Z njimi bo že še poračunal

Na MasterChef imam splošno zelo lepe spomine. Predvsem na ostale udeležene in podporno ekipo, ki je za nas skrbela, na ves smeh in dobro voljo in na to, kako je Tibor vedno znal dvigniti razpoloženje. Ogromno sem se tudi naučil od povratnih informacij naših vrhunskih sodnikov, ki so dejansko v veliko pomoč in spodbudo pri rasti v kulinarični smeri. Spoznal sem precej izjemnih ljudi, deležen sem bil številnih pohval in vse to mi daje nek nov zagon in določeno mero samozavesti za naprej.

Vampi so ti na koncu dali vetra, ti bi se morda izrazil kako drugače. Si se jih po  šovu lotil doma ali jih poskusil v kakšni gostilni, da bi se prepričal, kakšni morajo biti na ugriz?

Hahaha, ne. Z vampi bom že še poračunal in na zasnovi, kot sem jih pripravil v tekmovanju, bom še naprej delal, dokler ne uspe. Kar se pa okušanja vampov tiče, pa čakam, da me kdo na zares dobre vampe povabi ali pa jih vsaj priporoči, sem tudi docela odprt za priporočila bralk/-cev oziroma gledalk/-cev. Pri novih jedeh ali gostilnah ponavadi najraje zaupam kar osebnim priporočilom.

Leonu je bilo težko, ko si se moral posloviti, saj sta postala dobra prijatelja. Tudi ostali tekmovalci med celotnim šovom o tebi niso našli ene žal besede. To te je verjetno kar lepo grelo pri srcu?

Z Leonom sva bila ‘cimra’ v času šova in sva se zelo dobro razumela, zato je bilo tudi meni slovo od celotne izkušnje pa tudi od Leona precej težko. Ja, načeloma sem kar nekonflikten, in če se me posebej ne provocira, ostanem tudi razmeroma prijazen in vljuden, zato me ne čudi, da nisem bil ravno v zobeh sotekmovalk/-cev. Priznam, da me to malo greje pri srcu še zdaj. V odnosih, ki jih imam, se trudim biti dober do sočloveka ali pa vsaj uvideven. Bil sem namreč vzgojen, da je treba vsakogar spoštovati in vsakomur izkazati vsaj neko temeljno človeško dostojnost. Seveda imam tudi jaz nekje jasno začrtano mejo, ampak je ni nihče prekoračil. (smeh)

Kaj vse pa ste s sotekmovalci ušpičili po koncu šova?

Že med tekmovanjem smo se veliko družili ob hrani in raznih aktivnostih. Po koncu šova je bilo sicer več priložnosti, ki sem jih žal zaradi geografskih razmer izpustil. Mislim pa, da sem vse zamujeno nadoknadil z velikim druženjem ob odojku v organizaciji naše Simone v kampu Menina. Tudi zdaj pade kaka kava, odprta kuhinja itd. Vselej je snidenje veselo. Nazadnje smo se v večjem številu zbrali na dogodku Zvezde pod klobuki. Najbolj ohranjam stike s Simone, za katero sem res vesel, da jo imam za prijateljico. Je izjemna, modra in zabavna ženska, enostavno ena od tistih ljudi, ob katerih se človek preprosto počuti super.

Kako pa so tvoji najbližji sprejeli tvojo izločitev? Če bi stavili, da jih nisi razočaral, ali bi stavo dobili?

Do preteklega petka se je še vedno kdo pošalil, da sem si samo izmislil, da sem izpadel in da sem v resnici zmagal. Pač verjamejo vame, kaj naj rečem, jaz sem za take prijatelje lahko samo hvaležen. Jaz mislim, da jih nisem razočaral, saj so mi ves čas stali ob strani in me podpirali. Znotraj družine je moja največja zagovornica in podpornica ‘itak’ zmeraj sestra Eva, s podporo pa sta se zelo izkazala tudi mlajša brata David in Martin, prav David me je za čas odsotnosti pri svojih rosnih 18-ih zamenjal v Pragi. Seveda so me podpirali tudi vsi drugi družinski člani in veliko prijateljev in njihovih družin, predvsem so se z izvrstnim in požrtvovalnim delom na moji podporni Facebook strani izkazali Nastja, Jernej in prijateljica Urška. Vsi so name ponosni in zame veseli, saj sem vseeno relativno daleč prišel, ob moji začetni potrtosti pa so izkazali razumevanje in podporo.

Kakšnih odzivov si bil sicer deležen med in po koncu šova?

