda otipljiv. Mislim, da je bil to eden prvih takšnih dogodkov, ki mi je dal misliti – misliti, da imam v sebi nekaj več kot samo občasno brundanje sama pri sebi. Po tem dogodku sem se začela udeleževati več in več prireditev s karaokami. Eden od teh dogodkov je bil tudi lokalni festival Lakeness, kakšnih pet let nazaj (tik pred pandemijo COVID-19). Nekega lepega poletnega večera so v Volčji Dragi priredili karaoke, zmagovalcu pa je bila obljubljena nagrada brezplačna ura solo petja. Spet samo napol pogumna sem stopila tudi na Lakeness oder in s presenečenjem odnesla prvo mesto. Tako sem spoznala svojo trenutno mentorico, Martino Feri – izredno glasbenico, odlično vokalistko, nadarjeno pianistko, poleg tega pa predano pedagoginjo in nadvse srčno osebo. Z Martino sva opravili tisto eno nagradno uro, ampak to zame enostavno ni bilo dovolj in tako sem z njo ostala vse do danes. 

Kateri so največji dosežki v tvojem življenju? 

Eden od mojih največjih dosežkov je bil to, da sem se pevsko predstavila svojemu najljubšemu bendu. Na eni izmed njihovih prireditev (poletni kamp), je skupina gostila svoje lastne talente, samo za oboževalce, ki so bili udeleženci prireditve. Na te talente sem se prijavila in se tako pevsko predstavila ljudem, ki so med mojo puberteto viseli iz posterjev na stenah moje mladostniške sobe. To je bil res izjemen občutek! Uspešno pristati v polfinalu oddaje Slovenija ima talent je tudi ogromen dosežek! 

Kdo te najbolj podpira na tvoji poti? Kako in s čim te ta oseba podpira? 

Mislim, da me na moji poti najbolj podpira moj oče. Prav on je bil tisti, ki je vztrajal, da se pokažem širšemu občinstvu in me na oddajo Slovenija ima talent prijavil že lansko leto. Oče nikoli ne pusti, da bi me porazi potrli in me vedno znova navdihuje z odločnostjo in zagnanostjo. Prav tako me je glasbeno zelo podpiral moj pokojni dedek, ki me je skozi celotno otroštvo prevažal v nižjo glasbeno šolo in na ure klavirja. Nedvomno bi bil nad mojimi trenutnimi podvigi čisto navdušen. 

Kdo te navdušuje? Zakaj? 

Trenutno me zelo navdušuje Chappell Roan. Njen glas, njen stas, njene delovne navade, njena besedila, njen nenaden preboj v glasbeno stratosfero ... Res neverjetna zgodba še bolj neverjetne ženske. Bolj kot spremljam njeno zgodbo, bolj jo vidim kot nekoga, ki je v bistvu jaz, ampak zgolj v drugačnem fontu. Kot slovensko izvajalko bi rada izpostavila izvajalko Masayah, katere skladbe v meni zares vzbudijo željo po lastnem ustvarjanju. To je mogoče malce zavajajoče, saj implicira, da sem podvržena popu.  Če gledamo striktno samo iz glasbenega vidika, me inspirira na tone izvajalcev iz ogromno različnih žanrov. Na mojem seznamu predvajanih skladb se lahko v enem trenutku pojavijo legende, kot sta David Bowie ali pa Michael Jackson, v naslednjem pa progresivni japonski rock Dir En Greyja ali the Gazette. Še nekaj skladb naprej vas lahko pričakata Tom Lehrer in Tim Minchin s svojimi genialnimi satiričnimi družbenimi komentarji, še naslednjo sekundo pa Hans Zimmer in Kevin Penkin z orkestralnimi oazami. Posebno mesto v mojem srcu imajo rock bendi moje mladosti – bandi, kot sta My Chemical Romance in La Dispute. 

Bi se rada prebila tudi na svetovni trg? Zakaj? 

Biti glasbeno relevantna na svetovnem trgu zveni kot scenarij iz nekih oddaljenih sanj, pa vendar bi se tega neizmerno veselila! Najbolj me pri tem pritegne ideja o svoji lastni skupnosti oboževalcev (angl. fanbase) – o ljudeh po celem svetu, ki bi se z menoj poistovetili in želeli prisluhniti mojemu glasu, mojim občutkom. Vem, kako je biti na strani poslušalca in kako terapevtsko je lahko imeti take vrste skupnost. Včasih je glasba naš edini umik. Želim si, da bi tudi sama lahko ustvarila take vrste umik za druge. 

