Zala Pungeršič

Starost: 23 let
Kraj: Šmarješke Toplice
Izobrazba/zaposlitev: študentka

Opiši se v nekaj stavkih.

Sem optimistka, ki na življenje, včasih malo naivno, vedno glede s svetle strani. Gotovo nisem ena tistih, ki ima natančno določene cilje, večkrat se preprosto prepustim toku in plavam, kamor me nese. Vsako priložnost, ki mi je dana izkoristim – večkrat tudi brez premisleka. Ni me strah izzivov in novih preizkušenj. Iznajdljiva in prilagodljiva v vsakem okolju in v vsaki situaciji. Tisti žar v očeh mi dajejo ljudje, s katerimi se obdajam – njihove zgodbe in kultura. Vedno sem rada v dobri družbi, kjer me poznajo kot energično, empatično, zgovorno in vedno lačno. 

Kdaj si se prvič 'srečala' / 'spopadla' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.

Moji kuharski začetki sežejo v osnovno šolo, ko sem nama z očetom, ko je bila mami še v službi, pripravljala kakšne manj zahtevne obroke. Velikokrat pa sem tudi dokončevala jedi, ki si jih je zamislila in tudi že začela pripravljati mami. V osnovni šoli sem se v sklopu gospodinjskega krožka udeležila tudi kuharskega tekmovanja. 

Katera je bila tvoja prva kuharska mojstrovina in kdo jo je prvi poskusil? 

Težko vprašanje. Kaj je bila ta kuharska mojstrovina, žal ne vem, zagotovo pa so jo prvi poizkusili in strokovno ocenili moji družinski člani. 

Največji eksperiment, ki si ga izvedla v kuhinji?

Vedno ustvarjam po navdihu in glede na to, kateri letni čas je, kaj se najde v domači shrambi, v hladilniku, zamrzovalni skrinji, na domačem vrtu, njivi ali pa glede na to, kaj je v trgovini v akciji. Zato je skoraj vsako moje kuhanje eksperiment. 

Bi rekla, da si v kuhinji urejena in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos? 

Odvisno od jedi, ki jo pripravljam, in časa, ki ga imam na voljo. Večkrat sicer vlada moj, kot mu pravim, urejeni kaos. Čeprav je na zunaj včasih videti, kot da bi bili sredi neurja, sama vedno vem, kje imam kaj in kaj moram še postoriti. Sicer pa se po navadi receptur nikoli ne držim do potankosti, vedno kaj odvzamem, dodam, zamenjam. 

Si kdaj ustvarila popolno jed navzven, katere okus ni bil najboljši? 

Ob poskušanju mojih jedi (zaenkrat) še nihče ni ničesar izpljunil. 

Ali raje kuhaš ali pečeš? Zakaj?

Pečica je zakon, vendar pa sem se zadnja leta bivanja v študentskem domu naučila (pre)živeti tudi brez nje. Zato mi je sedaj ljubše kuhanje, ker lahko sproti poizkušam, dodajam sestavine, začimbe in tako zagotovo vem, da bo jed na koncu okusna. Pri peki pa velikokrat ni prostora za napake in popravke. 

Slano ali sladko? Zakaj?

Slano v vsakem primeru. Že od nekdaj. Vedno se mi 'zalušta' slano, skoraj nikoli sladko.

Zakaj in katera je tvoja najljubša kuharska specialiteta, za katero upaš priseči, da bi sezula tudi naše sodnike? 

Trenutno ne upam staviti še na nobeno jed, ki bi sezula sodnike. So pa določeni elementi v vsaki jedi, ki jo pripravim, ki zagotovo dodajo tisti "vau" efekt. 

Koliko časa na dan/teden preživiš v kuhinji?

Vsak dan od pol ure do celega dneva, odvisno od tega, koliko časa mi vzamejo druge življenjske obveznosti, pa tudi od tega, kakšna je priložnost, jed in za koga kuham. 

Tvoje najljubše in najmanj ljubo kuharsko opravilo, česa res ne maraš? 

Obožujem kuhanje in ne maram pospravljanja po kuhanju.

S čim nameravaš navdušiti naše sodnike?

S svojo energičnostjo, zagnanostjo in iznajdljivostjo.

Se ti zdi, da bo v MasterChefu težko? 

Zagotovo! Novi preizkusi, ki se jih sicer (še) ne bojim. Hkrati pa vem, da se moram še veliko naučiti. Zato se neizmerno veselim, da se bom lahko učila od najboljših. 

Katerega od naših sodnikov te je najbolj strah in s kom misliš, da boš razvila najboljši odnos? Zakaj? 

Najbolj me je strah slaščičarskega mojstra Karima, ker si s sladicami nismo čisto na ti. Najboljši odnos pa mislim, da bom razvila z Luko, zaradi njegove sproščenosti in domačnosti. Bine me bo zagotovo spodbudil s svojo noro energijo. 

Če bi lahko en teden kuhala z enim od sodnikov, koga bi izbrala? 

Luko Jezerška. 

Kako misliš, da se boš spopadala s stresom pred kamerami? 

Bomo videli, večjih težav ne bi smela imeti. Upam, da se bo vsa nepotrebna trema spremenila v tisto pozitivno – ki te spodbudi in ti da še večji zagon. 

Če bi bila hrana, katera hrana bi bila?

Karkoli morskega. Preprosto – ali jo obožuješ ali pa sploh ne maraš.

Če bi imela nekoč svojo restavracijo, kakšno bi imela? Opiši atmosfero, prostor, menu ... 

Prej kot lastno restavracijo bi sicer imela svoj catering, kjer bi lahko razveseljevala več ljudi ob njihovih najlepših življenjskih dogodkih, na različnih prostorih. Če pa bi se odločila za odprtje svoje restavracije, pa bi to bila majhna, butična in domačna gostilnica s sezonskimi meniji, pripravljenimi iz domačih sestavin. V taki restavraciji se lahko posvetiš vsakemu gostu posebej in omogočiš tudi posebne želje.

Kaj bi naredila z nagrado, če bi zmagala MasterChef? 

Del nagrade bi zagotovo porabila za čisto svojo prvo kuhinjo v novem stanovanju – da bi lahko še naprej ustvarjala. Naredila bi eno dobro zabavo za vse prijatelje in sorodnike – z dobro hrano in pijačo, kakopak. Ostalo pa bi vlagala naprej v nova kulinarična znanja in raziskovanja.