Dora Petrej: Snemanje je zahtevno, a fantastična in nepozabna izkušnja

Kakšen je občutek, ko te ljudje prepoznavajo v javnosti – kdaj pristopijo do tebe, se želijo fotografirati?

Kdaj pa kdaj se res zgodi, da me ljudje prepoznajo in ogovorijo in velikokrat rečejo, da so mislili, da sem zares slepa. V glavnem se otroci želijo fotografirati z mano.

Se ti je kakšen pripetljaj z oboževalci vtisnil v spomin?

Enkrat smo sedeli z družino na pici, ko je fant sestopil iz kolesa in zelo vljudno vprašal, če sem to res jaz in če bi se lahko za sošolce fotografiral z mano. Tudi na prireditvi, ko smo plesali z navijaško plesno skupino, je več deklic prišlo do mene in prosilo, če jih lahko objamem.  

Kaj pa šola, te sošolci vidijo kako drugače, glede na to da se vsak večer pojaviš na njihovih ekranih?

Na začetku je bilo zanimivo, ko so se zavedali, da sem to jaz. Govorili so mi, da je tista Zala meni zelo podobna, jaz sem se pa smejala in povedala, da sem to jaz. En fant iz višjega razreda, ki je tudi sicer velik ljubitelj filmov, je posebej navdušen nad mojim igranjem in nad tem, da me pozna. Je želel intervju z mano. Zdaj so se že navadili in nekih posebnosti ni več.

Kako se jim zdi, so ponosni, da poznajo zvezdnico?

Mislim, da se jim zdi lepo, ampak ni nobene posebne drame okrog tega, haha. 

Te kdaj sprašujejo kaj v povezavi s snemanji, igralci, zgodbo?

Od začetka so bili radovedni in hoteli zvedeti podrobnosti ampak, ker nisem smela nič povedati, so hitro odnehali. Včasih še koga zanese pa vpraša, na primer mami in mojo sestro, ampak jim pomežiknem in rečem, da bosta že videli. Vprašajo me, kako izgledajo snemanja in ali mi je to naporno, pa kako mi je bilo igrati slepo deklico, ker pravijo, da sem bila res prepričljiva. 

Kaj je bilo najtežje, ko si igrala slepo deklico, in kaj najboljše?

Na začetku je bilo zelo zanimivo in sem mogla zelo paziti, kako se gibam po prostoru in kakšne geste imam. Na primer hoja po stopnicah, izdelovati ogrlico brez gledanja, ob enem pa govoriti besedilo Zale. Nimam v spominu, da bi mi karkoli bilo težko. Najboljše je bilo to, da sem imela priložnost vsaj delno občutiti, kako je biti nekdo, ki ima drugačno življenje od mojega. Na šoli za slabovidne v Ljubljani sem dobila veliko koristnih napotkov in otroci so mi ogromno pomagali. Zame so pravi junaki! Kako so brihtni in kaj vse znajo in čutijo! Seveda tudi celotna ekipa in režiser Nejc Levstik so me potrpežljivo učili in podpirali moje prve igralske korake. 

Kako usklajuješ šolo in snemanja?

Snemam v glavnem čez vikend ali čez teden popoldan. Vsi pazimo, da šola čim manj občuti moje igralsko življenje. Zaenkrat mi gre odlično in upam, da bo tako tudi ostalo. 

Ti poleg šole in snemanja ostane še čas za kak drugi hobi?

Seveda! Zanima me veliko stvari, hodim na klavir v glasbeno šolo, v šoli pa na pevski zbor, gledališko skupino in navijaško plesno skupino. 

Kako je igrati v pretežno odrasli zasedbi?

Fantastično! Po navadi se vsi skupaj hecamo in zabavamo posebej v prostem času, ko čakamo, da pride naša scena na vrsto za snemanje. Pri snemanju mi pomagajo. Včasih rečejo, da se itak sama obnašam, kot da nisem otrok.

Kaj ti je najljubše pri snemanju in kaj najmanj?

Uh, najmanj mi je všeč, ko moram čez vikend zaradi zgodnjih ur vstati, ker se peljem iz Brežic. Najljubše pa mi je snemanje na Krki, ker je tako lepa narava. Velik izziv je bilo snemanje scene, ko sem padla čez ograjo. Bilo je težko snemati, ker je bila noč in sem ležala na obrežju reke, kjer so bile same koprive, ki so me pekle po rokah. Hehe, nič zabavnega. 

Si vesela, da nisi več najmlajša na setu?

Seveda, zelo! Dojenčki so tako luštni in popestrijo vzdušje.

Kaj želiš postati, ko odrasteš, mogoče igralka?

Zanima me veliko različnih področij poleg igranja, kot so risanje, petje, ples … tako da še nisem prepričana.

Kako to, da si se odločila, da se poskusiš v igranju?

Že od vrtca igram v otroških predstavah in vedno sem bila navdušena nad igro. Najbolj mi je ostala v spominu vloga zle mačehe iz Sneguljčice in sedem palčkov. Predvsem mi je bil všeč njen zloben smeh. Pred dvema letoma smo se s sestrami odločile, da se prijavimo v agencijo, ki organizira avdicije za različne potrebe kot so reklame, filmi, serije in tako sem uspešno opravila avdicijo za Reko ljubezni. Veselje je bilo neizmerno. Snemanje nadaljevanke je kar zahtevno delo, obenem pa fantastična in nepozabna izkušnja.