Luka Markus

Starost: 36 let
Kraj: Ljubljana

Moja zgodba: 

Preživel operacijo med nosečnostjo, tako da je bilo treba priti na svet. Bil priden otrok. Introvert celo, a to ni oviralo partnerstvo z odrom in kamero. Ignoriral žogo, našel čar v plesu. Postal pubertetnik, mutiral in začel peti. Vsi okrog mene takrat se mi še danes smilijo. Doživljal nešteto nelagodnih situacij. Postal late bloomer. Začela me je zanimati psihologija človeka in posledično igra. Migriral v Anglijo in postal The Foreigner – še bolj. Se nagaral. Diplomiral. Se nagaral. Našel utopijo, zaledje, mir v spiritualnosti. Kljub temu se izčrpal, zbolel in se vrnil na rodna tla. Začel vse vnovič. Živim in se trudim transformirati iz naivnega bebca v modrega moškega. 

Kateri poklic opravljaš?

Sem diplomirani glasbeni igralec na Univerzi Guildford School of Acting v Veliki Britaniji. Tega poklica kot samostojnega žal na naših tleh ni. Kar pomeni, da sem razpršen kot samozaposlen v kulturi na več projektov. Med njimi so se znašli sinhronizacija risank, prevajanje risank, nastopanje v muzikalih, nastopanje v neodvisnih produkcijah igranih predstav, mentoriranje,  poučevanje petja, PR na družbenih omrežjih, glasbeni nastopi, produkcija multimedijskih projektov, ogromno dobrodelnih prireditev, snemanje zvočnih knjig (prvi, ki je posnel čez 100), igranje v reklamah in bil sem tudi javni govorec.

Opiši svojo družino.

Prihajam iz pridne delavske družine. Starša sta oba upokojena in uživata v miru svoj penzion. Mati je bila defektologinja, oče pa poslovnež in gorski reševalec. Imam eno sestro in sem mega ponosen stric dvojčkoma. Teto imam v Ameriki, strica v Kanadi. Vsi smo na polno zaposleni (z otroki, kariero, vrtom, psi) in komaj čakamo na praznike, da se sestanemo vsi na kupu. Smo pa zelo pasja družina. Skoraj vsak ima svojega psa. Meni dela družbo španijelka po imenu Moja, staršem labradorka Mici in pri sestri pšenična terierka Joy.  

Kdo je najpomembnejša oseba v tvojem življenju?

Klišejsko moram odgovoriti, da sem zelo hvaležen svojim staršem. Čeprav nisem postal fizioterapevt, me vedno v vsem podpirata. Potem moram priznati, da obožujem svojo psičko Mojo, ker je moja terapija in totalna brezpogojna ljubezen. Saj veste, kako je dejal Mark Twain: "Bolj, ko spoznavam ljudi, raje imam pse". Hec. Drugače pa zelo cenim ljudi, ki so postali moji mentorji in druga družina v življenju. Slednjega so mi krojile predvsem gospe in lahko rečem, da imam kar nekaj mam, ki me lepo vodijo.

Kaj počneš v prostem času?

Silno rad se odenem v naravo, kjer je čim več zelenega, čim več kisika in prijetnih duš, ob katerih se lahko sprostim in napolnim baterije. Rad grem na izlete, odkrivam nove kraje, tudi izven meja, rad grem v gore, rad se nadiham morskega zraka in rad dam kaj slastnega pod zob. Predvsem bi rad več potoval in si širil svetovni horizont. Imam pa še eno obliko sproščanja. Sem namreč strastni LEGOfil in vneto spremljam novitete pri LEGO kreacijah. Temu se lahko, tako kot v mladih letih, s sestavljanjem predajam ure in ure. Blazno rad pa se tudi nagledam ali celo usedem v kakšnega lepega in zmogljivega jeklenega konjička.  

Opiši se.

Stari mladoletnik androgenih potez. Rad imam tri barve; črno, rumeno in belo. Ambasador lepe izgovarjave – slovenske ali angleške. Pasjeljubec. Človek, ki večino časa hodi po svetu, kakor da je ravnokar prišel s pogreba, a hkrati luč, ki ima rad okoli sebe nasmejane ljudi. In na slednje sem zelo ponosen. Verjamem, da nasmeh rodi nasmeh. In tega primanjkuje. Nasmejanih, srčnih, iskrenih, mirnih ljudi. Zato menim, da sem vpoklican na ta svet javnega značaja. Obožujem svojo vnemo, zagon, strast.

Kako bi se opisal s tremi besedami?

Abnormalen. Srčen. Unikaten.

Kaj je na tebi najbolj posebnega in zanimivega?

Ammm, kaj ne. Ne želim biti zaklenjen v neprijetne okvirje in rad sem ekstrovertiran. Že samo to stopi na mnoge žulje. Rad sem staromoden, a obožujem uporništvo. Imam disproporcialno dolge in tenke roke. Na levem sredincu imam znamenje, ki ga vedno oblizujem, po tem ko jem Nutello. Zelo rad imam britanski naglas. Zvenim kot Downtown Abby but I love it.

Kaj ti v življenju predstavlja največji stres?

Strah pred naslednjo izgubljeno priložnostjo. Slabi odnosi z ljudmi. Nujna življenjska birokracija. Žonglirati z več projekti in le sanjati o dopustu. Nedeljski vozniki čez teden na cestah. Poslušanje: '... ste tretji v čakalni vrsti. Hvala vam za potrpežljivost...'

Kaj je tvoj talent?

Muzikal. Petje, igra, ples in govor. Vse to pomešano v avtorski tekst, za katerega upam, da čimveč ljudi nasmeje.  

Kdaj si pri sebi opazil, da imaš talent?

Ko se v mladih letih nisem podil za žogo in užival v takrat plesnih nastopih. Bil sem en redkih fantov in dobro mi je šlo. Potem mi je bilo to premalo in sem že začel učiti peti. Od Derende dalje sem imel Eurosong še raje. Vsi so poslušali moderne trimesečne hite, sam pa že od nekdaj rad poslušam klasično in filmsko glasbo. Potem sem igral v predstavi Avenuija Q v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer me je soigralka dobesedno brcnila v rit, da naj grem delat v London avdicije za muzikal. Ostalo je zgodovina.

Bi se rad prebil tudi na svetovni trg? Zakaj?

Vsekakor. Že malo bil in s polno paro bi šel ponovno. Večje. Obširneje. Rad bi bi si povečal trg in opravljal svoj poklic tudi na vseh večjih svetovnih epicentrih; NY, LA, Evrovizija ...