Nisem imel nekega strašnega občutka, da me sploh kdo prepozna in sem mirno živel svoje hobitsko življenje v Pragi tako kot prej. Pil sem dobro pivo in se družil s prijatelji. Streznitev je prišla, ko so me na obrobju mesta v neki mali pivovarni in gostilni prepoznali neki Slovenci (bog ve, kaj jih je tja na rob Prage pripeljalo). Ko sem kuhal predvolilna golaža za svoja prijatelja Jerneja v Konjicah in Miho v Loki pa sta bila odziv in energija izjemna. Tudi splošno je to zadnja dva tedna malo drugače, veliko ljudi mi piše, pozdravi, sočustvuje, izraža podporo, prosi za podpis, sliko itd. Sploh po izpadu so mi mnogi pisali, nekateri so celo rekli, da sem jim idol, več, da sem bil favorit. Nad takšnim odzivom sem presenečen in zelo hvaležen ter počaščen.

Si se pa, kot si omenil, preselil nazaj v Slovenijo. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Tako je, 31. maja ponoči sem se pripeljal nazaj k dedku. Zakaj se vračam, najlažje odgovorim, če pojasnim, zakaj sem sploh šel. Iz Slovenije sem se na prvem mestu odselil zaradi mačehovske politike. Tu mislim predvsem na odločitve glede (ne)zaposlovanja novih učiteljev, zaradi česar nisem videl več smisla v dokončanju študija slovenščine in sem spokal v Prago, kjer je klima za Slovana dovolj ugodna in za pridnega se delo takoj najde. Tako sem recimo kot gimnazijski maturant kmalu dobil delo, ki je plačano primerljivo, omogočalo pa dosti lagodnejše življenje kot tu začetniška plača učitelja ali gimnazijskega profesorja, s tem da je moral takrat ta mučenik ponavadi preživeti še leto neplačanega pripravništva, če ga je sploh dobil. Po zanimivem spletu okoliščin je klima v Sloveniji zame sedaj veliko ugodnejša kot pred leti, saj me delo v državnih šolah ne zanima več, in se zaradi novih izkušenj – veliko sem jih pridobil ravno v šovu MasteChef Slovenija – počutim socialno varnejšega. Glavni razlog vrnitve pa je seveda to, da imam tu veliko in zanesljivo zaledje, bolje poznam teren kot v Pragi in mislim da so trenutno boljše možnosti za uresničitev mojih ciljev in zamisli, predvsem pa mislim, da si bom za začetek tu lažje našel dobrega učitelja, saj menim, da je za dober začetek kulinarične poti dober mentor ključnega pomena. Je pa navajanje na Slovenijo včasih prav mučno. Znova se moram naučiti, kaj pomeni nedelja, pa na to, da se določenih dobrin ne da kupiti po 21. uri, se moram navaditi tudi na to, da se na semaforju zeleno luč najprej pet sekund občuduje in šele nato potencialno razmisli o tem, ali bi speljali ali pa raje še malo postali. V Pragi so trgovine odprte zmeraj, le na nekatere državne praznike so zaprti supermarketi, manjše trgovine pa ostajajo odprte. Tudi na splošno so trgovine in restavracije odprte dlje, mesto pa nikoli povsem ne spi. Samo mesto pa se zaradi pametnih semaforjev in učinkovitejših voznikov prečka hitreje kakor Ljubljano, s tem da gre za več kot petkrat večje mesto.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Boš zajadral v kulinarične vode?

Definitivno. Že sedaj začenjam s prvimi koraki v to smer. Konec koncev sem se ravno zaradi želje po spremembi karierne poti in želje po delu in uveljavitvi v kuhinji sploh prijavil na MasterChef Slovenija. Kmalu bomo štartali z zbiranjem sredstev za 'food truck'. Do takrat pa je misija pridobiti čim več kuharskih izkušenj. Pridno jih že nabiram v sodelovanju z vrhunsko ekipo PicoPeko, razmišljam o YouTube kanalu, želim pa si tudi kulinaričnega sodelovanja s katerim od slovenskih mikropivovarjev.

Kakšna pa bo po tvojem mnenju in poznavanju karakterjev preostalih tekmovalcev prihodnost letošnjega MasterChefa? Se nam obeta napet zaključek, bo tekla kri?

Dinamika skupine se bo spremenila, ker se že od top 10 zelo pozna odhod vsakega posameznika. Še bolj se bodo pokazali karakterji, saj bo prostora za maske še manj, prav tako pa se lahko zgodi kako presenečenje, ko bo nagrada bolj na dosegu roke. Vseeno gre za vsoto, ki lahko pomeni veliko življenjsko spremembo, kar je vendarle potrebno razumeti prej kot obsojati. Vsekakor upam, da bo tekel znoj in ne kri, če si dovolim malo parafrazirati generala s soške fronte.

Kdo od preživele šesterice pa bi si po tvojem mnenju zaslužil zmago?

Čeprav je ostalo več dobrih kuharjev, zmago najbolj privoščim kateremu od fantov, ki bo nadaljeval svojo pot v kuhinji, saj je vendarle kuharsko tekmovanje.

MasterChef Slovenija gre naprej brez Borisa. Na sporedu POP TV že danes in jutri ob 21. uri. Ne zamudite!