Dino Petrić

Starost: 27 let

Kraj bivanja: Zagreb

Življenjski moto: Vedno je treba vztrajati in verjeti, da ti to zmoreš. Potem uspeh pride, ker ko nekaj res rad delaš, ko to sanjaš, se bo to zgodilo, zagotovo. Moj moto je torej, da je treba slediti temu, v kar verjameš in prišel boš tja. 

Zaposlitev: Po izobrazbi je mizar, ukvarja pa se z glasbo.

Kaj praviš na svoj avdicijski nastop?

Užival sem v vsem. Ko sem se odločil, da se prijavim na Slovenija ima talent s pesmijo v slovenščini, priznam, da nisem bil 100-odstotno prepričan, kako bo izpadlo. V trenutku, ko sem začutil, da je publika navdušena nad tem in ko sem videl odobravanje žirantov, se mi je odvalil kamen od srca. Žirija me je navdušila, tako kot tudi publika z vsemi komentarji in kako so sprejeli moj nastop v slovenščini. Kdor je perfekcionist v tem, kar dela, bo sicer vedno našel kakšno stvar, ki bi lahko bila drugačna, a v celoti sem zadovoljen in srečen. 

Kako si se imel na avdiciji?

Zelo me je navdušilo vse, organizacija, ljudje, ki skrbijo za talente, vsi so dobri in srčni. Spletel sem nekaj novih poznanstev, s katerimi smo bili tudi po avdiciji že na vezi. Bila je odlična atmosfera, povsem brez napetosti, samo ta rahla nervoza pred nastopom, ki jo imam vedno. 'Daj mi oder in mikrofon in vse bo super'. V celoti res lepa izkušnja, in sem res vesel, da jo lahko znova doživim v polfinalu.

Kaj so na tvoj nastop rekli tvoji najbližji?

Moji najbližji so dejali, da je bilo vrhunsko, da je bilo vse super, ponosni so, ker pojem v slovenščini. Tukaj moram povedati, da sem samokritičen, ker mi je vedno izziv, kako narediti še boljše, ampak v osnovi je bilo vse tako, kot je moralo biti.

Kako se pripravljaš na polfinalni nastop?

Najbolj zahtevna priprava na moj polfinalni nastop je treniranje slovenščine v pesmi. Poslušam slovenski jezik, treniram naglase, učim se razumeti razliko med širokim e in ozkim e, pa širokim o in ozkim o, med manj poudarjenimi L-ji. Ozkih glasov (o, e) v hrvaščini ni, a sem se do zdaj že dobro priučil slovenskih naglasov in priznati moram, da je čudovit jezik. Pripravljam pa še malo presenečenje na koncu točke.

Koga želiš prepričati s svojim polfinalnim nastopom?

Najprej želim prepričati sebe. Zakaj sebe? Zato, ker če prepričam sebe v to,kar pojem, v ta nastop, potem bodo to prepoznali vsi ostali in potem sem prepričal vse. Kot je pred leti dejal Gibboni: "Najprej je treba prepričati sebe, v to, kar poješ. Če sam sebi verjameš, bodo ostali isto gledali, z istimi očmi kot ti. Če sam sebi ne verjameš, ti ne bodo verjeli niti drugi." 

Kateri komentar žirantov se te je najbolj dotaknil?

Komentarji žirije so bili fantastični. Nekateri so bili komični. Veliko mi pomeni to, da so rekli, da je bil naglas zelo dober, da ne bi rekli, da je slovenščina polomljena. Ogromno ljubezni in truda sem vložil v to, da sem slovenske naglase osvojil in vesel sem, da se je to slišalo oziroma da se jih 'ni' slišalo (smeh). Zapomnil sem si komentar: “Jan Plestenjak in Dino - VRHUNSKA KOMBINACIJA!”. To je zame res ogromna pohvala, ker je Jan res velik izvajalec in to, kar on dela, je neverjetno. Ko te nekdo primerja, ko te postavi samo v isti stavek s takim imenom, mislim, da je to največja zmaga.

Zakaj naj gledalci glasujejo ravno za tebe?

Želim si, da bi ljudje glasovali zame izključno iz razloga, da sem jih prepričal, se jih dotaknil. Če si oni želijo vzeti v roke telefon in vtipkati to številko, to je največja pohvala nastopu. Publika je torej nekaj, kar je meni osebno zelo pomembno in potrebno. Njej je treba biti hvaležen za vse, ker so to ljudje, ki te bodo spremljali na poti, to so ljudje, ki ti bodo zvesti na nastopih, to so ljudje, ki se bodo zabavali s teboj. Če sem v njih prebudil željo, da so vzeli telefon in glasovali zame, potem je to sanjsko.

