Brina Robinik Kobal

Starost: 21 let

Kraj: Ljubljana

Izobrazba/zaposlitev: študentka komunikologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Opiši se v nekaj stavkih.

Ime mi je Brina, stara sem 21 let in prihajam iz Ljubljane. Čeprav je o sebi najtežje govoriti, je prvo, kar mi pride na misel, da sem zagotovo zelo energična oseba, ki jo nekaj žene k nenehnemu spoznavanju novega, izpopolnjevanju in pridobivanju pomembnih življenjskih izkušenj, zaradi česar se tudi nikoli ne branim zanimivih priložnosti, ki se mi na tej poti ponudijo. Novih izzivov me ni strah, zato sem se vedno pripravljena spopasti z njimi. Lahko zatrdim, da sem vesela, z optimizmom navdana oseba, ki jo življenje nenehno navdihuje. Vendar pa sem do sebe tudi zelo zahtevna, saj stremim k najboljšim rezultatom, ker vem, da lahko dosežem veliko.

Kdaj si se prvič 'srečala'/'spopadla' s kuhalnico? Opiši izkušnjo.

V kuhinji sem se vrtela že od nekdaj, četudi sem mami le pomagala pospraviti posodo v pomivalni stroj. Kuhalnico pa sem prvič prijela v roko pri približno treh letih, ko sem pokojni babici pomagala skuhati govejo juho, ki je bila na družinskem meniju vsako nedeljo ... Če se prav spomnim, pa sem svojo prvo kuharsko knjigo dobila za božič, pri približno desetih letih. Prebrala sem jo, kot bi mignil, in seveda večkrat tudi kaj skuhala po receptih, ki sem jih zase našla v njej. In prav takrat in tako se je moje kuharsko ustvarjanje v resnici tudi začelo.

Katera je bila tvoja prva kuharska mojstrovina in kdo jo je prvi poskusil?

Moja zares prava kuharska mojstrovina je nastala šele kakšno leto nazaj, ko sem se prijavila in tudi zmagala na natečaju Nov okus Ljubljane 2021. Okuse in zamisel za recept sem najprej nekaj dni premlevala v glavi, nato sem nabavila sestavine in jed skuhala. Pripravila sem pljučno pečenko z vinsko omako, bučnim pirejem ter raviolom, polnjenim s skuto, karamelizirano čebulo, jabolkom in orehi. Prvi jo je poskusil moj oče, ki je bil popolnoma navdušen.

Največji eksperiment, ki si ga izvedla v kuhinji?

Čeprav sem v kuhinji že veliko eksperimentirala, bi si tega želela še veliko več. Nikoli še nisem kuhala ničesar iz molekularne kuhinje in mislim, da se pravo eksperimentiranje začne šele tam.

Bi rekla, da si v kuhinji urejena in se držiš posodic, meric in postopkov ali vlada popoln kaos?

V kuhinji se priprave hrane lotevam različno. Kadar 'ustvarjam', ni moja kuhinja nikakor videti urejena, saj stvari ležijo razmetane po pultu, na mizi, v umivalniku, pa še kje. Pri ustvarjanju novih receptov in jedi sem pač kreativna, saj preizkušam nešteto nenavadnih kombinacij okusov in pri tem nimam kaj dosti časa za sprotno pospravljanje. Drugo pa je 'kuhanje', ko natančno vem, kaj želim skuhati, in si zato tudi pripravim vse, kar potrebujem, da mirno, urejeno in brez kaosa vse skupaj tudi pripravim.

Si kdaj ustvarila popolno jed navzven, katere okus ni bil najboljši?

Takšne jedi še nisem ustvarila, saj verjamem, da je dobra jed videti resnično dobro že na krožniku. Če pa v kakovost okusov niti sama nisem prepričana, tudi zunanji videz jedi, ki sem si jo zamislila, ne bo popoln.

Ali raje kuhaš ali pečeš? Zakaj?

