Zala Resnik Poljašević

Starost:  21 let

Kraj: Sevnica

Izobrazba/Zaposlitev: študentka živilstva in prehrane

Opiši se:

Imam brata dvojčka Gala, od katerega sem minuto starejša. Zanima me milijon različnih stvari, rada ustvarjam, rišem (najraje hiper realistično), slikam, kuham, berem, pišem, pojem, plešem, vsepovsod me je polno. Poleg dosežkov in priznanj s tekmovanj sem se v gimnaziji udeleževala tudi mednarodnih projektov, Erasmus+ v Estoniji, kot predstavnica še skupaj z dvema sošolcema na YEYS 2018 v Bruslju, kjer smo mladi iz vse Evrope (vseh držav članic) debatirali o predlogih o ohranjanju kulturne dediščine, nato pa sem istega leta bila izbrana kot edina predstavnica celotnega evropskega projekta, da ga predstavim na konferenci kulturne dediščine v Berlinu kot ena izmed predstavnic mlade generacije. Sem perfekcionist glede stvari in česar se lotim, se lotim z vsem srcem in ne napol. Vedno naredim darila za rojstne dni, za vsakega unikatno. Pri 14 letih sem izdala svojo prvo knjigo, ki je bila posledica zmage na natečaju Najstniško pero. Sem precej gibčna, kot majhna sem trenirala gimnastiko, vedno kadar gremo na izlete, pade kakšna slika z gimnastičnimi pozami. Že odkar pomnim, obožujem konje, največkrat narisana slika je bila konj, jaham vsakič, ko imam priložnost. Sem zelo ciljno usmerjena oseba, rada potujem, življenje želim živeti čim bolj polno, izpolniti vse svoje želje in ambicije. Sem družinski človek in komaj čakam, da bom imela svojo družino.

Najbolj zabavna zgodba o sebi ...

Na stričevi poroki, stara sem bila štiri ali pet let, sem bila zadolžena za to, da nosim prstane. Toda meni kot majhni punčki so samo dali blazinico s prstani, nihče pa mi ni povedal, komu točno jih moram dati. Ko sem hodila proti oltarju, sem samo zmedena gledala levo in desno in na koncu dala prstane napačnemu »stricu«, ki me je prijazno usmeril, da moram dati blazinico moškemu, ki je stal poleg njega. Vse skupaj je sicer izpadlo zelo očarljivo, sama pa se spomnim, kako nerodno mi je bilo, ker sem se zmotila.

Najbolj žalostna zgodba o sebi ...

Letos sem izgubila svojo muco Maco, s katero sem bila najbolj povezana, vedno je bila ob meni, se crkljala v mojem naročju, sploh mi ni pustila, da bi se učila, ne da bi ona spala pri meni na kolenih in njena nenadna smrt me je pošteno sesula in še zdaj jo poskušam preboleti.

Imaš domače ljubljenčke? Katere, ime, značilnosti ...

Imeli smo tri muce, sedaj samo še dve (Maca, bele in krem barve, je letos marca poginila, ker se ji je ustavil srček). Pika je najstarejša, je črno bela muca, stara 11 let, Taček pa je črn maček, star 8 let. Maca in Taček sta bila kot fant in punca oziroma se je Maca vedno zrinila in spala dobesedno na njem. Pika pa je hišni gospodar, kot kužek, z nami je hodila v gozd na sprehode, najraje se meče v kupe sveže pograbljenega listja ali pokošene trave in ker je najstarejša, se Tačku ne pusti preveč in pokaže svojo avtoriteto.  

Kdaj si se prvič 'srečala' /'spopadla' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.

Ko sem bila čisto majhna, se spomnim, da sem bila s staro mamo v kuhinji in rekla mi je, naj pripravim umešana jajčka. Rekla je, naj si zaupam, da »tako kot boš naredila, tako bova pa jedli in poskusili, nič ne bo narobe« in nato odšla na balkon in tam počakala, da sem naredila svojo prvo omleto, tako da sem bila res sama za štedilnikom in v kuhinji.  

Kdo te je navdihnil za kuhanje: šovi ali mama, babica ... Nekdo od družinskih članov?

