Katja Ulčar

Starost: 25 let

Kraj: Ljubljana

Izobrazba/Zaposlitev: diplomirana ekonomistka (UNI)/ustvarjalka digitalnih vsebin

Življenjski moto: Samo enkrat se živi.

Opiši se.

Sem ljubiteljica vsega lepega in strastna nakupovalka. Prej kot za lepim moškim se obrnem za lepimi čevlji, ki so tudi moja šibka točka (le stežka jih pustim v trgovini). Prihajam iz okolja, ki mi ga le redkokdo pripiše – s podeželja oz. z manjše kmetije, kjer kot edini živali kraljujeta maček in pes, ki ga naravnost obožujem. Imam mlajšega brata, s katerim sva že vse življenje na bojni nogi, a si 100-odstotno krijeva hrbet. Tako pač je, ko ti po petih letih in pol neko majhno bitje ukrade del pozornosti, ki je bila prej namenjena le tebi. 

Če česa res ne prenesem, so to počasni ljudje (sploh če tudi razmišljajo počasi), sem pa tudi zelo občutljiva na zvoke iz okolja – posebej neprijeten se mi zdi zvok kosilnice pod oknom ob sedmih zjutraj. Direktno na najobčutljivejši živec pa mi trkata hrustanje in cmokanje. Moti me vpitje, sploh če je namenjeno meni. Ne maram, da mi nekdo ukazuje. Čim slišim, da mi nekdo reče 'moraš' ali 'ne smeš', obstaja velika verjetnost, da bom zanalašč storila obratno. Le stežka se me kaj dotakne, celo najbližji so včasih šokirani, ker me določene stvari ne ganejo. Zaradi neljubih situacij, za katere sama nisem povsem odgovorna, se ne vznemirjam predolgo; hitro jih predelam in prebolim. Zelo nerada se spuščam v konflikte, sploh če vidim, da nasprotna stran ni dovzetna za drugačno mnenje in je zaverovana v svoj prav.

Na življenje vedno gledam s svetle plati in izkoristim vsako priložnost, ki mi je dana. Izredno rada zapuščam območje udobja in preizkušam stvari, ki od mene zahtevajo ogromno poguma. Vedno se rada znajdem na področjih, ki na videz niso ravno tipična za meter in pol visoko blondinko. Eden mojih ljubših konjičkov je vožnja s štirikolesnikom po okoliških gozdovih, včasih sem trenirala nogomet, voziti pa znam tudi traktor. 

V življenju sem imela srečo, da sem si nabrala izkušnje v poklicu, ki me je privlačil že od mladih nog (poleg organizatorke porok). Pridobila sem izkušnje na področju odnosov z javnostmi in ugotovila, da izredno rada delam z ljudmi, odkrila pa sem tudi, da je moja strast in talent (poleg kuhinje) organizacija dogodkov, zlasti zato, ker se zadeve odvijajo hitro, jaz pa vedno rada lovim zadnje minute. 

Najbolj zabavna zgodba o tebi?

Lani poleti sem sredi tedna gostila pet prijateljev. Pripravila sem večhodni meni. Po dveh predjedeh smo se odločili narediti premor na balkonu. Ker je eden od prijateljev kadil, sem želela dobro zapreti balkon, da ne bi v hiši smrdelo po cigaretnem dimu. Nekaj čez polnoč smo ugotovili, da sem balkon zaprla tako dobro, da ga z zunanje strani ne gre odpreti. Doma ni bilo nikogar razen nas, moj telefon je ostal na kuhinjskem pultu, na pamet pa sem znala le telefonski številki svojih staršev, ki so bili na dopustu. S prijateljičinim telefonom sem poklicala mami, da mi je posredovala bratovo telefonsko številko – on je bil naše edino upanje. A mali (posrečen, kot je) se ni javljal na tuje številke – klicali smo ga najmanj 20-krat, in to s petih različnih telefonov. Ura je bila že krepko čez eno zjutraj, v pečici je bil rostbif, na štedilniku se je (na srečo na nizki temperaturi) cmarila rižota, mi pa še vedno nismo vedeli, kako priti z balkona. Okrog pol druge zjutraj je mami vendarle uspelo priklicati mojega brata, da nam je prišel odpret. Vsak, ki je po tem pripetljaju prišel k meni na obisk, se raje dvakrat prepriča, kako zapiram vrata. Kar pa zadeva hrano – rostbif je bil popolnoma prepečen, rižota pa je imela na dnu temno hrustljavo skorjico. Še sreča, da je bila pečica ugasnjena, štedilnik pa nastavljen na zelo nizko temperaturo.