Najraje kuham, saj sem pri tem bolj aktivna in nenehno skačem z enega lonca na drugega. Včasih pa lahko seveda kaj le narežem, položim v pečico in počakam, da se speče. Tudi v tem je najbrž nek čar.

Slano ali sladko? Zakaj?

Najraje skuham kaj slanega, saj že od nekdaj ne maram preveč sladkih stvari. Zdi se mi tudi, da pripravljanje slanih jedi ponuja več priložnosti za ustvarjanje in kombiniranje raznovrstnih okusov.

Zakaj in katera je tvoja najljubša kuharska specialiteta, za katero upaš priseči, da bi sezula tudi naše sodnike?

Moja specialiteta so omake, saj menim, da so v resnici najbolj pomemben del krožnika, ker celotno jed povežejo, ji dodajo okus, izboljšajo teksturo in jo popeljejo na popolnoma drugo raven.

Koliko časa na dan/teden preživiš v kuhinji?

Za kuhanje si prizadevam vzeti čim več časa. Spričo drugih obveznosti se lahko čas, ki ga namenim kuhanju, iz tedna v teden spreminja, a najbrž kuham vsaj petkrat na teden, če mi uspe, pa kuhalnico zavihtim še večkrat.

Tvoje najljubše in najmanj ljubo kuharsko opravilo, česa res ne maraš?

Moje najljubše kuharsko opravilo je sedenje za mizo in preizkušanje skuhanega. Najmanj mi je pa seveda ljubo čakanje na to, da se kaj končno speče.

S čim nameravaš navdušiti naše sodnike?

Sodnike nameravam navdušiti s svojimi okusi in znanjem. Neizmerno sem vzhičena in hvaležna, da sem dobila priložnost, da sodnike prepričam s svojimi jedmi in se od njih seveda še veliko novega tudi naučim.

Se ti zdi, da bo v MasterChefu težko?

Zavedam se, da MasterChef ni lahko tekmovanje, a prav iz težkih stvari, ki te prisilijo, da razmišljaš drugače, izvirneje, se lahko naučiš največ. In prav zato sem v resnici tukaj.

Katerega od naših sodnikov te je najbolj strah in s kom misliš, da boš razvila najboljši odnos? Zakaj?

Strah me je prav vseh, saj mi njihovo mnenje veliko pomeni. Občutek imam, da bi se lahko najbolje razumela z Binetom, saj mi je njegov slog kuhanja najbližji.

Če bi lahko en teden kuhala z enim od sodnikov, koga bi izbrala?

Prav gotovo bi izbrala Karima, saj mi manjka še veliko znanja o pripravi sladic in bi se lahko od njega ogromno naučila. 

Kako misliš, da se boš spopadala s stresom pred kamerami?

Predstavljam si, da se bom s stresom, ki ga s seboj prinaša nastopanje pred kamerami, spopadala uspešno, saj se bom morala po začetnem privajanju kaj hitro osredotočiti na kuhanje, ki bo tu tudi moj osnovni cilj.

Če bi bila hrana, katera hrana bi bila?

Če bi bila hrana, bi bila babičina goveja juha, saj je bila vedno topla in polna ljubezni.

Če bi imela nekoč svojo restavracijo, kakšno bi imela?

Opiši atmosfero, prostor, menu ... Če bi imela nekega dne svojo restavracijo, bi bil to bistro, prijeten, majhen, moderen prostor z nežnim ambientom in umirjeno glasbo. Na njegovem meniju pa bi bile jedi, ki bi bile na videz moderne, a bi te z okusom popeljale nazaj k občutku družinske domačnosti in popolnosti.

Kaj bi naredila z nagrado, če bi zmagala MasterChef?

O tem si ta hip še sploh ne upam razmišljati, saj je to zame zelo veliko denarja, s katerim bi si lahko najbrž omogočila marsikaj. Še zlasti kakšno pametno investicijo v prihodnost.