'Če bi nekdo rekel, da bom za POP TV skočil v ledeno mrzlo Krko, bi se mu smejal'

Tadeja Piška sem prvič spoznala v Kinu Bežigrad, na premieri prvega dela Reke ljubezni pred dvema letoma. Takrat sva na hitro opravila intervju in po tem se nisva srečala skoraj leto in pol. Šele najino drugo srečanje je dopuščalo bolj sproščeno vzdušje, kjer sem spoznala pravega Tadeja, ki ga ljudje morda niti ne poznajo. Tadej je eden tistih ljudi, ki te bo vedno, ko ga srečaš, objel. Je človek, ki želi pomagati in je človek, ki se zaveda, da slave v Sloveniji ni. Ve pa, da lahko s svojo trenutno prepoznavnostjo naredi marsikaj, zato jo zajema z veliko žlico. "Ko te ni več na televiziji, te ljudje pozabijo," pravi Tadej, medtem ko se nasmejan pred kamero komaj zadržuje, saj ve, da imam pripravljenih kar nekaj vprašanj, ki mu jih prej nisem želela pokazati. In tako. Vmes je bilo tudi vprašanje, zaradi katerega se je hudomušno zasmejal. "Kateri pa je tvoj prvi film, v katerem si igral," sem ga vprašala. Zakaj je to vprašanje tisto, ki ga je pognalo v iskren smeh? Ker sva se skupaj smejala igri 12-letnega Tadeja, ki je leta 2002 prvič stopil pred kamere: "Pred kratkim sem ga pogledal. Ne vem, malo sem se smejal, malo sem se držal za glavo."

Preprosti Tadej je vesel, da je lahko oboževalcem slovenskih serij skoraj vsak dan polepšal vsaj eno uro v dnevu. Najraje pa, kot je povedal, razveseljuje otroke s posebnimi potrebami: "Oni doživijo neko posebno srečo, ko vidijo nekoga s televizije. Ko vidiš, da so nasmejani, da si jim polepšal dan, si rečeš, da ima tvoje delo nek smisel."

Začniva pri koncu. Reka ljubezni se počasi izteka. Si že dojel? Kakšni so občutki?

Se to vzdušje pozna tudi v ekipi? Je bolj nostalgično?

Ne vem, če bi rekel nostalgično, ampak v dveh letih smo si z ogromno ljudmi rekli, češ da bomo šli na pijačo po snemanju in nikoli ni bilo časa, vedno smo vsi nekam hiteli, imeli druge obveznosti. No, zdaj v zadnjem tednu smo to začeli uresničevati, ker vemo, da se vse skupaj izteka. To se najbolj pozna v tem, v podaljševanju skupnega časa.

S kom v seriji si se najbolj povezal?

To je težko reči. Mislim, da je bila na splošno energija pri tej seriji fenomenalno lepa. Igralska ekipa se je lepo ujela, sploh osnovno jedro - Slakova družina, torej midva z Vorancem in Mariana. Mogoče smo se malo bolj povezali, ker smo skupaj že od samega začetka. Sicer pa se dobro razumemo vsi, celotna ekipa. Vseeno smo skupaj preživeli po 12 ur na dan.

Omenil si Voranca. Kako si ti doživljal Blaževo smrt? 

Kako si boš izkušnjo Reke ljubezni predstavljal čez deset let? Kakšni spomini bodo to?

(smeh) Ne vem. Velikokrat sem v teh dveh letih, sploh ko sem se zbujal ob štirih zjutraj, sam sebe vprašal, češ kaj mi je bilo tega treba. Zdaj, ko se pa končuje, mi pa ni več problem vstati. Vse prihaja za mano. Zelo naporna, a zelo lepa izkušnja. Čez deset let bo to lep spomin, ki ga bomo skupaj z ekipo in igralci z veseljem obujali.

Ker so te že večkrat vprašali, ali sta si Rok in Tadej podobna, bom to izpustila. Bom pa, glede na to, da se Reka končuje, vprašala: kdo je Tadej brez Roka?