Najbolj žalostna zgodba o tebi?

Premišljujem, ali se me redkokdaj kaj dotakne ali imam to srečo, da me življenje še ni postavilo pred tako težke preizkušnje, ki bi me zaznamovale z neizmerno žalostjo. Verjetno bolj to drugo. Edina stvar, ki se me je nekoliko bolj dotaknila, je bila Paceva nenadna smrt. Paco je bil naš pes, mešanec bernardinca in nemškega ovčarja, tehtal pa je neverjetnih 55 kg. Ko je umrl (zadela ga je kap), ni bil star niti dobro leto dni. Novico mi je mami javila, ko sem bila na znankini poroki. Tisti dan in še naslednjih nekaj tednov je imelo grenak priokus. Mami se je dolgo upirala posvojitvi novega psa, a se je omehčala, ko je zagledala oglas za psička, ki je bil na las podoben Pacu. Takoj naslednji dan (in leto dni po Pacevi smrti) smo šli po novega družinskega člana – Tobija.

Kdaj si se prvič srečala oziroma 'spopadla' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.

Moj prvi samostojni kuharski podvig se je zgodil v prvem razredu osnovne šole. Ko sem prišla domov, me je običajno tam pričakala babica. Nekega dne pa sem prišla domov še pred njo, zato sem čutila odgovornost, da poskrbim za kosilo. Prebrskala sem nekaj časopisov, našla recept za goveje zrezke v čebulni omaki in se lotila dela. Ko je babica prišla domov, je začudena ugotovila, da sem čisto sama pripravila zrezke. Omako je ona nato samo še zgostila, jed pa je bila fantastična – za prvošolčka.

Kdo te je navdihnil za kuhanje – šovi ali mama in babica?

Nad kuhanjem sem se navdušila zaradi več dejavnikov – že od malega sem spremljala kuharske oddaje in šove, vedno me je najbolj pritegnila sama estetika in raznovrstnost jedi, še posebej pa so me navduševale sladice izpod rok velikih mojstrov. Sladice mi še danes veliko pomenijo tudi zato, ker moja babica pripravlja izvrstne piškote. Mami je zase vedno pravila, da nima talenta za peko, ker nima potrpljenja in natančnosti, zato niti ni nikoli poskušala peči. Ker sem vedno prisegala na pristne domače piškote, me je to spodbudilo, da se peke lotim tudi sama, vedno bolj sem se navduševala nad njo. Vrh ledene gore pa je bila moja tetica (mamina sestra). Na vsem lepem je začela rojstnodnevne torte delati doma. Okusi, ki jih je pričarala, so bili fenomenalni in želela sem si samo še nečesa – pripraviti boljšo in lepšo torto kot ona. Torte so bile samo povod za željo, da bi izboljšala tako videz kot okus vsake jedi.

Katera je bila tvoja prva kuharska mojstrovina in kdo jo je prvi poskusil? 

Moja prva kuharska mojstrovina (če se temu lahko tako reče), so bili mafini, ki sem jih spekla za sošolce v srednji šoli. Sicer pa je bil nekoliko večji podvig torta pavlova, ki so jo poskusile moje prijateljice. Sprva so bile zelo skeptične, ker so vse imele že neprijetne izkušnje s to torto, a so jo nato vse pojedle kot za šalo.

Največji eksperiment, ki si ga izvedla v kuhinji?

Skoraj vsaka moja jed je pravi eksperiment. Kadar kuham nekaj, kar je zame novo, si sicer ogledam nekaj receptov in postopkov, a na koncu običajno naredim po svoje oz. po občutku. Tako počnem zato, ker se je izkazalo, da je rezultat veliko boljši, kot če natančno sledim receptu. Seveda so izjema sladice – predvsem biskviti.

Bi rekla, da si v kuhinji urejena in se držiš posodic, meric in postopkov, ali vlada popoln kaos? 

Jaz temu rečem kreativni nered. Ne bi rekla, da je kaos, ker običajno še vedno vem, kje je kakšna stvar.

Si kdaj ustvarila na videz popolno jed, ki je imela resnično 'ogaben' okus? 

