Daša Fiegl

Starost: 29 let

Kraj: Nova Gorica

Izobrazba: frizerski tehnik

Opiši se:

Svojeglava, prilagodljiva, poštena, muhasta, v veliko primerih perfekcionistka, natančna, zabavna, avanturistična, občutljiva. Včasih se mi zdi, da imam več osebnosti, ker so stvari, ki jih počnem zelo različne. Moja razpoloženja se hitro spreminjajo, zato je včasih težko vedeti, kako bom na neko stvar reagirala.  

Pogosto menjavam službe, ker se v monotonosti ne dobro znajdem. Poklic, ki ga opravljam trenutno, obožujem – je vse, kar sem si vedno želela, pisan mi je na kožo. Polovico leta komaj shajam z delom, potovanji in hobiji, pozimi pa se umirim, veliko počivam ter se posvečam bližnjim, športu in sami sebi. Poleg mojih hobijev, občasno obiskujem meditacije, saj sem precej poduhovljena in globoka oseba. 

Večino časa sem nasmejana, zabavna in polna energije. Imam zelo dober občutek za ljudi, dobro presojam in sprejemam drugačnost, ta me zelo pritegne. Obožujem potovanja in spoznavanje novih ljudi in kultur. Večino časa sem zelo aktivna, šport in premikanje na splošno mi pomeni ogromno. 

Imaš domače ljubljenčke? 

Imam psa Tomija, ameriškega staffordshirskega terierja. Kaže vse značilnosti te pasme. Star je eno leto in poskrbi, da sem vsak dan nasmejana. V njega vlagamo veliko truda in šolanja. Za psa sem se odločila tudi zaradi tega, da bo vsaj on lahko sledi mojemu hiperaktivnemu obnašanju, vendar sem se kar konkretno zmotila. Je kar umirjene sorte, obožuje poležavanje in crkljanje, če je le možno v postelji.

Kdaj si se prvič 'srečala' /'spopadla' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.

Ne spomnim se, bila sem še otrok. Se pa spomnim trenutka, ko smo bili s starši na dopustu in sem na polju ukradla koruzo ter iz nje želela narediti kokice. Kot otrok sem bila precej trmasta in svojeglava tako, zato mi starši niso mogli dopovedati, da iz te koruze ni možno narediti kokic. Vseeno so mi dovolili, da packam po kuhinji. Koruzo sem pražila v ponvi, ko je bila že precej trda pa sem dojela, da kokic ne bo. Vanjo sem dodala sol in kečap, vse skupaj premešala in postregla staršem. Rekla sem, da morata pojesti. Sedela sta za mizo, izgubljeno gledala v to čudo in zadrževala smeh, da me ne bi še bolj razočarala.

Kdo te je navdihnil za kuhanje: šovi ali mama, babica ... Nekdo od družinskih članov?

Kuhati sta me naučili mama in babica. To sem razumela kot neko opravilo, ki bi ga morala znati vsaka ženska, zato temu nisem posvečala preveč pozornosti. Stvari, ki jih "morajo vsi znati", me namreč nikoli niso zanimale. Mislim, da sem se nad kuhanjem navdušila samo sebe, ko sem začela sama skrbeti zase. Sodelavci, fant in prijatelji so me večkrat pohvalili, kar je pripeljalo do tega, da sem se s tem začela ukvarjati.

Bi rekla, da si v kuhinji urejena in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos?

V kuhinji uživam le, če je urejena in čista. Vedno, če se le da, čistim sproti. Seveda se zgodi, da v kuhinji kdaj nastane kaos, ampak se ga skušam čim prej znebiti. Sem precej iznajdljiva, tako da hitro najdem rešitev. Sledenje meric in branje receptov pa mi predstavlja kar velik problem.

Slano ali sladko? Zakaj?

Slano. Že več let pazim, da ne jem sladkorja. Ko se odločim za sladke jedi, jih zato sladkam z medom, temno čokolado ali čim drugim. Sladka hrana me zasvoji in slabo vpliva na moje počutje, zdravje. Seveda pa so dnevi, ko si z veseljem privoščim kos torte, rogljiček ali sladoled.

Katera je tvoja najljubša kuharska specialiteta, za katero upaš priseči, da bi sezula tudi naše sodnike?

Pizza in ribji brodet.

Katerega od naših sodnikov te je najbolj strah in s kom misliš, da boš razvil najboljši odnos? Zakaj?

Strah me je vseh treh, vsakega po svoje. Luka ima osebnost, za katero mislim, da je podobna moji. Mogoče bi se z njim najbolj ujela. So pa vsi trije prijetne osebe, ki jih z užitkom gledam in poslušam.