De liri

Ime in priimek: Zala Kores in Julija Bratec Veleski
Starost: 24 let
Kraj bivanja: Maribor (Zala) in Pohorje (Julija)
Življenjski moto: Poslušaj sebe.
Poklic: Julija je študentka na Akademiji za glasbo Zagreb (smer harfa), učiteljica harfe, Zala pa je študentka socialnega dela in trenutno zaposlena v vrtcu kot spremljevalka otrokom s posebnimi potrebami.

Zakaj sta se prijavili v šov Slovenija ima talent?

Zato, da naju spozna širša publika in z željo, da pokaževa harfo kot inštrument, na katerega lahko igramo vse glasbene žanre.  

Opišita svoj talent:

Sva duo De Liri, ki ga sestavljava glavna pevka Zala Kores in Julija Veleski na harfi ter spremljevalnem vokalu. Ustvarjava svoje glasbene aranžmaje, piševa pa tudi svoje pesmi, ki si jih nekega dne želiva izdati.  

Kdo vaju je navdušil za to umetnost?

Julija: Za umetnost me je navdušila učiteljica za glasbo v osnovni šoli, ki je tudi odkrila moj talent. S šolskim zborom smo peli v operah in baletih v SNG –ju v Mariboru. Tam sem se zaljubila v umetnost, predvsem v glasbo.  

Zala: Pevka in moj navdih je bila moja mama. Pojem že od majhnih nog, saj smo doma velikokrat skupaj peli in igrali. Moja glasbena pot se je začela pri šolskem pevskem zboru, kjer sem nastopala kot solistka na različnih šolskih prireditvah. Nato sem se vpisala v pevsko šolo Carmina Slovenica in kasneje nastopala v muzikalih English student theatra na Drugi gimnaziji v Mariboru. Pela sem spremljevalne vokale v različnih skupinah in imela tudi svoj bend.

Zakaj se vama zdi, da izstopata s svojim talentom?

Meniva, da izstopava s svojim talentom predvsem zato, ker takšne točke v tej oddaji še ni bilo, prav tako pa je harfa tudi dokaj redek inštrument, ki ga veliko ljudi še ni nikoli niti videlo v živo.  

Kako bi na splošno opisali vajin duo?

Duo De Liri je rezultat prijateljic, ki ju glasba povezuje že od osnovne šole in želje sorodnikov ene izmed njiju, da bi igrali na poročnem obredu. Odzivi na poroki so bili odlični in tudi midve sva ob igranju počutili čudovito, tako sva uradno ustvarili najin duet. V glasbi in ustvarjanju glasbe izjemno uživava, predvsem pa uživava takrat, ko pred seboj zagledava zadovoljno in ganjeno publiko.  

Imata izkušnje z nastopanjem na odrih, kakšne?  

Julija: Na odru sem že od malih nog. Zmeraj sem imela tremo, ampak se mi je skozi leta zmanjšala. Najbolj stresna so bila tekmovanja in zaradi tega sem se odločila, da ne bom več tekmovala na Akademiji. Kljub stresu ni lepšega občutka, kot je navdušena publika. Najin avdicijski nastop je bil kar stresen, a hkrati tudi ena čudovita izkušnja.

Zala: Na odrih nastopam že od osnovne šole. Začela sem v šolskem pevskem zboru, nadaljevala v pevskem zboru Carmina Slovenica, s katerim smo hodili na tekmovanja in potovanja po Evropi. V srednji šoli sem pričela nastopati v muzikalih English student theatra. Nastopali smo vsak teden in hodili na gostovanja (Festival Lent, Cankarjev dom, festival v Sarajevu itd.). Bila sem tudi del vokalne skupine, s katero smo pogosto nastopali na različnih šolskih prireditvah, peli smo back vokale različnim izvajalcem, imela sem tudi svoj band, s katerim smo nastopali. Še nikoli do zdaj pa nisem nastopala na televizijskem odru.  

Opišita svoj najljubši nastop do sedaj:

Najin najljubši nastop je prvi nastop, ki sva ga prvič izpeljali skupaj, in sicer na poroki Zalinih sorodnikov. Zaželela sta si, da zaigrava pesem Pesek in dotik od Tabujev. Že sam dogodek in najina izvedba sta bila zelo čustvena. Bil je res lep nastop. Zelo ljub nama je tudi nastop v avdicijski oddaji, saj je to bilo prvič, da sva se pokazali na televizijskem odru. Dobili sva tudi zelo dober odziv publike in žirantov kot še na nobenem nastopu prej in res dobro potrditev širše publike.  

Katerega žiranta sta se najbolj bali in zakaj?

Najbolj zagotovo Marjetke, saj je sama pevka in glasbenica, na glasbeno področje se najbolj spozna. Po drugi strani pa sva se bali tudi Branka, saj pogosto zelo strogo ocenjuje nastopajoče.

Opišita svoji družini:

Julija: Moja mami je učiteljica slovenščine v šoli, ati dela v zavarovalnici. Iskreno, še dandanes ne vem, kaj točno dela, čeprav mi je že večkrat razložil. Mami je Slovenka, ati pa je pol Slovenec pol Makedonec. Sem edinka in imam zelo dober odnos z mojimi starši.

Zala: Moja starša sta zelo ustvarjalna, izvirna in vedno polna dobrih novih idej, kar sta vedno spodbujala tudi pri meni in starejšemu bratu Timu ter sestri Ajdi. Z bratom in sestro smo precej navezani drug na drugega, skupaj smo prestali že veliko in smo drug drugemu vedno v oporo. Čeprav sta starša ločena, smo od obeh vedno dobili veliko podpore in smo se k njima vedno lahko obrnili. So najina najstrožja, vendar najbolj iskrena publika.  