Torta za mamin rojstni dan je na pogled res veliko obetala, a sem naredila napako, ker je v eni od krem prevladal okus poprove mete. Torta vseeno ni bila ogabna – smo jo pojedli. Zavedam pa se, da bi lahko bila mnogo boljša. Ponesrečila se je tudi ena mojih prvih orehovih potic. Popolna na pogled, a suha kot hudič – dedi me je vprašal: »Kdaj si jo pa naredila? Spomladi?« Bila je praktično že jesen.

Ali raje kuhaš ali pečeš?

Skoraj vsako kosilo ali večerja se vsaj delno pripravlja v pečici. Mi je pa v velik užitek držati v rokah kuhalnico in nekaj mešati na štedilniku. Ker si po naravi upam tvegati, raje pečem – na štedilniku so možne hitre spremembe, če pa si pri peki zafrknil, si pač zafrknil.

Slano ali sladko?

Začelo se je s sladkim. Privlačilo me je predvsem to, da se večina postopkov zdi kot nek skupek kemijskih reakcij, ki pripelje do popolnega rezultata. Obenem sem ugotovila, da me kuhanje, pri katerem sta potrebni velika zbranost in natančnost, v resnici pomirja. Všeč mi je tudi to, da lahko z lastno domišljijo ustvariš pravo mojstrovino, ko usklajuješ barve (mahnjena sem na pastelne odtenke).

Katera je tvoja najljubša kuharska specialiteta, za katero upaš priseči, da bi "sezula" tudi naše sodnike? 

Jed, ki je še vsakogar "sezula", so bili njoki z muškatno bučo, slanino in brstičnim ohrovtom. Verjamem, da niti sodniki ne bi ostali ravnodušni.

Koliko časa na dan/teden preživiš v kuhinji?

Odvisno od tega, koliko mi ga dopuščajo ostale obveznosti. V decembru sem pripravila projekt 'Mesec hvaležnosti', ki je potekal na mojem profilu na Instagramu. Vsak dan sem spekla/naredila novo sladico, fotografije katere sem skupaj z zgodbo objavila na svojem profilu. Takrat sem kljub vsakodnevnim študijskim obveznostim 10-urnem delovniku v kuhinji preživela še približno tri ure dnevno.  Povprečno sicer na delovni dan v kuhinji preživim do dve uri in pol, kadar sem prosta, pa tudi do 10 ur dnevno – si kar privoščim.

Tvoje najljubše in najmanj ljubo kuharsko opravilo? Česa res ne maraš? 

Moj najljubši del je realizacija ideje, torej samo kuhanje. Najbolj pa sovražim pomivanje posode, ker je ne pomivam sproti in me na koncu v koritu pričaka gora umazane posode, ki jo včasih drgnem še eno uro po tem, ko je že vse pripravljeno.

S čim nameravaš navdušiti naše sodnike?

S svojo energičnostjo, ki jo bom skušala izliti v vsako jed, ter nenavadnimi, a izvrstnimi kreacijami.

Se ti zdi, da bo v MasterChefu težko? 

Ne mislim, da bo težko, bo pa to zagotovo velika preizkušnja. Sama nerada neko situacijo opredelim kot problematično, torej kot neko težavo, ampak vsako težko nalogo vidim kot izziv – te pa premagujem z največjim veseljem.

Katerega od naših sodnikov te je najbolj strah in s kom boš verjetno razvila najboljši odnos? 

Najbolj me je strah Bineta, ker ima po mojem mnenju največja pričakovanja in najvišje standarde, kar mi je sicer po eni strani tudi všeč, ker lahko le tako napreduješ. Najboljši odnos pa bom verjetno vzpostavila s Karimom, ker se zdi, da je takšna nežna duša, ki je vedno pripravljena deliti samo pozitivno energijo.

Če bi lahko en teden kuhala z enim od sodnikov, koga bi izbrala? 

Težko izberem med Luko in Karimom. Vem, da bi mi Karim dal zlata vredne nasvete na področju slaščičarstva, a mislim, da bi raje izbrala Luko, ker me vedno bolj privlači tradicionalna kuhinja, to pa ima Luka v malem prstu in me lahko ogromno nauči.

Kako misliš, da se boš spopadala s stresom pred kamerami? 

Menim, da mi kamera ne bi smela povzročati večjega stresa.