Zakaj si se prijavila na Slovenija ima talent? 

Pojem že od malih nog, ampak petje mi je bilo venomer le hobi, ki ga nisem nikoli profesionalno nadgrajevala (s šolanjem na kakšni akademiji ali kaj podobnega). Mislim, da je to zato, ker nisem nikoli imela občutka, da sem dovolj dobra. Sama sem velika perfekcionistka in kot taka menim, da venomer obstaja nekdo boljši.  Verjetno sem se na pot oddaje Slovenija ima talent podala na nek način tudi zato, da pokažem (tako sebi kot tudi drugim), kako zelo omejujoč je lahko takšen strog, perfekcionističen pogled na svet ter da si je treba na neki točki reči: Ja, res je, nisem genialna – pa vendar to še ne pomeni, da se moram celo življenje skrivati za lastnimi zidovi. Popolnoma nesmiselno je čakati na nek arbitraren trenutek v prihodnosti, v katerem bom končno dovolj dobra, saj se ta trenutek iz svoje idealistične perspektive tako ali drugače nikoli ne bo zgodil. Celo življenje se namreč izpopolnjujemo in če si ne drznemo poseči v neznano, nam grozi, da ne bomo nikoli sposobni reči stavka "Glej, kako daleč sem prišel!" Če se želiš naučiti plavati, moraš skočiti v vodo – če zgolj stojiš na palubi in samo zreš v valove ter kalkuliraš zamahe, se ne boš domislil ničesar. 

Kakšne so bile tvoje priprave na avdicijski nastop oddaje Slovenija ima talent? 

Bolj kot vokalno gledano me je nastop skrbel iz vizualnega vidika. Moje priprave na avdicijski nastop so tako vključevale veliko mero nakupovanja po raznih trgovinah z rabljenimi in vintage oblačili v upanju, da dobim kakšen primeren kostum za svoj nastop. Da bi se lahko dodobra vživela v izvedbo, sem želela emulirati modo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ampak hitro ugotovila, da je ta naloga težja od pričakovanega. Na koncu mi je film Funny Girl (iz katerega izhaja skladba mojega avdicijskega nastopa) služil le še kot približna inspiracija in odločila sem se, da bo moja verzija Fanny Brice (Barbara Streisand) pač malo bolj moderna. Povadila sem tudi nekaj koreografije, vendar se je na avdicijskem nastopu nisem dobro posluževala, ker sem zmotno mislila, da bom uporabljala zaušesni mikrofon in tako imela proste roke. Namesto da bi kaj preveč improvizirala, sem tako raje ostala bolj stacionarna. 

Imaš izkušnje z nastopanjem na velikem odru? 

Mislim, da je oder oddaje Slovenija ima talent eden večjih odrov, na katerem sem stala. Še nikoli se mi pa ni zgodilo, da bi kdaj pela na nekem prenosu v živo, pred tako širno publiko! Neverjetno! 

Katerega žiranta si se najbolj bala in zakaj? 

Zares bala se nisem nobenega žiranta. Ljudje so me svarili pred Andrejem Škufco, češ da je bolj resne narave in rad kritizira, ampak to po mojih pojmih še ni razlog za boječnost. Sama Andreja interpretiram kot moškega, ki je tudi sam podvržen perfekcionizmu in zna zato kdaj podati kakšen komentar, ki se morda komu drugemu zdi odveč. Sama ga popolnoma razumem. Če je kritika konstruktivna, je produktivna. Tudi če se zdi odvečna, lahko v njej najdemo zametke koristnosti. Mislim, da problem tiči bolj v tistih, ki kritike ne znajo sprejeti in ne vidijo, kako zelo je v resnici pozitivna. Če pa je kritika zares neumestna in več kot očitno zlobna, je pa tako ali drugače brezpredmetna. 

Kateri komentar žirantov se te je najbolj dotaknil? Zakaj? 

Najbolj se me je dotaknil komentar Marjetke in namreč že prejšnjo sezono, ko mi je rekla, da sem rojena, da stojim na odru. Tak komentar je venomer lepo slišati, ampak ko pride od nekoga, ki je tako uveljavljen, kot je Marjetka – poleg tega pa, da je to še njen čisto prvi vtis – to pomeni še toliko več!