Vajin najljubši kraj?

Julija: Moj najljubši kraj je Ohrid v Makedoniji, kjer živita moja babica in dedek. Tja grem s starši vsako poletje in tam sem vedno brez skrbi ter samo uživam.  

Zala: Moj najljubši kraj je Maribor, ki mi predstavlja ne samo dom, ampak tudi kraj, kjer sem po določenem težkem obdobju v življenju ponovno našla svoj smisel življenja, svoj lastni jaz in se postavila na noge.  

Kje sta bili nazadnje na počitnicah oz. dopustu in kaj sta počeli?

Julija: Nazadnje sem bila na počitnicah na Ohridu s svojimi starši in fantom. Sprehajala sem svoje pse, se veliko kopala in družila s svojo družino.  

Zala: Nazadnje sem bila na počitnicah v Premanturi na Hrvaškem. Dedek ima tam prikolico, kamor smo hodili že kot otroci. Dopust v Premanturi mi že od nekdaj predstavlja čas za sprostitev, branje, lenarjenje, spanje in druženje, to se tudi do zdaj ni spremenilo.  

Kako sta preživljali epidemijo, kako sta se s tem soočali?

Julija: Na začetku mi je celo malo prijalo, saj sem se lahko odpočila od študija in malo zadihala. Vsak teden sem se veliko vozila z avtom, ker študiram v Zagrebu. Kmalu so me začele okoliščine skrbeti, saj z Zalo nisva imeli koncertov in se je to finančno kar poznalo. Še zdaj me skrbi, kako bo z nami, glasbeniki, v teh časih.  

Zala: Na samem začetku mi je ustrezalo, da sem bila doma, saj sem se takrat pred kratkim preselila na svoje in sem imela čas v miru urediti stanovanje. Sicer name epidemija v veliki meri ni dobro vplivala, izgubila sem motivacijo za študij, vsak dan je bil enak prejšnjemu in hitro sem se znašla v začaranem krogu brezdelja. Prav tako sem bila v finančni stiski, saj nisem mogla opravljati rednega študentskega dela. Glede na to da sem sicer oseba, ki se zelo rada druži, sem se zaradi prepovedi druženja počutila zelo osamljeno. V času karantene sem doma sicer kar dosti pela in tako trenirala svoj glas.  

Sta med epidemijo našli še kakšen nov hobi?

Julija: Jaz sem veliko kuhala, tako da so se moje kuharske sposobnosti zelo izboljšale.  

Zala: Začela sem pisati besedila in avtorsko glasbo.  

Imata tetovažo? Če ja, kakšno, kaj pomeni in kje?

Julija: Imam pet tatujev. Šahovsko figuro na gležnju. Z dedijem sva vedno, ko sem bila majhna, skupaj igrala šah, zato sem si naredila tatu, ki me spominja nanj. Žal ga vidim samo enkrat na leto, ker z babico živita v Makedoniji.  Napis Sončna kraljica na boku. Tega si nisem tetovirala, ker sem sama sebi preveč všeč, ampak zato, ker me tako kliče moja babica iz Makedonije. Vedno, ko se poslavljamo, mi reče, da sem njuna sončna kraljica in sem vedno v njunih mislih. Že ko pišem to, mi gre na jok. To je vedno zelo čustven dogodek, saj zaradi njune starosti nikoli ne vem, ali ju bom še kdaj videla (vidim ju samo poleti, ko gremo tja na dopust). Na desni roki imam tetovirano zvito punčko, s katere raste roža – to sem si tetovirala, ko sem imela izjemno težko obdobje v življenju in sem se počutila izgubljeno, kot spomin, da so najtežji trenutki v našem življenju tisti, iz katerih se najbolj razvijemo in se poglobimo vase. Na rebrih imam tetovirano vrtnico, na levem zapestju pa majhno luno, ker mi je všeč, kako izgledata tetovaži.

Zala: Imam jih 18. Večino jih imam na rokah, dve imam na nogah. Nekatere imajo pomen, druge pa imam zato, ker so mi preprosto všeč. Vsake posebej ne bom opisovala, saj jih je preveč.  

Zabaven dogodek v povezavi z vajinimi vajami ali nastopom, ki ga ne bosta nikoli pozabili?

Julija: Na tekmovanju za harfo v četrtem letniku srednje šole sem na odru prvič zmrznila. Čisto sem se izgubila in nisem vedela, kaj igram. Bila sem zelo dobro pripravljena in tudi prvič nisem imela treme. No, to, da  nisem imela treme se je izkazalo za slabo, tako da sem od takrat celo malo hvaležna za tremo.  

Zala: Na nastopu v vokalni skupini v srednji šoli mi je iz glave padlo besedilo, medtem ko sem pela, čeprav sem si ga še tik pred nastopom ponavljala. Ko je prišel moj trenutek za solo, sem si pričela besedilo pesmi izmišljevati in ni imelo nobenega smisla. Bilo je kar zanimivo.

Kaj je vajina ultimativna življenjska želja? Zakaj?

Biti dovolj sami sebi. In živeti od glasbe, saj je to najina strast in nekaj, v čemer sva dobri.  

Kaj te še veseli poleg tega talenta, ki ga predstavljaš?

Julija: Veseli me druženje z mojimi najbližjimi in živalmi. Če bi imela veliko hišo, bi verjetno imela 10 psov.  

Zala: Rada kafetkam, sprehajam svojo psičko Loli, berem knjige, gledam Harryja Potterja in se družim s prijatelji, pišem svoje pesmi in rada skrbim za svoje rože.