‘Do sedaj nisem vedel, da se da tudi od sreče jokati.’

Povedal si, da v življenju še nisi točil solz sreče. Ali to pomeni, da sreča ni na tvoji strani, da se te bolj drži smola? Mogoče kaj tretjega?

Ne gre za to, da bi bil v življenju pretirano nesrečen človek, ali da bi se me držala smola, saj znam zmeraj najti lepoto in zabavno plat življenja. Gre predvsem za to, da je bil ta dan zame zelo naporen, saj smo se dan prej super odrezali kot ekipa, in mislim, da sem tudi sam prispeval velik del k skorajšnemu uspehu, kar se pa na koncu ni izšlo. Naslednji dan je ta čustveni vlakec smrti ušel izpod kontrole. Ko sem videl pečeno ribo z vsemi njenimi estetskimi pomanjkljivostmi, ne glede na njen okus ali notranjo temperaturo, sem bil namreč prepričan, da je to moja vozovnica za Prago. Izjemno samokritičen sem, in ko imam občutek, da sem ga polomil, mi malokdo lahko pomaga, da si premislim. Predvsem ne maram razočarati svojih bližnjih in že samo misel na to sovražim. V času odsotnosti me je namreč na delovnem mestu v Pragi nadomeščal mlajši brat, kar je bila zanj izjemna priložnost, pri 18-ih imeti redno službo v tujini terja precej jajc, povrh vsega so ga še nadrejeni zelo hvalili in sem čutil veliko odgovornost, da ostanem v tekmovanju in dam vse od sebe tudi zaradi njega. Toliko jeze samega nase sem nakopičil ta dan in vse to se je potem ob Binetovih besedah prelevilo v čisto nasprotje in mi je zelo odleglo, zato so bile to solze sreče. V vsakdanjem življenju imam dovolj časa, da vse te situacije predelam, se poglobim, tako me občutek sreče doleti umirjenega in pripravljenega, ne pa takoj po hudih čustvenih pretresih.

Mislim, da se je Tibor malce nerodno izrazil s temi mehkužci, ampak razumem, kaj je mislil. MasterChef je pač tekmovanje, ki ga spremlja določen pritisk in ustvarja izredne okoliščine, dogajanje je zelo nasičeno in se ne moreš kar obrniti na svoje bližnje in nimaš časa, da bi sprocesiral vsa ta občutja in čustva tako na hitro. Posledično je morda ta reakcija na nek način bolj pristna, bolj surova, in to je tisto, kar MasterChef lahko izvleče iz posameznika, moraš pa prej seveda to sploh imeti v sebi. Bi pa vsekakor rad pripomnil, da so vsi ti občutki naravni, in ni prav nič narobe, če se potoči kaka solza, ali pa, če se jih usuje slap, ne glede na spolno identiteto jokalke/-ca. Moje solze so bile tako verjetno najmožatejše solze na svetu in bi z njimi zlahka podmazal motorko in požagal par dreves ali pa jih uporabil namesto motornega olja. Pomilujem možakarje, katerih moškost je pogojena in omejena na neizražanje čustev, in na to, da ne nosijo rožnate, ker očitno niso udobno nameščeni v svoji koži, in je njihova možatost zato izjemno krhka in ranljiva. Jaz imam kožo kar dobro podloženo, zato sila udobno sedim v njej, lahko bi oblečen v Zvončico skakljal po Prešernovem trgu ali pa, dišeč po motornem olju in svežem žaganju, s Harley-Davidsonom skočil z Apachee helikopterja skozi ognjen obroč in eksplozije. Zaradi tega ne bi bil nič bolj ali manj dedec.

Kako pa si se počutil po koncu 8. oddaje, ko si doživel MasterChef katarzo? Si se morda zamislil, kaj vse te še čaka?

Slišati pohvale sodnikov je bilo naravnost fantastično, vendar sem bil po oddaji precej izčrpan. Seveda se ti v mislih odvrti tisoč in en film, scenarij, kaj vse še bo, ampak se s takimi stvarmi enostavno nočem obremenjevati, ker te to tako ali drugače na dolgi rok upočasnjuje. Pripravljen moraš biti na vse, ne samo na en možen scenarij, ki se ti v nekem trenutku prislika v mislih.

Spremljajte Borisove podvige v MasterChefu še naprej vsak četrtek in petek ob 21. uri na POP TV.