Predvsem družina – moja stara mama, mami, inspiracija pa je definitivno tudi od različnih šovov, poleg Masterchefa še Jamie Oliver, različni spopadi kuharjev, slaščičarjev in slike čudovitih barvitih jedi na internetu, ki mi vedno služijo za inspiracijo.  

Katera je bila tvoja prva kuharska mojstrovina in kdo jo je prvi poskusil?  

Mamici sem, ko sem bila stara 12 ali 13 let, pripravila 3-plastno torto za rojstni dan (bilo je presenečenje, vse na skrivaj pri stari mami), s fondantom, ki sem ga pripravila sama iz kupljenih belih sladkornih penic in sladkorja v prahu, belega sem obložila čez torto, oblikovala pa sem ga tudi v vrtnice, ki sem jih pobarvala s stopljeno čokolado in mami ni mogla verjeti, da sem to pripravila sama. S torto se je posladkala cela družina.

Največji eksperiment, ki si ga izvedla v kuhinji? Si kdaj poskušala z mešanjem poljubnih sestavin in ustvarjanjem lastne recepture po svojem občutku in kakšen je bil končni rezultat?

Po navadi vedno mešam sestavine med seboj, sledim samo svojemu občutku, redko se držim receptov, tudi če je moj lastni recept in rezultat je navadno vedno okusen, da »kr rata«. Eksperiment kot tak je bil, ko se mi je zahotela azijska hrana in sem pripravila res okusen wok le na podlagi tega, da sem si na internetu na hitro pogledala najbolj pogosto uporabljene začimbe in nato kombinirala vse sama naprej. Ali pa, ko sem iz nule pripravila čokoladno malinovo torto brez pečenja, ki je sladkorja kot takega vsebovala le eno polno žlico medu, vse ostalo pa je prišlo ali iz temne grenke čokolade, datljeve paste, sladkobe sadja. Uspelo mi je tudi, pa tega sploh nisem vedela, narediti čokoladen mousse le iz stopljene čokolade in vode.

Bi rekla, da si v kuhinji urejena in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos?  

Če je treba meriti kakšne tekočine, ki imajo pomembno vlogo v receptu, potem jih izmerim, kakšne suhe sestavine tudi, ostalo pa grem po občutku in kljub temu, da je kuhinja na začetku vedno urejena, je proti koncu vedno bolj razmetana, ker rada dodajam različne stvari oz. dopolnjujem, spreminjam po občutku, če vidim, da kaj manjka ipd.

Si kdaj ustvarila popolno jed navzven, ki je imela resnično 'ogaben' okus?  

Ja, enkrat pa, bolj »zdravo« kuhanje ne uspe vsakič. Za mami sem enkrat želela za materinski dan speči ovsene mafine z borovnicami, seveda kar po občutku, brez recepta. Navzven so pečeni izgledali super in elegantno, toda navznoter so bili takšni pacasti, žvečljivi, brez okusa, ker sem želela uporabiti čim več ovsenih kosmičev, ti pa so nase vezali ogromno tekočine in potem tekstura mafina sploh ni bila prava.

Ali raje kuhaš ali pečeš? Zakaj?

Oboje, toda verjetno malo bolj kuhanje kot pečenje, ker ob peki v pečici ne morem nič več ekstra spreminjati oz. dopolnjevati jedi, medtem ko če se nekaj kuha na kuhalni plošči, lahko to večkrat poskusim, kaj dodam, spremenim, bolj sem »v kontaktu, stiku« z jedjo.

Slano ali sladko? Zakaj?

Oboje, ker ko imam primanjkljaj sladkorja, slej ko prej pride tudi želja po slanem. Če je sladko, mora biti osvežilno sladko-kislo, ne samo direktno čokoladno, kakšno jagodičevje mora biti zraven, slano pa ni omejitev, le da ni preslano. Delam rada oboje, ustvarjam tako slane kot sladke stvari, toda več je sladkih sladic, zajtrkov in več slanih kosil, večerij.

Zakaj in katera je tvoja najljubša kuharska specialiteta, za katero upaš priseči, da bi sezula tudi naše sodnike?  