Kdo je tvoj najljubši žirant?

Med nastopom na avdiciji, če ste opazili, sem večino časa pel z zaprtimi očmi, ker se poglobim v pesem, v sebe in drugače čutim na vse skupaj, ko imam zaprte oči. Vstopim v nek svoj svet, v svet te pesmi, vmes pa sem vseeno pogledal žirijo in vsi so bili zelo simpatični in so naredili izjemno vzdušje. Močan veter v krila je pevcu, ko sredi nastopa vidi navdušenje na njihovih obrazih, nasmeh. Ko dobi pevec ta 'feedback', da je nekaj dobro in jim je všeč. Ne bi izpostavljal nikogar, oni so kot eno. Vse spoštujem in cenim. Zahvaljujem se jim za vse in res mi je v veselje, da se spet vidimo.

Kdaj si opazil, da imaš talent?

Dolgo časa nisem imel mentorja. No, moj brat je pel v klapi. Veliko je poslušal klape, s tem pa tudi jaz. V klapi je večglasno petje razporejeno na način: prvi tenor, drugi tenor, bariton, bas (večglasje). Jaz sem kot otrok vedno sam od sebe pel bariton in to je izredno zahteven glas. Brat je začudeno nekoč rekel in se čudil: 'Kako in od kod?' To je bilo drugim fascinantno. Zatem smo ves čas peli večglasno, se igrali z melodijami, harmonijami. To je bila prva izkušnja, ko sem opazil talent oziroma so ga opazili domači. Zatem sem sam začel raziskovati našo hrvaško pop glasbo. Poslušal sem vse od Tošeta Proeskega, Tonyja Cetinskega, Oliverja Dragojeviča. To je bilo zame vse novo. Kasneje me je ogromno o glasu naučil Jacques Houdek kot učitelj petja, najpomembnejšo, a zelo enostavno vajo, pa me je naučila Doris Dragović, ko mi je rekla: "Ko se tega naučiš, boš lahko pel 100 dni zapored brez problema," in za to sem ji še danes hvaležen.

Kateri so največji dosežki v tvojem življenju?

Zdi se mi, da beseda dosežek večino ljudi asociira zgolj na končno postajo in končni rezultat nečesa, kar nekdo doseže. A morda pozabljamo na najbolj pomembno stvar pri uspehu. In to so stopnice, po katerih si prišel do tega uspeha. A prav te male stopnice so najpomembnejše za vsak uspeh. Pa grem od začetka. Bil sem edini v osnovni šoli, ki je tako mlad igral kitaro in pel. Že takrat sem imel oboževalce na šoli (smeh). Zgodilo se je, da mi je rekla učiteljica, naj se grem javit razredom v spodnjem nadstropju, ker so me punce želele videti. In sem sredi ure vstal, šel do njih in se družil z njimi. To je bil zame uspeh. Ali pa biti član osnovnošolskega zbora in naučiti se peti v skupini z več glasovi. To je bil zame uspeh. Imeti svoj band v 7. razredu osnovne šole, to je bil zame uspeh. Pogum preseliti se s Hvara v Zagreb, iz nič v veliko industrijsko mesto, narediti tako velik korak ... vse to je zame dosežek. Navdušiti v Slovenija ima talent je prav tako velik dosežek. Verjamem, da so vse te stopnice ključne za to, kar se lahko morda v prihodnosti zgodi, če mi je namenjeno. Na koncu pa je največji dosežek biti dober človek, pošten, in delati nekaj, kar čutiš. To te dela uspešnega.

Kdo te najbolj podpira na tvoji poti?

Pristno podporo vsekakor imam od svojih najbližjih, ki mi bodo vedno iskreno odgovorili. Ko nimam prav, mi bodo rekli: 'Nimaš prav!' in ko imam prav, mi bodo rekli: 'Bravo! Prav imaš!'. To je ta najbližji krog, ki me iskreno podpira in v bistvu hodi z menoj po tej poti.

Kdo te navdihuje, inspirira?

Z vsakim novim vprašanjem se vračam k staršem in dobrim prijateljem. Inspirirajo me vsi dobri, pozitivni ljudje, ki so v današnjem svetu, ko je vse narobe, še naprej isti. To so moji starši, prijatelji, tisti, ki so z mano vsak dan, me gledajo in vidijo moje slabosti in prednosti. To so angeli čuvaji, ki so tu vedno, tudi ko nisi najboljše volje, ko nisi najboljši do njih, ko si živčen, ko si pod stresom. Oni bi pretrpeli določene stvari samo zato, ker čutijo, da je to vredno.