(smeh) Ne vem še. Tega se še ne zavedam, ker je bil Rok dve leti vsak dan 12 ur na dan z mano. Tudi če nisem snemal, sem se učil tekste ali pa za naprej prebiral scenarije. Nisva si bila vedno blizu. Včasih so me presenečale njegove reakcije. Ko že misliš, da si nek lik spoznal in veš, kako bo reagiral, potem pa scenaristi zadeve popolnoma obrnejo. Misliš, da lik že poznaš in potem moraš reagirati proti temu. Sem ga pa vzljubil. Velik del mene je v Roku in konec koncev obratno. Verjetno bova še nekaj časa skupaj.

Kaj te čaka po Reki ljubezni?

Za začetek me čaka dopust in dober premislek o tem, kaj bom delal naprej. Prekinil sem namreč sodelovanje s tržaškim gledališčem, kjer sem bil zaposlen pet let. Zdaj si po sedmih letih jemljem malo odmora. Rekel sem si, da v naslednji sezoni ne bom delal več kot en projekt naenkrat, ker se mi je zdaj včasih zgodilo, da sem imel štiri projekte naenkrat in se potem nobenemu ne posvetiš v celoti. To človeka zelo izčrpa in sem si rekel, da si bom vzel eno leto 'za zadihat'.

Kaj bi v svoji karieri še poskusil, izpolnil?

Moj poklic je prav zato tako dober, ker te vedno preseneča in moraš vedno preizkušati nove stvari. Konec koncev, če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da bom skočil v ledeno Krko, ker bom moral posneti dvosekundni kader za špico serije na POP TV, bi se mu smejal, ampak se je to zgodilo. Ogromno stvari bi še rad poskusil. Tudi zunaj gledališča, zunaj igre. Že dolgo časa si želim skočiti s padalom, rad bi potoval ... Upam, da prihajajo časi, ko bom to začel uresničevati.

Nisi samo igralec, preizkusil si se tudi kot režiser. Koliko izkušenj imaš na tem področju?

Nekaj jih že imam. V režijo me ni zaneslo, ker bi to zelo želel, ampak se je zgodilo bolj po slučaju. Najprej sem pisal svoje tekste in potem me je zamikalo, da bi jih uprizoril in potem sem jih seveda sam režiral in ko je bilo to kolikor toliko uspešno, so mi začeli ponujati režije. Saj je izziv, ampak moja prvotna ljubezen je igra.

V predstavi Medved z miško na rami si se podpisal pod priredbo, režijo in sceno. Kako je povezati vse te stvari med sabo?

Težko. (smeh) Meni zelo težko. Medved z miško na rami je sploh specifičen projekt, ker sem v bistvu dobil idejo, da bi naredil predstavo po poeziji Miroslava Košute. Ko vzameš neko tako literarno ime, si ti ob njem zelo majhen. Predvsem se ga moraš lotiti z veliko mero spoštovanja. Bolj kot sem bral te pesmi, bolj so se mi zdele genialne, bolj sem bil izgubljen. Nekako sem začel pisati. Enajst njegovih pesmi sem povezal v eno pesnitev, ves vezni del, ki je v verzih, pa je moj. Ko začneš pisati tekst, si, vsaj jaz, predstavljam, kako naj bi to bilo na odru. Ker veš, kaj potrebuješ, ker veš, kako mora neka zadeva izgledati. Sem imel pa tukaj res srečo z ekipo. Moram pohvaliti ekipo tržaškega stalnega gledališča. To so takšni mojstri, res so mi naredili vrhunsko sceno. Lahko je imeti idejo, lahko je imeti neke nore zamisli, ampak če nimaš nekoga, ki to realizira in še izboljša, potem ni nič iz tega.

Predstavljam si, da to človeka precej izčrpa ...

(smeh) Ja, to traja vsaj pol leta. To mora tudi dozoreti. Ko so ideje narejene in ko zadevo začutiš, je to hitro napisano. Potem pa seveda scena, lutke, vaje, ki potekajo okoli dva meseca, pevske vaje ... Zelo veliko energije, ampak na koncu se splača.

Med snemanjem Reke si bil tudi zelo aktiven na odrih. Kako si usklajeval svoj čas?

