Bruno Šulman

Starost: 21 let

Kraj: Ljubljana

Izobrazba/Zaposlitev: študent psihologije

Življenjski moto: Dajmo kuhati, dajmo se zabavati!  

Opiši se:

Sem take vrste oseba, ki se ji mora ves čas nekaj dogajati. Za vse je vedno premalo časa, ampak uživam v življenju, kot ga imam. Moj običajni dan se vrti okrog študija psihologije in treningov atletike, preostali čas pa zapolnijo še druženja s prijatelji in seveda kuhanje. V prihodnosti pa upam, da bo kuhanje lahko prišlo na prvo mesto, ker se v njem najbolj vidim.

Najbolj zabavna zgodba o sebi ...

Na enih od uvodnih vaj na faksu smo se pogovarjali, v kateri smeri želimo poklicno delati, nekaj jih želi biti kliničnih psihologov, nekateri terapevti, drugi v kadrovski psihologiji, jaz pa bi rad imel svojo slaščičarno/bistro. Vseeno pa mi je študij zelo všeč in vem, da ga bom lahko v prihodnosti dobro uporabil.

Najbolj žalostna zgodba o sebi ...

Ne morem se ravno pritoževati nad svojim življenjem, cenim to, kar imam in kar sem doživel. Največji poraz, ki sem ga doživel, so moje konstantne bitke s stotinkami in popolnim tekom na 400 metrov z ovirami, ki nikoli ne pridejo v pravem trenutku, tako da sem za las zgrešil marsikatero medaljo in normo za večjo tekmo, ampak kljub temu še vedno vztrajam.  

Imaš domače ljubljenčke?

Ne, žal. Ko bom velik, bom zagotovo imel psa. 

Kdaj si se prvič 'srečal' /'spopadel' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.

Kuhanje imam rad, odkar pomnim. Že kot majhen sem se igral z lonci in kuhalnicami. Prvi resen spomin na kuhanje pa je pri desetih letih, ko sem klical mami v službo, ali je en kilogram moke za piškote dovolj, potem pa sem kar sam začel sestavljati recepte kot po tekočem traku.

Kdo te je navdihnil za kuhanje: šovi ali mama, babica ... Nekdo od družinskih članov?

Zdi se mi, da sem se sam. Kuhanje je, kot kaže, del mene in se mi zdi, da je to samo prišlo ven, brez zunanje pomoči. Pozneje pa so ljubezen do kuhanja povečevali še internet in oddaje Masterchefa.

Katera je bila tvoja prva kuharska mojstrovina in kdo jo je prvi poskusil?  

Če se ne motim, sem pri 11 letih naredil kakavove piškote, v katere sem dal košček breskve in na vrh stepen beljakov sneg. Mislim, da jih je prva poizkusila mami in zelo pohvalila, ne vem pa, ali so bili res dobri ali me ima samo tako rada.

Največji eksperiment, ki si ga izvedel v kuhinji? Si kdaj poskušal z mešanjem poljubnih sestavin in ustvarjanjem lastne recepture po svojem občutku in kakšen je bil končni rezultat?

Zagotovo moja zmagovalna sladica na tekmovanju za Nov okus Ljubljane 2018. Z omejenega seznama sestavin sem moral sestaviti svojo jed in skombiniral sem hokaido bučo in jabolka in naredil eno svojih najboljših sladic. Mousse tortica iz buče in jabolk s kokicami iz ajdove kaše. Še sam ne morem verjeti, kako je to tako dobro delovalo skupaj, ampak takega mnenja so bili tudi sodniki na tekmovanju, ki so me najbolje ocenili.

Bi rekel, da si v kuhinji urejen in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos?  

Če bi rekel, da sem urejen med kuhanjem, bi takoj slišal kaj od domačih na to temo. Pospravljena kuhinja med delom je nekaj, pri čemer moram še delati. Kar pa zadeva postopke, se pri sladkih jedeh rad držim mer, pri slanih pa vse po občutku.

Ali raje kuhaš ali pečeš? Zakaj?

Oboje zelo rad!

Slano ali sladko? Zakaj?

Začel sem s sladkim, tam sem se zaljubil v kuhinjo, med pripravo za Masterchef pa sem zelo vzljubil tudi pripravo slanih jedi. Vseeno pa za las še vedno zmagajo sladke jedi.

Zakaj in katera je tvoja najljubša kuharska specialiteta, za katero upaš priseči, da bi sezula tudi naše sodnike?  

Nimam posebne specialitete, imam pa vseeno nekaj asov v rokavu!

Koliko časa na dan/teden preživiš v kuhinji?

Odvisno, kdaj. Med poletjem kuham vsak dan, večkrat na dan in ves čas nekaj eksperimentiram. Med izpitnim obdobjem pa grem raje kot v kuhinjo jest na bone.

Tvoje najljubše in najmanj ljubo kuharsko opravilo, česa res ne maraš?  

Najljubši mi je občutek, ko poizkusiš, kaj si skuhal, in je točno tako, kot si si zamislil, najmanj pa mi je pri srcu, seveda, pospravljanje.

S čim nameravaš navdušiti naše sodnike?

Čeprav sem amaterski kuhar, vedno rad poskušam še neznano in sem raje malo bolj drzen kot preveč previden. Upam, da jih bom lahko navdušil s kakšno tako kombinacijo, ki je sami še niso preizkusili in bo ravno prav sodobna, tehnična in boljša od drugih.

Se ti zdi, da bo v MasterChefu težko?  

Ja, gotovo. V zadnjih dveh mesecih pred začetkom sem se res veliko pripravljal, dobil več samozavesti za tekmovanje, ampak vem, da me v Masterchefu lahko še marsikaj preseneti – kljub vsem pripravam namreč v mojem kuharskem znanju obstaja še precej prostora za izboljšave.

Katerega od naših sodnikov te je najbolj strah in s kom misliš, da boš razvil najboljši odnos? Zakaj?  

Najbolj mi je všeč Bine, ker je najbolj moderen in najbolj kompleten kuhar od vseh treh (po mojem mnenju, brez zamere, Luka in Karim), tako da res upam, da ga navdušim. Strah me ni nobenega od njih, se mi pa zdi, da je Luka najmanj predvidljiv.

Če bi lahko en teden kuhal z enim od sodnikov, koga bi izbral?  

Bineta! To bi bila super izkušnja, iz katere bi se ogromno naučil. Njegova kuhinja je najbolj podobna smeri, v katero se mi zdi, da pelje tudi mene. Za kakšen slaščičarski nasvet pa bi z veseljem šel do Karima, glede domače kuhinje pa k Luki.

Kako misliš, da se boš spopadal s stresom pred kamerami?  

Mislim, da bo šlo. Vajen sem stresa iz vseh atletskih tekmovanj in upam, da bom znal to prenesti v oddajo.