Kdo so tvoji vzorniki?

Moj največji vzornik v glasbenem svetu je Toše Proeski. Na žalost ga nisem uspel spoznati. Kot otrok sem bil na njegovem koncertu, stal sem in gledal, kaj se dogaja. Ta človek je tako dobro znal povedati zgodbo z glasom, mimiko obraza, gibom roke oziroma telesa. Prenesel je emocije in zgodbo ljudem. To je nekaj neverjetnega.

Kdo je najpomembnejša oseba v tvojem življenju in zakaj?

To je zame zelo težko vprašanje, ker je okoli mene toliko izjemnih ljudi, ki me podpirajo in na katere lahko računam, ker me imajo radi. Moja družina - moji starši, bratje, moj najboljši prijatelj Filip, ki mi je kot brat, saj sem z njim odrasel, prijatelj Marko, ki je vedno ob meni in me prenaša takega kot sem: živahnega, letam sem in tja, rad preživim veliko časa z ljudmi, pozabljam stvari. Imam dalmatinsko mentaliteto, vse lahko v miru in za vse bo čas, a Zagreb ni tak. Je mesto, kjer vsi hitijo. Še vedno se borim s tem, da bi bil bolj organiziran in da bi se lažje zlil s tem mestnim vrvežem. Da ne bi obljubljal stvari (pa me kliče nekdo na kavo, pa nogomet, pa pijačo in vsakemu rečem 'da' in potem nekje zamudim, ali nečesa ne naredim ali nekam ne pridem). Vsak od ljudi, ki so mi blizu, ima pomembno vlogo, tako da težko izpostavim eno osebo v mojem življenju. To so ljudje, ki so me sprejeli takega, kot sem. 

Kaj počneš v prostem času?

Nogomet je, poleg glasbe, moja največja strast in stvar, s katero se ukvarjam in ob kateri uživam. Sem športen tip in obožujem ta šport. Vesel sem, ko uživamo in se s prijatelji zabavamo v tekmovalnem duhu. S prijatelji, s katerimi vsak ponedeljek igram nogomet, se medsebojno spoštujemo. Po športu se družimo, pojemo, igramo kitaro. 

Kaj na tebi je najbolj posebnega in zanimivega?

Ne vem, če je to posebnost, a vedno gledam na stvari pozitivno. Energija, ki jo nosi človek v sebi, deluje tudi na ven, vse se vidi v nasmehu in očeh človeka. 

Kaj v življenju ti predstavlja največji stres?

Podzavestno zagotovo zdravje. Ne samo moje, ampak vseh okoli mene. Živimo v nezdravem svetu, kjer je veliko stvari, ki škodujejo zdravju. Že sam tempo današnjega življenja. Vse je prehitro. Mislim, da je nasploh ljudem to največji stres. Posel, skrbi, enostavno nimaš časa razmisliti, kaj bi bilo najbolje, vse se dela v afektu, prehitro se odločamo in velikokrat prihaja do nepravih odločitev. 

Kaj te osrečuje?

Razveseljuje in osrečuje me veliko normalnih stvari: igranje družabnih iger s prijatelji, veseli me, ko se lahko poleti vrnem na Hvar k svojim, ker se čez leto malo vidimo, osrečujejo me nastopi in prost dan, ko nimam nobenih obveznosti. Zdrav uspeh sočloveka. Če govorim o lepih stvareh v življenju, pa me osreči novica, kot je rojstvo otroka, poroka prijatelja in vsakodnevne preproste stvari. 

Kakšne načrte imaš v življenju in kje se vidiš čez 10, 20 let?

Vidim se v glasbi, obdan z ljudmi, s katerimi sem začel pisati novo zgodbo. Z ljudmi, ki verjamejo vame, tako kot sam verjamem vase. Sicer vse delam po občutku in instinktu. Čez 10 let se vidim s svojo publiko na koncertih, da pojemo še 100 let, če je treba. Da v tem uživamo in smo vsi skupaj kot eno. Da živimo z glasbo. Da bom imel pesmi, ki jih bo publika pela od začetka do konca, ko mikrofon na odru obrnem proti njim.

Upam, da bom v zakonu s štirimi ali petimi otroki. No, ne bom pretiraval, tudi če je samo eden ali dva, samo da so. Vidim se kot družinski človek, ki zelo dobro dela to, kar ima rad.