Slovenski Rambo bo svojo sorodno dušo iskal v Ljubezni po domače

Da mu ne manjka poguma, je Drago Kosmač dokazal pred 30. leti, med osamosvajanjem naše države leta 1991 na mejnem prehodi Rožna dolina pri Novi gorici. Kot izkušenega vojaka so ga kriminalisti in miličniki, s katerimi se je dobro poznal, povabili zraven. Drago pravi, da sprva niso bili uspešni, spominja se, kako je pristopil do oficirja Eduarda Kovačića, s katerim sta se poznala že prej: “Sem rekel, da naj se raje predajo, ker je v obrambo tega dela prišlo okoli 5000 teritorialcev in miličnikov. Rekel sem mu, da nima nobenih možnosti, da bi karkoli dosegel … Sem rekel: “Če se boš boril, boš ustreljen.” On pa je prijel tisto avtomatsko pištolo in je rekel: “Naj pridejo.” Takrat sem se umaknil, ker sem videl, da nima smisla pogovarjati se naprej. Ko sem stopil pet metrov stran od njega, so že padli streli.”

Takrat je, oblečen v belo majico in bele kratke hlače, stekel v proti nekdanji carinarnici. Začutil je priložnost, da izkoristi znanje in izkušnje, ki jih je pridobil v vojski. Drago: “In sem skočil čez cesto, vdrl v tisti prostor obmejne milice. Bil sem brez orožja, brez vsega. Samo zakričal sem: “Roke gor. Predajte se. Odložite orožje. Obkoljeni ste.” Na prvi poziv niso reagirali, potem na drugi poziv je pa eden izmed njih vrgel na tla avtomat, puško Kalašnikov, sem ga zagrabil, repetiral, sem videl, da je naboj že v cevi in ga je vrglo ven. No, potem sem še enkrat zakričal: “Bacaj oružje! Bacaj oružje! (Odvrzi orožje!)” No, potem so pa zvezni miličniki in oficirji začeli metati po tleh orožje, tako da sem jih pregledal, razorožil in spravil ven.” Na našo pripombo, češ kako pogumen je bil, v smehu odgovori: “Saj sem Primorec!”

Takrat so pogumnemu Primorcu nadeli naziv slovenskega Ramba. Drago se ne spomni, kdo je bil zaslužen za to, pove pa: “Enkrat mi je pravil en prijatelj, ampak jaz se ne spomnim točno. Je rekel, da mi je on dal to ime. In to se je prijelo.” Ko ga spomnimo, da so se okoli Ramba po navadi sukala lepa dekleta, odgovori: “Je bilo tudi tega nekaj, ampak takrat sem bil še poročen in se nisem kaj pretirano s tem ukvarjal. Načeloma sem zelo zvest osebi, s katero sem. Saj ko je človek sam, lahko kot čebelica išče partnerja ali partnerko, ampak ko je človek z nekom, s katerim se ujame, potem je treba to spoštovati in je treba biti pošten.”

A njegove in poti njegove žene so se razšle, Drago pa si po letih samote v svojem raju med oljkami spet želi ženske družbe, zato se je odločil za sodelovanje v šovu Ljubezen po domače. Pa bo svoje pogajalske in komunikativne veščine uporabljal tudi v partnerski zvezi? Drago: “Seveda, seveda. Normalno je, da ima vsak neke svoje želje, svoja hotenja, svoje poglede na določene stvari in treba je priti do kompromisa. To je normalno, ker brez kompromisa se ne da nič narediti. Če pa je stvar nepomembna, si pa mislim, češ zakaj bi se tukaj nekaj zafrkaval.”

Njegova izbranka se bo ob njem zagotovo počutila varno, saj je slovenski Rambo po naravi zaščitniški. Drago: “To sem bil vedno, sploh do ljudi, ki so bolj šibki, ki se ne znajo braniti. Če sem videl, da je bil kdo maltretiran s katerekoli strani, pa naj bo to v firmi ali kjerkoli, jaz sem se sprl z direktorjem brez vsakršnih koli težav, ko sem videl, da pretirava. Se ni upal nič narediti, dal pa mi je 10 dni plačanega dopusta, da se zadeva malo umiri.” Ob tem še doda: “Naše življenje je kratko in ne vem, zakaj bi se morali počutiti ogrožene ali pa ne uživati tistega, kar lahko. Jaz sem kar se tega tiče, zelo rigorozen. Ne samo ena manjšina ljudi, zakaj ne bi imeli tudi tisti, ki ne morejo imeti?”

Drago ima za seboj, kot pravi sam, turbulentno življenje, po katerem se mu včasih stoži. Drago: “Veste, drugo leto bom imel 70 let. Mi je zdaj lepo, tako v miru, med oljkami pri hiši in tako naprej. Ko se pa dobimo z mojimi prijatelji in se malo pogovarjamo, te pa kdaj malo zvije in si misliš, kaj vse smo počeli, kako aktivni smo bili. Tako bom rekel, glava hoče, telo ne more.” Obilo akcije pa si lahko obeta v Ljubezni po domače, kjer bo moral krmariti med pričakovanji in željami svojih dam, ki bodo s pismi odprla vrata v njegov raj. Drago: “Nekaj pisem sem že dobil od žensk iz drugih krajev. So napisale, da se ne želijo javno izpostavljati, tako da je stvar kar dobila neke svoje razsežnosti.” A prednost bodo imele dame, ki bodo izpolnile prijavnico ali pa mu poslale pismo na naslov: Ljubezen po domače, p. p. 777, 1000 Ljubljana.

Njegovi prijatelji in sorodniki so se na novico o njegovem romantičnem popotovanju večinoma odzvali pozitivno, kar je bilo zanj presenečenje. Drago: “Zelo malo je bilo teh: “A, kaj si šel tja?” in podobno. Sem bil kar presenečen nad takim odzivom. Ko smo se prej pogovarjali o teh šovih, skoraj nihče jih ni gledal, ampak zdaj sem pa videl, da je 80 odstotkov ljudi, s katerimi sem prišel v kontakt, to gledalo. Moram reči, da so bili zelo pozitivni komentarji.”

Pa je sam morda kaj na trnih, zdaj ko čaka na ljubezenska pisma dam, ki so v njem prepoznale svojo sorodno dušo? Drago: “Ne. Glejte, popolnoma nič. To je stvar te male Slovenije. Če se bo pojavila kakšna oseba, ki bo pokazala določene lastnosti, ki mi bodo odgovarjale, sem rekel, zakaj da ne. Zakaj se ne bi imeli teh nekaj let, kar živimo, fino? Če pa ne bo, nič takega, se ne obremenjujem. Življenje bo teklo naprej.”

Poleg Draga na ljubezenska pisma čaka še osem junakov šeste sezone Ljubezni po domače. Izpolnite prijavnico ali pa jim pošljite pismo na naslov: Ljubezen po domače, p. p. 777, 1000 Ljubljana.