Verjetno kakšna od mojih sladic, ki vsebuje bolj zdrave sestavine, morda browniji brez pečenja,  mogoče bananine palačinke ... videti bi morala, kakšen odnos imajo sodniki do okusov bolj zdravo pripravljene hrane, da bi lahko popolnoma trdila. 

Koliko časa na dan/teden preživiš v kuhinji?

Glede na to, da študiram, čez teden vedno rada kuham v študentskem domu, toda tam je res mala kuhinjica in zato lahko kuham bolj skromno, zato pa rada pridem domov čez vikend z različnimi idejami in sem v kuhinji, dokler ne poskusim/naredim vsega, kar sem imela v mislih, včasih sem zelo hitro konec, včasih pa ne vem, kdaj se je obrnil ves dan.

Tvoje najljubše in najmanj ljubo kuharsko opravilo, česa res ne maraš?  

Najljubše je celotno kuhanje in na koncu prezentacija pripravljenega na krožnik, najmanj ljubo pa verjetno rezanje čebule, ne zaradi česa posebnega, ampak ker imam očitno res občutljive oči za čebulo in me vedno spravi do solz in me oči pečejo še potem, ko je že davno zrezana.

S čim nameravaš navdušiti naše sodnike?

S tem, da bom poskusila čim več novih tehnik, da bom kreativna in ustvarjala kombinacije, ki bi bile nekaj čisto novega. Odlično pa bi se tudi počutila, če bi lahko poleg kuhanja kot takega v recepte/jedi vključila kakšno bolj zdravo sestavino in pokazala, da ni vedno samo »mastno slastno«.

Se ti zdi, da bo v MasterChefu težko?  

Prej kot težko bi rekla, da bo zanimivo, pestro, vsak od tekmovalcev se bo zagotovo soočil s čim popolnoma novim in lahko, da bodo kakšni težji trenutki. Toda sama komaj čakam preizkušnje, ker vem, da se bom iz njim ogromno naučila, sama sebi želim postaviti zahtevne ideje in zalogaje, ker me zanima, kako bi jih rešila, kako daleč bom prišla in kje je meja mojih zmožnosti.

Katerega od naših sodnikov te je najbolj strah in s kom misliš, da boš razvila najboljši odnos? Zakaj?  

Najbolj me je strah Luke Jezerška, ker obvlada področje tradicionalne kulinarike, kjer morda še nisem tako vešča. Občutek imam, da se bom najbolj ujela s Karimom, če bi ga uspela navdušiti s kakšnimi sladicami, ali pa morda Bineta s kakšno novo kombinacijo, modernim zasukom kake jedi.

Če bi lahko en teden kuhala z enim od sodnikov, koga bi izbrala?  

Težka izbira, ampak verjetno bi izbrala Bineta Volčiča, ker me zanima njegov pristop kuhanja, razmišljanja, vseh tehnik.

Kako misliš, da se boš spopadala s stresom pred kamerami?  

Upam, da lahkotno kot se le da. Želim si, da bi stres čim manj vplival na moje kuhanje in to, da pokažem, kaj znam, toda vsi vemo, da smo le ljudje in da včasih lahko klonimo pod stresom. Poznam par tehnik sproščanja, vem, kakšen je občutek, ko me prevzema stres in upam, da bom čim hitreje ustavila zametke.

Če bi bila hrana, katera hrana bi bila in zakaj?

Verjetno bi bila datelj, ker je dokaj vsestranski in morda ne toliko poznan. Je odlično sladilo, dodatek h oreščkom, raztopiš ga lahko v kašah, uporabiš kot pasto v nadevih, za bazo tortic brez peke za vezivo ipd.

S kom bi se spopadla v kuharskem dvoboju in zakaj?

Zalogaj bi mi bil, če bi se spopadla z mojstrom določene tehnike, npr. če bi bil nekdo res odličen v slaščicah, bi me zanimalo, kako lahko sama najbolj odprem svojo domišljijo in poskušam biti kos nasprotniku. Nimam specifične osebe, s katero bi se rada spopadla, le da bi bil nasprotnik meni res izziv, ki bi me prisilil, da se potrudim maksimalno.

