Srce parajoča ljubezenska zgodba: bil je poleg ob Mileninem zadnjem dihu

O življenju Miroslava Koširja, junaka Ljubezni po domače, bi lahko posneli film. Ko je, danes že upokojeni strojevodja, še živel Radečah, se je njegovo srce prvič resno ogrelo. Njegova prva ljubezen je bila Milena, s katero si je želel ustvariti družino. Žal jima to ni bilo usojeno, in ker nista mogla imeti otrok, sta se na njegovo željo razšla. Miroslav: “Ona je bila pri meni doma v Radečah že skoraj eno leto. Z bratom sva živela skupaj in on ni mogel imeti otrok, jaz nisem mogel imeti otrok. Mladost je norost in sva rekla, da bova pa kje drugje poskusila.” Želja, da bi postal oče, je bila večja od ljubezni do Milene. Miroslav: “Tako smo včasih živeli. Danes je drugače. Možnosti so druge.” Milena njegove odločitve ni dobro sprejela, a tudi njega je dohitela slaba vest. Miroslav: “Takrat mi je bilo hudo, da sem jo tako pustil, a sem živel naprej.”

Del njegovega življenja je bila tudi glasba in na poroki, na kateri je igral, je spoznal svojo bodočo ženo: “Imela je enega fanta tam, pa sta se nekaj poljubljala, potem je pa šla na vlak, jaz pa tudi. Sem ji rekel: “Kaj boš ti z njim? Mene vzemi, sem ledig pa fraj. Bi bila moja?” Pa je rekla, da bi bila.” Poročena sta bila 13 let, v zakonu se mu je izpolnila želja, postal je oče, toda njune poti so se razšle. Miroslav pravi: “Jaz sem bolj deloven tip človeka, bolj ustvarjalen, ona pa je bolj za gledališče, pa za kakšne prireditve. Jaz sem dobil zemljo in sem naredil vikend, njej pa ni bilo do dela.”

Po ločitvi je znova poiskal svojo Mileno, ki se je vmes prav tako poročila in tudi ločila. Ni pa šlo vse tako zlahka, kot je morda pričakoval. Miroslav: “Sem jo moral leto in pol nagovarjati, da je prišla nazaj k meni.” Njegova vztrajnost je bila bogato poplačana, saj sta bila skupaj lepih, dolgih 25 let, vse do njene smrti. 

Drugo, dokončno slovo od nje je bilo nepredstavljivo težko in boleče. Miroslav: “O Marija, pomagaj ... To sva pa na Golniku izvedela, da bo živela še eno leto.” Milena ga je začela zavestno pripravljati na čas, ko bo ostal brez nje. Miroslav: “Vseskozi je govorila, naj hodim za njo, jo posnemam, da si bom znal kaj skuhati. In res sem jo vseskozi spremljal.” Najprej je bila na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, nato v negovalnem centru v Brežicah, bliže domu. Obiskoval jo je vsak dan in vsak dan jo je dvignil iz postelje, da jo je dal na voziček: “Je bila tako razočarana, ker sem se moral tako matrati. Jaz pa umetni kolk, pa sem jo moral vzdigovati.” Od diagnoze do njene smrti je minilo točno leto dni. Miroslav: “Zadnjo noč sem bil vso noč pri njej.” Z ljubeznijo se spominja, da so ga sestre spraševale, kaj mu pomeni Milena, on jim je odgovarjal: “Moja ljubezen, prva in zadnja.”

A življenje gre naprej, pravi, in sedaj želi v Ljubezni po domače poiskati družico, pa čeprav to morda ne bo ‘druga Milena’. Miroslav: “Takšnih ne delajo več.” Njegovi izbranki ne bo treba garati: “Da bi kakšno soboto šla na ples, se  družila, ali pa šla malo v toplice. To potrebujemo mi stari, ne potrebujemo drugega.” Na vprašanje, ali pričakuje pomoč pri vsakodnevnih opravkih v njegovem samotnem raju v Polšniku, pa v smehu dodaja: “Tisto se bo pa že mogoče malo premaknila.”

Miroslav ima veliko prijateljev, ki imajo o njem zelo lepo mnenje. Sodelavec je denimo zapisal, da mu je vedno priskočil na pomoč, da mu je znal svetovati in pomagati, da je vedno pozitiven in nasmejan. Miroslav: “Tu sem pa tudi jaz malo ponosen nase, da mi to uspeva. Človek je kar nekako vesel, da ima narod takšno mnenje o tebi. Jaz pravim, da če pošteno govoriš, se nimaš česa bati.” Kot se njegovim prijateljem ni treba bati, da bi jih zaradi izbranke zanemarjal, a hkrati dodaja: “Oni so pa lahko tudi malo fer do mene, da me bodo nekaj časa pri miru pustili.”

Dame, ki se želite podati na nepozabno dogodivščino z Miroslavom, mu pišite na naslov Ljubezen po domače, p. p. 777, Ljubljana ali izpolnite spodnjo prijavnico.