Na Reki so se prilagajali našim drugim obveznostim, sploh gledališču. Med drugim sem bil zaposlen v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in temu se je Reka prilagajala. Hkrati pa sem delal še v Špas teatru in v Mini teatru, to pa sem moral jaz prilagajati Reki. Predlanskega decembra se je tako zgodilo, da sem imel 64 predstav in snemanja Reke. Vaje in predstave so bile v Trstu, torej sem se vozil tja, zjutraj snemal, zvečer sem šel s Špas teatrom na gostovanja po Sloveniji, prišel domov ob dveh zjutraj in ob štirih vstal ter šel na snemanje Reke. To je bil res zelo naporen mesec. Sploh je bilo ogromno vožnje. Dokler veš, da je to za določen čas, potem ni problema. Če bi pa moral tako delati dlje časa, pa ne bi šlo.

Glede na to, da si to delal hkrati, kako bi primerjal igro na odru in igro za televizijo?

To je popolnoma drugače. Mislim, da je velik problem, ker nimamo neke dobre filmske akademije, šole. V tujini to ni problem, ker imajo šolo za muzikal, šolo za filmsko igro, šolo za gledališko igro. Mi smo vsi izobraženi gledališki igralci. V gledališču moraš paziti, da je vse razumljivo, da je artikulacija jasna, da te slišijo tudi na koncu dvorane. Pomembne so vse geste, tudi vsi podteksti so boj plasirani. Ko pa se enkrat soočiš s filmsko igro, je to prav poseben izziv. Kamera vidi zelo mikrostvari, ki se dogajajo v tebi. Moraš biti na označeni poziciji, saj sicer zelo hitro pobegneš iz kadra, zato je čisto druga tehnika in sem vesel, da sem se tega naučil v Reki ljubezni.

Imaš pa tudi izkušnje tudi s filmi, kajne?

Ja imam, ja.

Kateri pa je tvoj prvi film, v katerem si igral? 

Kako se spominjaš tega časa? Imel si 12 let in si že snemal film, ki so ga predvajali tudi v kinih ...

Kaj pa vem. Takrat sem se veliko manj obremenjeval kot zdaj. Dobro, hodil sem v dramski krožek, potem sem bil vesel, ker sem dobil vlogo. Ker nisi igralec, nimaš odgovornosti, torej je 'žur'. Zdaj, če primerjam z Reko ljubezni – zdaj do tega čutim veliko odgovornost. Vloga je velika, ogromno je teksta, ogromno je zgodbe in kontinuitete, ki jo mora lik obdržati skozi celotno serijo. To je res težko in naporno delo, ki vzame veliko časa, tisto pa je bil žur. Na Pozabljeni zaklad imam res lepe spomine.

Če predstaviva še tvojo drugo plat ... Si zelo dobrodelen. Kako pomagaš?

Premalo. Predvsem mislim, da premalo pomagam. Mislim, da je ta 'slava' oziroma prepoznavnost, ki mi jo je dala Reka ljubezni, pri nas zelo minljiva. Ko te ni več na televiziji, te ljudje pozabijo. Dokler si na televiziji, pa imaš neko prepoznavnost. In sem si želel to prepoznavnost izkoristiti, da bi naredil še kaj dobrega. S POP TV sodelujem pri Verigi dobrih ljudi. Sicer sem tudi veliko hodil k otrokom s posebnimi potrebami, k otrokom s cerebralno paralizo, z Downovim sindromom. Oni doživijo neko posebno srečo, ko vidijo nekoga s televizije. Ko vidiš, da se nasmejejo, da si jim polepšal dan, si rečeš, da ima tvoje delo nek smisel. Si pa želim na tem področju delati še več. Upam, da bom to lahko izpolnil zdaj, ko se mi bo urnik malo sprostil.

In še za konec ... Nominiran si bil za fatalnega moškega. Kaj ti pomeni ta naziv?

(smeh) Ne vem čisto dobro, ampak ko so me klicali, sem bil najprej presenečen, potem sem imel nekaj šal na Laro, ker je fatalka leta, potem pa so mi povedali, da so kandidate izbirali bralci te revije in da sem bil izbran med to deseterico. Šele takrat sem videl, da je to, da sem prišel med deset finalistov, velika čast.

Si fatalen?

Fatalni moški in fatalna ženska?

Mislim, da je fatalni človek nekdo, ki je nekaj dosegel, je nekaj ustvaril in ima v življenju neko poslanstvo. Menim, da tukaj videz nima nobene veze s tem. Zame je to nek karizmatičen človek, ki ima energijo, ki je specifična samo zanj. Po tej definiciji je vsak človek za nekoga lahko fatalen.