Si gledala prejšnje sezone šova MasterChef? Česa se najbolj spominjaš, katerih izzivov, trenutkov?

Gledala sem večino prejšnjih sezon. Z veseljem bi sodelovala v izzivu za babyshower, ker se mi zdi, da imam estetiko za dekoriranje jedi, zanimiv mi je bil lanski izziv z zvezdicami in predvsem krokenbuš, ki ga je poskusila narediti Kimi in tako žal mi je bilo, da ji je spodletelo le pri postavitvi (sama sem šla po koncu kar brskat po internetu, kako bi to najlažje sestavila), zares inovativen mi je bil tudi izziv sladic z okusom različnih koktajlov. Spomnim se tudi trenutka, ko je Bruno skoraj odšel domov in ga je Žiga rešil in kako sta si takrat kot dva brata skočila v objem.

Kdo so bili tvoji favoriti prejšnjih sezon?

Če izpostavim lanski Masterchef, zagotovo tako Bruno kot Žiga, in tudi Kimi ter Adam, on mi je bil prava faca.

Kaj si se naučila z gledanjem prejšnjih sezon?

Da moraš biti inovativen, da kljub začetnim napakam ne smeš izgubiti glave in poskusiš v danem času narediti čim več, rešiti in dostaviti jed, da se na začetku ni najbolj smiselno takoj zaleteti, toda si vzeti minutko za premislek in nato poskusiti izvršiti svojo najboljšo idejo. Hkrati pa sem se naučila tudi, da kljub temu, da misliš, da si pripravljen na vse možno, lahko dobiš predse izziv, ki si ga ne bi mogel nikoli predstavljati.

Izberi si poljubnega sodnika. Predstavi nam trihodni menu, ki bi mu ga pripravila.

Bine Volčič:  

Predjed: hrustljave kruhove rezine s skutinim bučnim namazom in drobnjakom

Glavna jed: pečen nadevan sladki krompir s piščancem, karamelizirano čebulo z avokadom in  čičerikinim prelivom s sokom rdeče pese

Sladica: čokoladni in malinov mousse na posteljici iz pistacije in mete

Kako bi ta menu prodala z besedami?

Za predjed naj vam brbončice ogrejejo hrustljavi grižljaji popečenega kruha in aroma zdrobljenih pečenih bučnih semen v družbi gladke skute in osvežilnega drobnjaka.  

V glavni jedi lahko pričakujete eksplozijo kremnosti in kontrasta med sladkim in kislim, ki ga dopolnjuje sočnost piščančjih rezin, obogatenih s sladkobo čebule.  

Za sladico pa naj vam brbončice osveži še lahkoten mousse v kombinaciji čokolade in maline na hrustljavi posteljici iz praženih pistacij, kjer svežino in okuse med sabo dopolnjuje in zaokroži metina krema.  

Če bi imela nekoč svojo restavracijo, kakšno bi imela? Opiši atmosfero, prostor, menu …  

Imela bi restavracijo z veliko beline, naravnih tonov, lesa, zelenja, kamna, oken, ki bi dala občutek, da prostor zares diha. Nekaj, kamor bi se ljudje prišli tudi mentalno spočit od vsega hitenja, ki smo ga vajeni vsak dan. Atmosfera bi bila prijazna, nežna, osvežujoča in menu bi bil sestavljen iz različnih skled, uravnoteženih jedi, jedi na žlico, mesnih in morskih specialitet, nobena skupina živil ne bi bila izključena, ob vhodu bi bila tudi steklena predstavitev dnevnih sladic. Poudarek bi bil na čudoviti dodelani prezentaciji jedi in postrežbi na najraznovrstnejših krožnikih.

Kaj bi naredil z nagrado, če bi zmagala MasterChef?

Moja želja je nekoč imeti lastno podjetje za prehransko svetovanje, izobraževati ljudi o pomenu kvalitetne prehrane, imeti individualna svetovanja, morda celo lasten lokal z uravnoteženo prehrano, torej bi bil denar namenjen za podjetniške sanje.